Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Tri zmage, skupno pa 14 uvrstitev na stopničke v svetovnem pokalu. Tri kolajne s svetovnih prvenstev, ena posamična in dve v ekipnem šprintu. Prvo, drugo in tretje mesto v skupnem seštevku sprinta. Številke in lovorike, ki jih Anamariji Lampič po šestih letih članske kariere v smučarskem teku zavida marsikatera konkurentka. A Slovenka se je maja odločila, da ima zgolj teka dovolj in si je na svoja ramena nadela še puško. Postala je biatlonka. Kako ji gre po dobrih štirih mesecih, zakaj je sprejela takšno odločitev in v kakšnih odnosih je z nekdanjo panogo, v kateri je bila prva zvezdnica, si preberite v nedeljskem Sportklubovem intervjuju.
Ko je v začetku maja v slovensko športno javnost pricurljala novica, da se Anamarija Lampič resno pogleduje s prestopom iz smučarskega teka v biatlon, je to za večino ljubiteljev zimskih športov pomenilo velik šok. A tisti, ki so bili 27-letnici iz Valburge pri Medvodah blizu, so zagotovo vedeli, da je to njena dolgoletna želja. Odločila se je, da bo sledila svojim sanjam, pa čeprav je na novinarski konferenci, kjer je bil prestop tudi uradno potrjen, zatrdila, da bi tudi v smučarskem teku lahko dosegla še kaj.
Toda v vitrini z lovorikami ji z najvišje ravni manjka le olimpijska kolajna. Ponjo je šla letos z jasnimi napovedmi in kot ena glavnih favoritinj, a v Pekingu doživela bridko razočaranje, ko se v sprintu ni uvrstila v finale. A kot pojasnjuje, kitajsko razočaranje ni bilo odločilno za potezo, pri kateri ima popolno podporo trenerja in partnerja Boštjana Klavžarja ter družine. Več je k pogumnemu dejanju prispevalo dejstvo, da se kot tekačica ni več želela ukvarjati s stvarmi, s katerimi se kot športnica ne bi smela. Kljub popolnemu koncu stikov z nekdanjo reprezentanco pa še vedno pušča priprta vrata nastopu na domačem nordijskemu prvenstvu, ki bo konec februarja in začetek marca prihodnje leto v Planici.
Hčerko nekdanjega olimpijca Janeza Lampiča smo obiskali po enem izmed treningov v domači bazi na Pokljuki in ugotovili, da se tudi novega izziva loteva z znamenitim nasmeškom na obrazu.
Na družbenih omrežjih smo videli, da ste dopustovali na Kefaloniji. Kako ste se imeli?
Po aprilu, ko sem bila v Mehiki, je bil to kar težko pričakovan in nujen manjši dopust. Trajal je le štiri dni, a je prišel zelo prav. Še toliko bolj, ker sem od maja do zdaj trenirala in časa za počitek ni bilo. Lepo je dati vse na stran, si spočiti glavo in telo, da lahko zdaj krenem še v zadnji del priprav.
Za vami je tudi že tekmovalni krst, ki ste ga vpisali na državnem prvenstvu. Je bilo kaj nervoze?
Zdi se mi, da sploh nisem bila nervozna, temveč bolj v pričakovanju samega nastopa. Res me je zanimalo, kako je vse skupaj videti. Prvi dan je bilo morda še prisotne nekaj negotovosti, a mislim, da mi je šlo že naslednji dan precej bolje. Zagotovo pa je še vedno ogromno prostora za napredek. V biatlonu sem komaj nekaj mesecev, stvari se ne zgodijo skozi noč. Potrebujem še nekaj mesecev, da šport začutim in da vem, kaj moram storiti v določenih trenutkih.
Nekateri biatlon trenirajo že celo življenje, podobno kot sem jaz tek na smučeh. Vse je na novo, a se mi zdi, da se hitro učim, zato sem z napredkom zadovoljna. Komaj čakam zimo.
Kakšen je nadaljnji načrt dela do zime?
Na Pokljuki skoraj vsak teden preživimo tri, štiri dni. Letos smo bili bolj ali manj tu, kar mi je, glede na to, da sem bila v zadnjih letih veliko po tujini, ustrezalo. Ker začenjam znova, je dobro, da sem lahko doma in da ni dodatnega stresa, ki ga prinašajo potovanja v tujino. Je pa zdaj morda napočil čas, da preizkusim tudi druga strelišča, saj so na vsakem razmere in veter drugačne. S tega vidika komaj čakam, da odidemo v tujino. Morda je bo pa drugo leto malo več.
Kdaj in kje vas lahko pričakujemo na tekmah IBU in kako hitro nato v svetovnem pokalu?
Načrt je, da začnem z IBU, kar je razumljivo, saj za vstop v svetovni pokal potrebujem točke. A podobno kot v teku stvari ne želim prehitevati in moram iti stopničko po stopničko. Ne ustvarjam si pritiska, zavedam se, česa sem sposobna. V teku sem konkurenčna, medtem ko bo v streljanju zabavno. A prav v temu je čar biatlona. Če mi bo šlo dobro, bo normalno, da kakšno tekmo startam tudi v svetovnem pokalu.
Kakšni so vaši konkretni kratkoročni in dolgoročni cilji?
Glede na to, da sem zadnji štiriletni ciklus posvetila olimpijskim igram in naredila vse, da bi osvojila medaljo, v biatlon vstopam z dolgoročnimi cilji. V Pekingu mi ni uspelo, zato sem si dejala, zakaj ne bi poskusila tu. To je bila moja dolgoletna želja. Cilj so sedaj zagotovo nastop na olimpijskih igrah. Mislim, da bi do takrat morala nekaj napraviti.
Za letošnjo sezono pa nimam nobenih ciljev, saj sploh ne vem, kaj lahko pričakujem. Ne vem, kam se še uvrščam, zato čakam na prve tekme. Bomo videli skozi sezono.
Je prestop v biatlonske vrste izpolnil vaša pričakovanja?
Mislim, da me je ekipa sprejela zelo dobro. Dobro se razumemo in všeč mi je, da smo mešana ekipa. Tega sem vajena že iz tekaške reprezentance. Verjamem, da se lahko veliko naučim od fantov in tudi oni od mene. Imam se zelo lepo in uživam na vsakem treningu. To je tisto, kar sem si želela.
V kakšnih odnosih sta z glavnim trenerjem Riccom Grossom in Jakovom Fakom?
“Jaka” mi veliko svetuje, saj je tudi njemu v interesu, da postanemo najboljša možna ekipa. A doslej sem se že od vsakega nekaj naučila. Ricco pa je v redu trener, s katerim se razumem povsem dobro. Po šestih letih sodelovanja s Teom (Stefano Saracco, op. p.) sem rabila nekaj časa, da sem se navadila nanj, saj mi je bil Teo skoraj kot drugi oče. Vemo, da Italijani veliko govorijo in se zabavajo, zato mislim, da bo podobno tudi z Riccom. To me ne skrbi, saj se razumemo super, stvari pa gredo v pravo smer.
Delite veliko tekaških nasvetov?
Dobila sem že nekaj vprašanj, a to se mi zdi povsem logično. Ne samo pri sebi, pri celotni ekipi vidim velik potencial. Mislim, da lahko postanemo močna reprezentanca.
Vas je v zadnjih mesecih kaj presenetilo?
Niti ne. Trenirati je treba tako v smučarskem teku kot biatlonu. Treningi so si na nek način še kar podobni. Res je, da je v primerjavi s treniranjem sprinta zdaj to nekaj popolnoma drugega. Ni krajših, dinamičnih treningov, ampak je več daljših intervalov, saj je poudarek na distanci. A tudi ta je bila že moj dolgotrajni cilj, saj se želim dokazati tudi tu.
Ste se s puško že spoprijateljili?
Imena še nima, sva pa zagotovo vse boljši prijateljici. Včasih mi še malo ponagaja, a naj ji bo. Mislim, da bova že kmalu najboljši kolegici (smeh).
Se vam zdi, kot da ste zamenjali službo?
Veliko ljudi me sprašuje, zakaj sem se odločila za prestop v biatlon in moj odgovor je bil ravno ta. Vsak človek nekoč menja službo in če imam to možnost, zakaj je ne bi tudi jaz.
Prestopi iz tekaških v biatlonske vrste še zdaleč niso redkost. Samo v Sloveniji so se za to odločili Andreja Koblar, Teja Gregorin, Tomas Globočnik, Tadeja Brankovič … Ste se h komu od njih obrnili za nasvet?
Mislim, da še nihče od njih ni bil na taki ravni, kot sem bila jaz, ki sem bila v špici. Zase vem, da sem v smučarskem teku z izjemo olimpijske medalje osvojila vse, kar sem lahko. Potrudila in naredila sem vse, da bi mi to uspelo, vendar se ni izšlo. A nič hudega, svet se zaradi tega ni podrl in življenje gre dalje. Mogoče pa se je tako odvilo z razlogom.
Torej je na vašo odločitev vplivalo tudi razočaranje v Pekingu?
Ne glede na to, kako bi se razpletlo v Pekingu, bi zamenjala šport. Z Boštjanom (Klavžarjem, op. p.) in Teom smo se o tem že pogovarjali, čeprav me Teo sprva ni jemal dobesedno in mislil, da ga imam za norca. Ko je videl, da mislim resno, je najprej mislil, da sem nora, a me je podprl. Tudi on verjame, da lahko v biatlonu nekaj dosežem. V Pekingu mi ni uspelo, a kdo ve, morda mi bo pa čez štiri leta v Milanu.
Za odločitev ki ste jo sprejeli, je verjetno potrebnega kar nekaj poguma.
Veliko ljudi mi pravi, da imam “jajca” (smeh). A ta ideja je dolgo zorela v meni. Želela sem se preizkusiti v tem, dobiti drugo izkušnjo. Zakaj pa ne? Tega mi ne more nihče preprečiti. Odločila sem se sama in kar bo, bo. Zdi pa se mi, da zaradi tega ne bom nikoli razočarana. Rada bi se še nadgradila in uspela še v enem športu.
Ko ste maja naznanili svojo odločitev javnosti, ste dejali, da dejanja in miselnost panoge teka na smučeh niso pozitivno vplivale na to, da bi se odločili drugače. Lahko natančneje pojasnite, kaj ste mislili?
Ne bi rada pogrevala teh stvari. A če malo posplošim, se mi enostavno ni več dalo prepirati in zafrkavati s tako banalnimi stvarmi. Vsako leto so bile ene in iste težave. Nismo bili enakega mišljenja. Ko si enkrat na najvišji ravni in si iz sezone v sezono boljši, se mi zdi, da kot najboljši tekmovalec panoge ne moreš imeti enakih pogojev kot tekmovalec iz A ekipe ali mladinskih vod. Tu nismo prišli skupaj. A je, kar je.
So vas te stvari psihično izčrpavale?
Psihično se ne zlomim zlahka. Preprosto se mi ni dalo več ubadati s temi ljudmi in vedno znova pogrevati iste stvari. Tudi to je bil eden od razlogov, da sem šla stran, zamenjala ljudi okoli sebe in začela znova.
Kakšno vlogo je pri odločitvi odigral vaš trener in življenjski partner Boštjan Klavžar?
Brez Boštjana verjetno niti v smučarskem teku ne bi prišla tako visoko. Stoji za mano, me podpira in če me kdo pozna, je to on. Nekoč sem dobila dober nasvet od mame Luke Dončića (Mirjam Poterbin, op. p.). Dejala mi je, da je dobro, če ima tekmovalec ob sebi nekoga, ki skrbi, da se mu ni treba zafrkavati z banalnimi stvarmi.
To sva z Boštjanom tudi napravila. On je prevzel večino odgovornosti in se začel dogovarjati glede sponzorjev, intervjujev, sama pa sem samo trenirala. To je bil moj edini cilj, ki sem ga imela. Bila sem brez skrbi. To je bila dobra naveza. Čeprav je Boštjan zaradi tega prespal kakšno noč manj, sem lahko jaz zaradi tega nizala dobre rezultate. Tudi zdaj se mi zdi super, da so ga biatlonci sprejeli medse in prepoznali njegov trenerski potencial.
Koliko ste še v stiku s smučarskim tekom? Spremljate, kaj se dogaja?
Sploh ne vem, kaj se dogaja v panogi, kakšne imajo priprave in kakšni so njihovi načrti. Od tega sem zdaj čisto odrezana. Tudi ostale ne spremljam več, zato nimam pojma, kaj se dogaja. A zato ni niti časa, saj sem osredotočena le na biatlon.
Meseca maja ste omenjali še možnost nastopa na nordijskem svetovnem prvenstvu v Planici. Če vas prav razumemo, so ta vrata zdaj bolj ali manj zaprta.
Na novinarski konferenci sem dejala, da jih še nisem zaprla, a tudi zdaj se mi ne sanja, ali bom nastopila ali ne. Ker zdaj treniram le distanco, ne vem, kako bi sploh bilo, če bi želela nastopiti v sprintu. Poleg tega me od moje najave, da odhajam v drugo panogo, nihče iz smučarskega teka ni poklical, me vprašal, kako sem, kaj počnem in kakšni so moji načrti. Očitno me niti ne pogrešajo, zato ne vem, kaj načrtujejo.
Torej nimate stika niti z nekdanjimi reprezentančnimi kolegicami?
Z nobenim nisem spregovorila niti besedice. Enkrat smo se videli, se pozdravili in je to bilo to. Kdo ve, kakšni so njihovi interesi, a se mi ne zdi, da bi morala biti jaz tista, ki bi morala kaj storiti. Zdi se mi, da so oni tisti, ki me rabijo, ali pa tudi ne.
Tekaška reprezentanca se bo prihajajočega svetovnega prvenstva udeležila brez svoje glavne nosilke zadnjih let. To vlogo sedaj prevzema Eva Urevc, ki jo že takoj čaka velik izziv v Planici.
Če sem se jaz znašla, zakaj se ne bi še ona. Morda pa bodo sedaj ostali videli, kakšno breme je treba nositi in kaj vse sem morala početi poleg. Ko so oni normalno trenirali, sem morala jaz poleg treningov odhajati še na razne sprejeme, snemanja. Ko si enkrat v takšni vlogi, moraš to vzeti v zakup. A s tem nisem nikoli imela težav in mislim, da sem to v zadnjih letih speljala kar mirno.
Bomo videli, sama težko povem več, saj kot rečeno nisem v stiku z njimi. Govorim lahko le v svojem imenu, saj vem, koliko reči sem počela v zadnjih treh letih. A to obenem počneš tudi, ker veš, da je dobro zate. S tem sponzorjem vrneš vsaj del tega, kar oni vlagajo vate.
V vaših javnih nastopih ste vselej zelo sproščeni in nasmejani. Vaša starša sta v februarskem pogovoru kot največji razlog za to navedla vzgojo in dodala, da morate biti v pogovorih vi in se ne pretvarjati. Očitno je namen uspel.
Kot družina smo zelo povezani in med nami ni skrivnosti. Smo odkriti in ko nekdo nekaj čuti, to tudi pove, ne glede ali gre za vesele ali pa žalostne trenutke. Mama in oče sta nas zelo dobro vzgojila. Dogajalo se nam je veliko zanimivih, smešnih stvari, a je vse potekalo skozi igro. To se mi zdi ključno. Nikoli se nista pretirano vtikala in nam pustila proste roke. Na koncu se vsaka oseba sama zgradi. Je pa lepo, da imaš pomoč in tako je še zdaj. Brez tako velike podpore, kot mi jo nudita, ne bi bila, kjer sem. Sem zadovoljna in vesela oseba.
Po intervjuju smo vedno nasmejano in simpatično Anamarijo postavili še pred poseben izziv. Sestavili smo namreč kratek biatlonski kviz, v katerem je lahko preverila svoje znanje o športu teka in streljanja. Kako ji je šlo, preverite v spodnjem videoposnetku.
