Spremenjena Tina Maze: To ni več moj svet

Alpsko smučanje 30. Jan 20226:00 > 01. Feb 2022 11:2628 komentarjev
Tina Maze: še vedno edina slovenska zimska olimpijska prvakinja.

Tina Maze v intervjuju za Sportklub o različnih vidikih izjemne kariere, olimpijskem vznemirjenju, zakulisnih okoliščinah tekmovalne upokojitve, zbledeli jezi, ženskosti, materinstvu in življenju z Andreo Massijem, ki ji še vedno rad nameni kakšno kritiko, čeprav ta ni povezana s smukaško linijo ali tekaškimi intervali na atletskem stadionu.

Ko je tekmovalne smuči postavila v kot, je spanec pogosto potegnila do poldneva. “Kot bi želela nadoknaditi vse neprespane ure zaradi prezgodnjih juter,” se pet let po uradnem koncu kariere nasmehne Tina Maze. Tudi to je bil način iskanja novega življenja ali – nove Tine Maze. Zdi se, da jo je edina slovenska olimpijska prvakinja v skoraj 100-letni zgodovini zimskih olimpijskih iger našla.

“Da, sem drugačna, spremenjena. Predvsem umirjena. Ne potrebujem jeze, da bi izzivala moč. Lahko sem ženska. Predvsem pa želim biti pozitivna. V delu mojega življenja se je namreč nakopičilo preveč negativizma. Tega ne potrebujem,” pripoveduje najboljša slovenska alpska smučarka vseh časov, športnica, ki je razblinjala zakoreninjeno zadovoljstvo s povprečjem, in zdaj mama skoraj štiriletne Anouk.

Pred kratkim je v Dolomitih gostila Dominique Gisin, s katero sta si leta 2014 delili najvišjo stopničko po zmagi v olimpijskem smuku. Le nekaj dni zatem se je na snemanju filma družila z Anno Veith, svojo zadnjo veliko tekmico, tedaj še s priimkom Fenninger. Vse to so lahko dražljaji, ki sprožijo športne spomine. Podobno kot vse bolj redki intervjuji.

A ob tem hitro opomni, da to ni več njen svet. Da je tekmovalna knjiga zaprta. “Prav je, da je zdaj tako, kot je,” poudari z zanjo značilnim nasmehom. Tistim, ki je pospremil tudi 26 zmag, rekordnih 2.414 točk, veliki kristalni globus in trinajst kolajn z velikih tekmovanj, med katerimi sta tudi po dveh zlati in srebrni olimpijski.

Tina Maze: pet let po uradnem koncu kariere. Foto: MaPa

Pred vrati so olimpijske igre v Pekingu. Se vas predolimpijsko vznemirjenje še kaj dotakne?

Poleti sem spremljala olimpijske igre v Tokiu. Zato sem si pred kratkim rekla: “Opa! So že na sporedu zimske?” Zaradi te prestavitve poletnih iger in zgoščenosti je občutek malo nenavaden. Sicer pa … Da, spremljam. In ne spremljam. Ne prilagajam življenja spremljanju alpskega smučanja. To ni več moj svet. Vem pa, da so olimpijske igre v športu najbolj pomembne. Zato tudi to, kar se dogaja s Sofio Goggio, lahko označim za katastrofo. Po drugi strani pa bi dejala, da ni smučala pametno. Spominja me na Lindsey Vonn, ki sili z glavo skozi zid, ko ne gre. Vseeno je bila Lindsey bolj zanesljiva na smučeh.

Imate občutek, da obdobje olimpijskih iger sproži tudi kakšne spomine ali pa je to povsem neodvisno od aktualnega dogajanja?

Ko se pogovarjam z vami, se seveda spominjam svojih olimpijskih nastopov. Pred dnevi so mi v okviru priprave televizijske oddaje predvajali nekaj posnetkov. V takšnih trenutkih se mi zdi, kot da bi se vse skupaj dogajalo včeraj. Spomini so živi in sveži. Zakaj? Tako močno in izrazito sem doživljala in živela prav vsako sekundo, da se je oziroma se jih spominjam še danes. Ne, olimpijske zmage ne bom nikoli pozabila. Olimpijska zmaga je izjemna. Krasna. A za njo se skriva ogromno truda. Joj, kako utrujeni smo bili po tistih bitkah. Ko danes razmišljam o tem, vse skupaj dojemam kot zaprto poglavje. In prav je tako. Kar je bilo, je bilo. Zdaj je prav, da je tako, kot je zdaj.

V pogovorih z vami vedno razglabljamo o vseh uspehih. Tudi o navdušujočem dejstvu, da ste se s šestih zaporednih velikih tekmovanj vrnili z vsaj eno kolajno. Skupno ste jih osvojili kar 13. A bili so tudi porazi, razočaranja, solze … Verjetno so tudi tovrstni spomini živi?

Nisem pozabila, seveda nisem. Vedno sem trdila tudi, da se je po porazih treba pobrati in se nekaj naučiti. Imate prav, danes so zmage medijsko izpostavljene, porazi pač ne. Toda neuspehi človeka oblikujejo. Uspeha ni brez neuspeha. Uspeh me ni nikoli prizadel, saj je nagrada, je veselje. Od tega pač ne moreš živeti. Tudi življenje niso le uspehi. So tudi porazi. Pomembno pa je, da kot človek najdeš pravo ravnovesje in se znaš iz neuspehov nekaj naučiti. V športu je to še toliko bolj intenzivno.

Še več, šport je najbolj realen. Ni pomembno, ali sem vam všeč ali ne. Ni pomembno, kakšna je moja estetika. Šteje le čas. Ta te hitro, včasih tudi na krut način, sooči z realnostjo. Dandanes ima vsak o vsem svoje mnenje. Seveda, smo različni. A v športu je edino merilo čas. Tukaj torej ni mnenja, ni olepšav … Je le čas. Zato je šport tako priljubljen, čist in preprost.

Ko govoriva o neuspehih, porazih … Posledice so večkrat tudi psihološke težave. Pred javnostjo so pogosto skrite ali prekrite, a stiska v športniku ostaja. Ste se tudi vi kdaj soočali s tem?

Oh, seveda. Stiske so bile stalno prisotne. Morda ni prav, da se o tem javno ne govori. O tem bi se namreč morali dokaj odkrito pogovarjati. O tem sem razmišljala že med kariero. Predvsem v zadnjih letih sem znala povsem odkrito govoriti o tem. Tudi pred mediji. To je pošteno in pravilno. Zatiskanje oči lahko privede do izkrivljenih podob. Življenjska realnost pač niso le lepe stvari.

Konkretno, lahko danes spregovorite o kakšni hudi krizi?

Leto 2006. Bila sem prepričana o tem, da je napočil pravi čas za konec kariere. Bila sem ‘razsuta’. Delovala sem v okolju, ki si ga nisem mogla izbrati sama. Tudi na zasebnem področju so se mi začele stvari odvijati v neželeno smer. Vse skupaj se je vleklo kar nekaj časa. A nekako sem se le rešila. Pa ne sama. Hvaležna sem tistim, ki so mi pomagali. Pokojni novinar Vito Divac mi je bil s pogovori v neizmerno pomoč. Preko njega mi je lepo pismo napisala tudi Mateja Svet.

O tem, kako na tleh sem bila, pričajo tudi Massijeve besede, ko sva se lotila dela. Še celo on je skoraj obupal. Fizično in psihično sem bila na najnižji možni ravni. Talent in znanje nista dovolj. Brez dela ne gre. Brez strokovnega dela. Tudi psihološkega. In znova sem pri lepotah športa. V tem svetu se namreč lahko z dobrim fizičnim delom dviguje tudi psihološka slika. Prav zaradi tega govorimo o psihofizičnem stanju. To nista dva svetova. In to je Andrea razumel. Znal me je gnati, tudi psihično.

Ste kdaj razmišljali o tem, kaj bi se zgodilo z vami, če ne bi bilo tiste prelomnice v karieri in življenju?   

Moje življenje bi bilo majhno. Verjetno bi v sebi čutila neizkoriščen potencial in gojila jezo do vseh. Zdaj lahko tudi ob razmišljanju o tistih, ki me niso razumeli, le zamahnem z roko in si rečem, da sem se nekaj naučila.

Zasuk in nadaljevanje zgodbe poznamo. Veliki globus, dva mala, večkratna svetovna in olimpijska prvakinja … Ali danes, ko imate družino, na vse te uspehe gledate z drugačnimi očmi? Imajo drugačno vrednost?

Če teh uspehov ne bi bilo, bi bilo tudi moje življenje povsem drugačno. Vsak trenutek je imel, kot kaže, svoj namen. Ko sem z družino in se imam lepo, vem, da smo si to zaslužili. Tudi dejstvo, da se mi trenutno ni treba vsak dan delovno gnati, razumem kot zaslužen privilegij. Lahko veliko ur preživim s hčerko Anouk. Mnoge mame, ki veliko ur preživijo v službi, nimajo tega luksuza. Jaz pa sem si s smučanjem prislužila neko varnost, ki je mnoge moje vrstnice nimajo. Svet je nor. Mnogi garajo v službah od jutra do večera in otroka vidijo le dve uri na dan. Meni je lepo, ko lahko spremljam otrokov razvoj. Jasno, tudi tukaj se je treba marsičemu odreči. Tudi v materinstvo in partnerstvu ni vse mavrično.

V Massiju še vedno kdaj vidi “trenerja s pripombami”

Bi “znali” hoditi v službo od 8.00 do 16.00?

Vedno sem imela rezervni načrt. Zato sem tudi študirala. Če se moje smučanje, ki je bilo sprva hobi, ne bi razvilo v tako zelo uspešno kariero, bi bila učiteljica. Verjetno bi živela v Črni na Koroškem in učila v šoli. Prav verjetno je, da bi bila tudi povsem zadovoljna. Ne vem. A dejstvo je, da mi je moj športni domet narekoval drugačno pot. Ob tem pa vem, da tudi v smučanju nisem dosegla vsega, kar bi lahko. Človek nikoli ne doseže maksimuma.

Da ne bo pomote, sem neizmerno zadovoljna in ponosna. Pa še zdaleč ne le na račun rezultatov. Ponosna sem na ekipo, ki smo jo oblikovali. Pet ljudi, ki diha kot eno. Pet ljudi, od katerih je prav vsak sposoben za skupni cilj dati največ na področju, za katerega je specializiran. To je bila edinstvena sestavljanka. Kaj podobnega bom verjetno težko še kdaj doživela na kakšnem poslovnem področju.

Ste tudi ena od redkih slovenskih športnic, ki se je poslovila na vrhuncu. Nazadnje ste povsem zares tekmovali v finalu svetovnega pokala 2014/15. Nato ste si vzeli leto premora, uradno pa ste se upokojili 7. 1. 2017.  Ste že takrat, torej po zadnji tekmi v Meribelu v marcu 2015 vedeli, da je kariera končana?

Ne. Resnično sem si vzela enoletni čas za razmislek. Takrat sem bila povsem iztrošena. Telo ni zmoglo več. Še celo ženske cikle sem imela na dva tedna. Na zdravniškem pregledu so mi odkrili miom, benigni tumor na maternici. Ker sem želela zanositi, sem se pozanimala, ali je potrebna operacija, ali moram počivati … Jasno mi je postalo, da ne smem obremenjevati telesa. Zaradi tega sem pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS) poskušala uveljaviti status poškodovane tekmovalke, s čimer bi ohranila svoj štartni položaj. Pri FIS so temu nasprotovali. Dejali so mi, da mi za čakanje ne pripada status poškodovanega smučarja.

To se je nato vleklo vse do mariborske tekme. Upala sem, da bo prišlo do spremembe. V tem primeru bi na Zlati lisici nastopila kot članica prve jakostne skupine. Takrat sem se poigravala z mislijo o podaljšanju kariere. Še naprej bi smučala in morda ob tem, takšna je bila želja, zanosila. Toda pri FIS so bili neomajni. Tudi na športnem razsodišču v Lozani sem ostala praznih rok. Še danes trdim, da je to krivično in nepošteno do ženske, ki želi zanositi. Predvsem v času, ko je imajo mnoge ženske težave z zanositvijo.

To se je dogajalo leta 2017 …

Da. Takrat zgodbe nisem želela obešati na velik zvon. Morda je bila to moja napaka in bi morala javno govoriti o tem. Toda na tisti Zlati lisici nisem želela trenutka dokončno pokvariti z negativizmom. Če torej odgovorim na vaše predhodno vprašanje, bi dejala, da sem bila odprta za vse možnosti. Ne, odločitev ni padla v Meribelu.

Jasno je sicer, da bi se težko še kdaj vrnila v boj za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala. Toda dve leti bi zlahka tekmovala. Če bi gojila le hitri disciplini, bi se brez večjih težav vrnila. Tudi svojega telesa v tem primeru ne bi obremenjevala v preveliki meri. Toda takrat sem dvignila roke. No, kmalu zatem sem tudi zanosila. S tem sem dobila darilo. Svoje sem v športu naredila. Materinstvo pa je za žensko najlepše. Biti mama je bila vedno moja prioriteta.

Foto: osebni arhiv

In kako je videti vaš dan?

Anouk zdaj že obiskuje vrtec. Zato si znam tisti čas vzeti zase. Smučanje, turno smučanje, tekaške smuči … Popoldne smo skupaj. Večinoma kar v Cortini d’Ampezzo. Pozimi v Gorici, kjer sicer v hiši opravil nikoli ne zmanjka, ni snega. Jaz pa potrebujem sneg. Zime v Dolomitih so nekaj posebnega. Morda celo najlepše, pa sem videla kar nekaj sveta.

Pravijo, da je konec kariere primerljiv z avtomobilom, ki z avtoceste skrene na makadamsko pot. Ker je bila vaša kariera še toliko bolj intenzivna, je bilo verjetno umirjanje še bolj izrazito. Kako ste ga dojemali? Ste danes drugačna oseba?

Umirila sem se. Kot športnica sem potrebovala jezo. Ne znam si predstavljati moči brez jeze. V ozadju mojih uspehov se je zato pogosto skrivala jeza. Poglejte slalom. Kako naj se lotim količka? Naj se ga rahlo dotaknem in ga odrinem? Ne. Bum! In tako naprej. Vsak dan sem bila jezna. Tega sem se sicer povsem zavedala šele pozneje. Res, stalno je bila v meni neka jeza. Kot bi čakala, da jo sprostim. Tega je bilo preprosto preveč. In, da, morala sem se umiriti. Ženske smo po naravi nežna bitja. To sem v tekmovalnih letih pogrešala. Zdaj to ženstvenost živim z materinstvom. Zdaj sem lahko nežna in prijazna. Ni več dnevne agresivnosti.

In kje je v tej zgodbi nekdanji trener in zdaj partner Andrea Massi. Ali v njem še kdaj vidite živčnega trenerja, ki vas ošteva po radijski zvezi?

Še vedno me kritizira. V njegovih očeh vedno storim nekaj narobe. Ha, ha … Morda gre za malenkost. Lahko me, recimo, le vpraša, zakaj sem skodelico odložila na določeno mesto. Jaz takrat v njem znova vidim tistega Massija, ki me je gnal na smučeh. Vem, opazko bi morala le preslišati. Joj, res znam biti občutljiva. A nekako nama uspeva lepo živeti.

“Ko se le da, grem na sneg.” Foto: osebni arhiv

Ob pogovoru z vami se vselej odpirajo nova poglavja in nove izkušnje. Vas še kdaj pocukajo za rokav in vam ponudijo delovanje v kakšni ekipi? Ali pa ste legendarna smučarka, ki se je ne dotika?

Bolj to drugo. Verjamem, da lahko svoje izkušnje delim tudi s takšnimi intervjuji. Imam izkušnje. A če bi želela povsem konkretno pomagati smučarju, bi morala z njim delati vsak dan. Trenutno se ne vidim v takšni vlogi. Morda pozneje. Predvsem pa trdim, da imam jaz izkušnje, medtem ko pa ima Andrea še strokovno znanje. Zato je on pravi naslov. Ne čudi, da je imel veliko ponudb.

Tina Maze je še vedno tudi blagovna znamka. V kolikšni meri jo izkoriščate?

Lahko bi jo še precej bolj. Sodelujem s Stöcklijem, Adrio, I feel Slovenia … Sama skrbim za spletna družbena omrežja. Za kaj več bi okrog sebe potrebovala tudi večjo ekipo.

Govorili ste o privilegiju, o času, ki si ga lahko vzamete zase in za družino. Kaj pa prihodnost?

S hčerkinim odraščanjem bom imela več časa. Kaj delati? Ideje se še oblikujejo. Izkušnje, ki jih imam, so neprecenljive. Verjamem, da jih bom izrabila v naslednjem delu svojega življenja ter tako ostala del športa. Ne predstavljam pa si, da bi osem ur preživela v sobi in zrla v računalniški monitor. Ne, svojo pisarno želim imeti na prostem.

Komentari

Vaš komentar