Brez Toneta Vogrinca si slovenskega alpskega smučanja ne gre predstavljati. Oče in siva eminenca te panoge, ki je pod njegovim vodstvom postala slovenski nacionalni šport, danes praznuje 80. rojstni dan. Zanimalo nas je, po čem se ga spominjajo njegovi nekdanji varovanci, danes pa veliki prijatelji. Seveda ni šlo brez rojstnodnevnih želja.

Tone Vogrinec: Vsem lahko pogledam v oči, tudi Mateji Svet

Alpsko smučanje

18. Feb 2022 13

Alpsko smučanje

18. Feb 2022 13

Vogrinec predstavil biografijo, brez Mateje Svet med gosti

Alpsko smučanje

22. Feb 2022 1

Alpsko smučanje

22. Feb 2022 1

Če bi ostal ”le” strojni tehnik, danes o njem ne bi pisali. Tudi kot o rokometašu ob njegovem okroglem jubileju ne bi poizvedovali med njegovimi sopotniki. Kaj šele kot o teniškem igralcu, saj se je ta ”kariera” končala še pred resnim začetkom.
Roko na srce, tudi kot aktivni alpski smučar Tone Vogrinec ni pustil vidnejšega pečata. Nastopal je v časih, ko so tedanji jugoslovanski smučarji močno zaostajali za svetovno konkurenco, sam pa je, kot se rad pošali in kot je zapisal tudi v sveži avtobiografiji, do štartnih mest prihajal (tudi) zaradi kombija, s katerimi je prevažal trenerja in sotekmovalce.

A za razliko od izobrazbenega področja ter rokometa in tenisa, ki je ob golfu in jadranju dolga leta veljal za njegov priljubljeni hobi, je v alpskem smučanju vendarle pustil neizmeren pečat.

Pod njegovim vodstvom razcvet alpskega smučanja

Zgodbo o uspehu je Tone Vogrinec, ki je danes dopolnil 80 let, začel graditi na prehodu v 70. leta prejšnjega stoletja. Sprva kot trener. Deloval je v mlajših selekcijah, v mariborski smučarski šoli in pozneje postal glavni trener moške in ženske reprezentance. Hitro je postal tudi vodja celotnega trenerskega pogona, nato direktor ter ustanovitelj in šef smučarskega ”poola”.

Prav z Vogrinčevo vztrajnostjo, delom in vizijo se je začela pisati ena od najbolj unikatnih slovenskih športnih zgodb. Alpsko smučanje je, še globoko v časih nekdanje skupne države, postalo – slovenski šport. Nacionalni šport. Tona pa je veljal za očeta alpskega smučanja.

Tudi v kasnejših letih mož iz ozadja

Prvi uspehu Bojana Križaja kot pionirja na največji sceni so sprožili pravcato evforijo. To je bil čas, ko so naslovnice slovenskih revij polnili smučarski obrazi, ko so se med tekmami ustavljali delovni stroji in prekinjale ure pouka, ko so vsi sodelovali v nagradni igri Podarim-Dobim, ko so smučali vsi – ”Bojan in mi”, ko so se proti Podkorenu ali Pohorju vile nepregledne kolone … Boris Strel, Mateja Svet, Jure Franko, Rok Petrovič, Nataša Bokal, Urška Hrovat, Jure Košir, Špela Pretnar … Tudi Tina Maze. Junakov je bilo veliko. V ozadju pa vedno on. Kot siva eminenca in snovalec sistema. Tone Vogrinec.

Od Smučarske zveze Slovenije, pri kateri je bil tudi svetovalec in podpredsednik, se je poslovil leta 2010. Osem let pozneje se je umaknil še iz Mednarodne smučarske zveze, kjer je bil vrsto let član alpskega odbora in dežurni pobudnik mnogih sprememb.

Ničesar ne bi spreminjal

”Če bi se še enkrat znašel na začetku tega filma, bi, z izjemo nekaj manjših odsekov, prehodil enako pot,” nam je dejal v nedavnem intervjuju in kmalu zatem zavzdihnil, da je povedal vse. V številnih javnih nastopih in zdaj še v avtobiografiji ”Vsi me kličejo Tona”, pri kateri mu je besede v črke prelil Marko Radmilovič. Prav zaradi tega smo ob okroglem življenjskem prazniku besedo namenili drugim …

Kako se legendarnega Mariborčani spominjajo nekdanji smučarji, ki so tekmovali pod njegovim vodstvom, in kaj očetu treh otrok želijo ob življenjskem jubileju, smo vprašali Jureta Koširja, Tomaža Čižmana, Špelo Pretnar, Alenko Dovžan, Bojana Križaja in Mitjo Kunca.

Jure Košir

“Izpostavil bi njegov entuziazem in energijo, ki ju je kazal v začetnih letih postavljanja slovenskega alpskega smučanja. Kot posameznik je naredil daleč največ in je kot entuziast iz nič napravil močno ekipo. To ni šlo čez noč, trajalo je več let, v to pa je bilo vložene veliko energije. To pri njem zelo cenim. Tako kot iznajdljivost in vizionarstvo.

Z njim sem imel vedno zelo korekten odnos, tudi odkrit. Če mi kaj ni bilo všeč, sem mu to lahko tudi povedal. Njemu gredo velike zasluge za razvoj tekmovalnega alpskega smučanja v Sloveniji. Ta entuziazem v teh časih morda malce pogrešam, saj je on dokaz, da se da veliko doseči.”

“Zgodb z njim je ogromno. Knjige še nisem prebral, ampak me je med pisanjem poklical in vprašal o njih, saj je verjetno tudi njemu že kaj ušlo iz spomina. Najbolj se spominjam trenutka, ko sem dobil olimpijsko kolajno. On je to doživljal zelo čustveno, kot da bi jo sam osvojil. Videlo se je, da ljubi ta šport in da je s srcem zraven. Veselil in žalostil se je skupaj z nami. Veliko je bilo tudi šaljivih momentov, zaradi katerih smo si ga lahko v zadnjih letih njegovega delovanja malce privoščili. A nič slabega. Smo mu bili pa vedno zelo hvaležni za vse, kar je vložil v naš šport.

Želim mu predvsem zdravja, da bo lahko toliko športno aktiven, kot je. Veliko smuča, igra golf … Zelo dobro izgleda za svoja leta, naj mu zdravje še naprej služi.”

Tomaž Čižman

“Brez njega zagotovo ne bi bilo takšnega preboja takratnega jugoslovanskega in zdajšnjega slovenskega smučanja. Vedno je stal za svojimi besedami, četudi kdaj kaj ni storil prav, ni popuščal. Kot sodnik, ki nekaj odpiska narobe, pa ne bo spremenil odločitve. V športu je to nujno potrebno, sploh v zdajšnjih časih. Brez vodje, nekoga, ki vztraja in trdno stoji za svojimi načeli, rezultati ne morejo biti dobri.”

“Od takrat je sicer minilo veliko let. Jaz in Rok (Petrovič, op. p.) sva bila daleč najmlajša v reprezentanci, zato takrat nisva imela veliko besede v reprezentanci. Sploh ne pri trenerjih in Tonetu. Več se je družil s starejšimi, sploh z Bojanom Križajem. Razkorak v letih je bil velik, ampak danes se vseeno velikokrat slišiva, saj oba rada igrava golf. Ko se vidiva, sem iskreno vesel srečanja.

Želim mu, da mu pri golfu uspe “hole in one” (zadeti luknjo pri golfu z enim udarce, op. p.). Pa da bo čim več ljudi prebralo njegovo knjigo, saj je imel zagotovo za povedati veliko stvari in zgodb. Prepričan sem, da je zanimiva, komaj čakam, da jo preberem.”

Špela Pretnar

“Če danes pogledam nazaj, je bil drugačen predvsem zaradi svojih zrelih misli. Celotna moja generacija je enotnega mnenja, da je bil Tone entuziast. Neverjetno je, kaj je on storil za slovensko smučanje in s kakšnim srcem. On je dihal z nami tekmovalci v dobrem in v slabem, bil je izjemen učitelj. Danes lahko rečem, da je moj idol.”

“Zdi se mi, da je zelo zadovoljen in srečen človek. To je največ, kar lahko dosežeš. Je pomirjen in ko ga vidim v takem stanju, ni nobene stvari, ki bi mu jo še posebej želela. Naj le nadaljuje s takim življenjem.

Oba se najbolj spomniva svetovnega prvenstva 1999 v Vailu, ko sem deset vrat pred ciljem “zahaklala” količek, brez odstopa pa bi verjetno dobila zlato kolajno. Po tem sva celo popoldne oba na veliko jokala. Tega ne bom nikoli pozabila. To mi je tudi napisal v posvetilo knjige.”

Alenka Dovžan

“Tone je bil oče vsega smučanja pri nas. Karkoli se ti je zgodilo, si se lahko obrnil nanj. Takrat je veljal za neke vrsto ‘kariko’.

Vedno je imel rad zgodbe s stavami glede kolajn. Sploh ob olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih. Vedno je bil zelo pozitiven, nikoli nič slabega. Res smo bili kot ena velika družina.

Želim mu, naj bo zdrav. V življenju je dosegel vse. Veliko je prepotoval, doživel veliko zgodb in nešteto pozitivnih stvari. Naj ga zdravje čim dlje spremlja, da bo lahko užil še čim več let.”

Bojan Križaj

“On je neverjeten poštenjakar in organizator. Ti odliki sta pri njem na zelo visokem nivoju. Najbolje je opisal samega sebe na predstavitvi knjige. Naša ekipa bi brez njega težko dosegla vse tisto, kar je. Bil nam je v veliko oporo, pa ne samo v športu. Naučil nas je živeti.

Trenutkov z njim – tako lepih kot kakšnega manj lepega – v 20, 30 skupnih letih je bilo res veliko. Težko je izvzeti kakšnega posebnega.

Želim mu, naj živi čim dlje. Prepričan sem, da takšnih ljudi “ne delajo” več. Želim si, da bo še čim dlje z nami in nam bo v oporo in veselje, kadarkoli se slišimo in vidimo. Vsak dan z njim je namreč eno veliko veselje.”

Mitja Kunc

“Pozna ga ne samo Slovenija, ampak cel svet. Česarkoli se je lotil, mu je uspelo. Zaradi trdega karakterja, je dober in gara. Nima zastonj vzdevka siva eminenca slovenskega smučanja. V njegovih časa vodenja te discipline je bilo to res dobro obdobje. Pogoji za delo so bili vrhunski, tudi finančno.

Do tekmovalcev je bil zahteven, želel je imeti vse stoodstotno pod nadzorom. Spomnim se, kako je na vsaki razglasitvi po tekmi, pa tudi če je šlo za navadno Fis tekmo, zahteval, da je prisotna celotna ekipa. Tisti, ki so bili na stopničkah in tisti, ki niso bili. Takrat tega nisem razumel.Čez čas pa sem dojel, da je na ta način lažje pridobil sponzorje in sredstva, promoviral je šport.”

“Najbolj mi je v spominu ostalo finale svetovnega pokala v Bormiu, ne vem točno, katerega leta. Bil sem na robu prve jakostne skupine, okoli 15. mesta. Dobro sem smučal, bil sem v formi. Pričakoval je, da bom dobro nastopil in bom sezono končal med prvo petnajsterico, s čimer bi se on lahko bolj ostro pogajal s sponzorji.

No, mi smo šli dan pred tekmo na trening igrat košarko in ob skoku sem pristal kondicijskemu trenerju na nogi ter si močno zvil gleženj. Na dan tekme sem prišepal na zajtrk in ko me je Tone videl, je povsem znorel. ‘Kunc, nikoli v življenju ne boš pameten,” mi je dejal. Take opazke sem poslušal večkrat, ampak zdaj ga povsem razumem. Ob jubileju mu želim predvsem ogromno zdravja in sreče.”