Žan Kranjec: Žal mi je le, da oče tega ni doživel

Delite:
Žan Kranjec. Foto: MaPa

V pogovoru s srebrnim veleslalomistom olimpijskih iger v Pekingu Žanom Kranjcem smo preverili, ali so štirje meseci že dovolj zajetno obdobje, da športnik uspeha kariere ne označuje več s prikladno puhlico: "Ne dojemam, kaj mi je uspelo."

“Prihodnje leto pa res,” se nasmehne Žan Kranjec, ko mu omenimo, da so se mnogi njegovi tekmeci v zadnjih tednih mudili v eksotičnih obmorskih krajih. “No, to rečem vsako leto,” nadaljuje 29-letni olimpijski podprvak, a hitro doda, da mu tudi v domačih Vodicah oziroma Bukovici ter ob hrvaškem morju prav nič ne manjka. Nekaj dni oddiha si bo zanesljivo še privoščil, sicer pa je že obrnil novo stran. Trenutno ima glavno besedo pri njegovem delu kondicijski trener Mitja Bračič, ob poletni vrnitvi na sneg, ki bo vključevala tudi pot na južno poloblo, pa bo taktirko znova prevzel Klemen Bergant. Zdi se, da mu je olimpijska kolajna, šele druga za slovensko moško alpsko smučanje po osamosvojitvi in tretja v zgodovini, prinesla nekaj dodatnega poletnega miru. Pa tudi samozavesti in sproščenosti. “Verjetno. Nikakor pa ni načela motiviranosti,” pravi zmagovalec dveh tekem svetovnega pokala, ki se je v intervjuju razgovoril o olimpijskih spominih, dojemanju športa, spominu na očeta, ki je predlani tragično umrl med delovno nesrečo, in tudi prihodnosti.

alpski smučar
Foto: AP/Alessandro Trovati/Guliverimages

”Ne dojemam, kaj se je zgodilo,” se glasi pogost odziv na uspeh, večinoma z obveznim dodatkom: ”Šele čez čas bom doumel, kaj mi je uspelo.” Je v vašem primeru že minilo dovolj časa?

Dovolj, da se zavedam izjemnosti in pravzaprav večnosti olimpijske kolajne. Potreboval sem nekaj časa, da sem vse skupaj predelal. Pri dojemanju uspeha so mi pomagali tudi dogodki po vrnitvi iz Pekinga. Ko sem na sprejemih poslušal čestitke, slišal, kako veseli so bili ljudje mojega uspeha, sem razumel globino mojega dosežka. Sezona je šla sicer hitro naprej. Moral sem obrniti novo stran. Se pa v spominih še vračam v Peking. Dosegel sem enega od kariernih ciljev. Z njim je bil poplačan trud. Po drugi strani pa gre moje življenje naprej.

Si še kdaj ogledate svojo finalno olimpijsko vožnjo?

Tekmovalci s trenerji pogosto pregledujemo posnetke voženj. Gre za povsem analitično spremljanje. V tem primeru je drugače. Znam se udobno namestiti in si zavrteti posnetek. Povsem za dušo, za podoživljanje tistih trenutkov.

Lahko tudi z nami podoživite tisti dan?

Po zadnjih treningih sem vedel, da imam možnosti za kolajno. A ko sem se zjutraj odpravljal proti tekmovališču, nisem kipel od samozavesti. Dosegljiva je bila zmaga, a hitro tudi deseto mesto. Zato sem se poskušal osredotočati na vse aktivnosti pred nastopom in nato na samo izvedbo. Prva vožnja se mi ni povsem posrečila. Uvrstitev ni bila idealna, tudi zaostanek je bil velik. Toda nisem bil v izgubljenem položaju. Znova nisem razmišljal o kolajni. Zabičal pa sem si, da moram iz sebe izvleči vse. Posledica je bila vrhunska vožnja, nato pa dolgo čakanje v cilju. Prijetni občutki, pa čeprav sem bil stalno na trnih.

Ste se že videli tudi z zlato kolajno?

Za trenutek res. Vedel sem, da bo odločitev tesna. Da, lahko bi postal tudi olimpijski prvak. Seveda pa si nič ne očitam.

“Ko je Žanu umrl oče, je oblekel njegove hlače,” nam je kmalu po srebrnem veleslalomu dejal vaš dolgoletni kondicijski trener Mitja Bračič in s tem nakazal na vaš odziv po družinski tragediji. Je vse to res vplivalo tudi na tekmovalno kariero in večjo mero odločnosti?

Ne gre za klik, po katerem bi prevzel odgovornost in postal bolj samostojen. Me je pa tragedija spremenila. Začel sem drugače gledati na življenje. Posledično verjetno tudi na smučanje.

Verjetno pa je očetova smrt zaznamovala tudi vaše dojemanje olimpijskega uspeha.

Oče je bil vedno neizmerno vesel mojih uspehov. Vedno je organiziral zabavo ali pa sprejem ob moji vrnitvi. V njegovih očeh sem takrat videl ponos. To me je vedno veselilo. Osrečiti očeta je neizmerno lepo. Prav zaradi tega mi je bilo po osvojeni kolajni žal, da ga ni več men nami. Rad bi mu pokazal to kolajno. In ga znova osrečil. O tem sem veliko razmišljal.

Foto: Anže Malovrh/STA

Pogovor sva začela z razgradnjo obrabljenih fraz. Pa nadaljujva. Športniki radi poudarijo vloženi trud in odrekanje. Kaj vse se v vašem primeru skriva v tej oceni?

Če se ni bi ukvarjal s športom, bi bilo moje življenje v celoti drugačno. Ne gre le za čas, ki ga preživim na treningih ali tekmah. Specifično je tudi vmesno obdobje. Konkretno, če treniram od dve do pet ur, je tudi preostanek dneva namenjen športu.  Druženja s prijatelji, zabave, diskoteke … Pri meni obstaja to v zelo omejeni obliki. Posebno poglavje tega vloženega truda pa so tudi vsi vzponi in padci, soočanje s pritiski … Izpostavil bi tudi samo dojemanje alpskega smučanja ali športa. Nikoli nisem razmišljal o tem, da mečem stran svoj čas. Ali da zapravljam leta. Ne, to je zame poseben privilegij. Del tega je tudi soočanje s težavami. Skozi ta obdobja sem v sebi kot pomembno odliko pripoznal vztrajnost.

Ali smučanje kdaj dojemate kot poklic?

Do neke mere ga. Predvsem na ravni vloženega časa in odgovornosti. Vsekakor pa to ni delo v proizvodnji ali kakšen drug poklic, ki ima jasno določeno začetno in končno uro. Pa saj ljudje na splošno poklice dojemamo na različne načine. Obstajajo ljudje, ki delajo, ker pač morajo, in bistvo vsega vidijo v plačilu. Moji motivi so prvotno drugačni. Smučam, ker imam ta šport rad in mi prinaša nove in nove izzive. Jasno, vesel sem zaslužkov. Do 35. leta bi namreč stežka nekaj delal brezplačno.

Omenili ste leta. Letos jih boste dopolnili 30. Gre za posebno prelomnico, ob kateri se ljudje radi ozrejo nazaj. Kakšen bo vaš pogled?

Spominjam se, ko sem iz otroškega smučanja prestopil v program FIS. Na tekmah sem beležil velikanske zaostanke. Določeni smučarji, ki nato niso bili nič posebnega, so bili zame kot vesoljci. Če bi mi nekdo takrat dejal, da bom olimpijski podprvak in zmagovalec tekme svetovnega pokala, mu verjetno ne bi verjel. Zato bom pri tridesetih letih moral biti zadovoljen. Ne le z rezultati, temveč tudi s prehojeno potjo in načinom življenja. Ob tem pa vem, da mi motivov ne bo zmanjkalo. V smučanju še nisem rekel zadnje besede. Ne znam povedati, koliko časa bom še tekmoval. Trenutno imam zanesljivo pred očmi vsaj naslednje štiriletno olimpijsko obdobje.

Ste zaradi športa tudi v življenju bolj samozavestni?

Prav gotovo me je športna kariera spremenila. Bil sem dokaj plah in zadržan najstnik. Danes sem bolj samozavesten. Pa tudi bolj tekmovalen. Znam pa ločiti med smučanjem in ostalim življenjem. Če namreč s prijateljem igram tenis, to dojemam kot igro, in ne kot brezpogojno tekmo za zmago, v kateri bi me gnale neizživete sanje. Poraz v smučanju me boli, v drugih športih precej manj.

Nekdanji športniki vseeno radi govorijo o prenosljivosti športnih odlik v zasebno in pozneje tudi poslovno življenje.

To je posebna življenjska šola. Kot vrhunski športnik verjetno drugače gledam na svet. Tudi sebe sem spoznal bolj podrobno kot marsikdo drug. Nisem človek, ki bi stvari meril v denarju in mnenju drugih. Znam ceniti edinstvene trenutke. Znam uživati. Delam nekaj, kar me izrazito veseli. Zato mi je že danes jasno, da po karieri ne bom opravljal službe, ki me ne bi veselila. Ne glede na plačilo.

Do takrat vas loči še kar nekaj let, zato ostaniva na snegu. S treningi v Banskem ste na simbolični ravni obrnili novo stran. Ste imeli kaj težav z motivacijo, osredotočenostjo in pravzaprav iskanjem novih ciljev?

Potreboval sem ‘reset’. Treninge v Banskem imam rad. Tam se lažje lotim dela. Tudi pritisk ni tako izrazit, saj je pot do sezone še zelo dolga, zato kakšen slabši dan ni zares problematičen. Z motivacijo pa nisem imel težav. Imam olimpijsko kolajno, a izzivov ne manjka. Pa pri tem ne merim le na svetovno prvenstvo. Osrednji izziv je stabilnost v svetovnem pokalu. Želim sezono, v kateri bom nizal vrhunske dosežke in bil pri vrhu v veleslalomskem seštevku svetovnega pokala.

Kondicijska pripravljenost, tehnično znanje, delovna vnema … Vse to nadzorujete. Kaj pa oprema? Imate želene odgovore? Čutite mir?

Tudi to poskušam nadzorovati ali vsaj ohranjati vpliv. Sem se pa z leti naučil, da obstaja meja, do katere je vredno preizkušati novosti in se gnati za napredek. Dobro sodelujem z opremljevalcem. Imam vpliv na opremo. Nato pa poskušam v dani opremi poiskati idealne nastavitve in kombinacije. Brez tega ne gre. Če se želim kosati z najboljšimi, moram imeti vrhunsko opremo. Predvsem pa moram priti do točke, ko bom na tekmi povsem zaupal v opremo.

Foto: Aleš Fevžer

Se je vaš status pri Rossignolu, potem ko je Henrik Kristoffersen prestopil k Van deeru, kaj spremenil?

Že do sedaj sem bil zadovoljen. Rossignol mi večinoma nudi tisto, kar želim. Tudi novo pogodbo so mi namenili še pred olimpijsko kolajno. Računajo name. Morda bodo zdaj še nekoliko bolj. Število smučarjev na Rossignolovih smučeh je namreč manjše.

Kako pomembna pa je bila vaša beseda pri sestavi tekmovalnega štaba, na čelu katerega ostaja Klemen Bergant?

Razmišljal sem o tem, ali potrebujem spremembe. Na koncu sem prišel do zaključka, da je za mene najbolje, če nadaljujem pot z dosedanjo ekipo. Nismo zasičeni ali naveličani drug drugega. Poleg tega pa iz leta v leto napredujemo. Vsak od mojih spremljevalcev si želi mojega uspeha. A ne zaradi tega, ker bi bila to le alineja v njihovih življenjepisih. Uspeha mi želijo tudi na osebni ravni, zato so vselej pripravljeni storiti še korak več. Klemen Bergant, Matjaž Požar, Matjaž Naglič in oba fizioterapevta. To je ekipa, v katero verjamem.

S svojo zgodbo ste verjetno marsikomu vzor in navdih. Kdo pa navdušuje vas?

Vsekakor slovenski športniki, ki so del svetovnega vrha. Tadej Pogačar, Primož Roglič in Matej Mohorič so na svetovni kolesarski lestvici med šesterico najboljših. V smučanju je to nekaj nepredstavljivega. Si predstavljate tri slovenske smučarje v boju za veliki globus? Pa je kolesarstvo bolj globalen šport. Luka Dončić. Gre za športnika, ki ob izjemni individualni statistiki dela soigralce boljše. Slovenijo na olimpijskih igrah, Dallas v ligi NBA. Vse to so zgodbe, o katerih ostajam brez besed. To me navdušuje in daje navdih.

V Parizu ste si ogledali tudi nogometni finale Lige prvakov. Ste bili pravočasno na tribuni?

Sem, sem. Da so se pojavile težavi pri vstopu na stadion, sem izvedel šele v trenutku, ko so naznanili zamudo. Sicer pa je bil obisk Pariza, kar je bila tudi ena od nagrad za mojo olimpijsko kolajno, zame izjemna izkušnja. Ogled mesta in nato ogled enega največjih športnih dogodkov. Le razplet me ni povsem osrečil. Malce bolj bi namreč naslov prvaka privoščil Liverpoolu.

Komentari

Vaš komentar