Infrastruktura v Sloveniji ne daje občutka, da je biatlon šport v vzponu

Foto: Aleš Fevžer

Klemen Bauer je leta 2022 končal svojo športno pot. Od takrat se je preizkusil na številnih področjih, ostaja športno aktiven in vpet v biatlon.

Hrvati navili cene, zagrebška Arena pa sameva: kaj čaka Slovence?

Reprezentance

10:00 2

Reprezentance

10:00 2

Sodniki razburili Dallas Mavericks: Očitno je, da so se zmotili (VIDEO)

Košarka

8:15 2

Košarka

8:15 2

Klemen Bauer velja za enega najboljših slovenskih biatloncev. Šport ostaja ključen del njegovega življenja tudi po zaključku profesionalne kariere. Zaradi kombinacije rekreativnih dejavnosti, od gorskega kolesarstva, kajtanja in turnega smučanja do jadralnega padalstva, se označuje za “multišportnika.” Je tudi strokovni komentator biatlonskih tekem.

39-letnik je v pogovoru za Sportklub strnil svoje misli o začetku letošnje biatlonske sezone, o novih pravilih, ki so začela veljati pred sezono, o svoji karieri v svetovnem pokalu, o pogojih za treniranje biatlona v Sloveniji in o prihodnosti tega športa.

Ste se že povsem navadili govorjenja v mikrofon?

Z izkušnjami in številnimi prenosi je zadeva lažja in sem bolj uigran. Na začetku je bilo veliko negotovosti in pozitivne nervoze. Komentiranje je kompleksna stvar, sploh v biatlonu. Sam sem stvar vzel precej resno, kar je pravilno. Imaš del, ki je tehničen, drugi, ki je vsebinski, zraven moraš govoriti slovnično in imeti pravilno intonacijo. Pozoren moraš biti na vse to. Če si pozoren le na en vidik, pešajo ostali.

Pogrešate kaj svetovni biatlonski pokal in tekmovanja?

Ohranjam stik preko komentiranja. Karavane pa ne pogrešam. Občasno pogrešam občutek, ki ga doživiš na kakšni tekmi. Prav dobro sem se počutil na primer na nedavnem državnem prvenstvu v smučarskih tekih, ko sva bila z Lovrom Plankom državna prvaka v teku dvojic.

Ste se pravočasno odločili za slovo od biatlona?

Mislim, da je bil trenutek pravi. Privilegij je, ko se lahko sam odločiš, da boš zaključil. Ko ni razlog poškodba ali slabi rezultati. Meni se je vse skupaj lepo izšlo.

Kaj je najlepši spomin vaše biatlonske kariere?

Ne morem izpostaviti enega. Veliko jih je. Biatlon kot vsak vrhunski šport se razvija in gre le v eno smer: v biznis. Nekateri športi so šli prej, drugi kasneje. Zdi se mi, da sem ujel zadnji vlak romantike v biatlonu, ki je bil nekje do leta 2010. Po tekmah smo vsi tekmovalci iz različnih držav včasih šli v lokal na pivo, se podružili in kaj podebatirali. Bili smo velika družina. Tega že dolgo ni več, saj je profesionalizem na višjem nivoju. Vsak gleda samo nase. Trening, hrana, postelja, ta cikel se ponavlja. Včasih je bilo drugače. Zdaj si niti pozdraviti ne upaš ostalih tekmovalcev.

Ampak zato se viša nivo.

Da. Nivo se je zaradi vseh omenjenih zadev povišal, saj ima večina bolj profesionalni pristop. Romantika pa se je izgubila.

Je kakšno prizorišče, ki ga pogrešate?

Zmeraj sem imel rad prizorišča, ki so bila malo manj obiskana, malo bolj odročna, kjer je bilo manj gledalcev. Na pamet mi pade Kontiolahti ali nekatera ostala skandinavska prizorišča, tudi Rusija. Rad pa sem imel predvsem nove kraje, ki so bili bolj odročni, kjer si bolj v naravi in je izkušnja bolj pristna. V Nemčiji, na primer, je povsod masa ljudi, vse je megalomansko, kar ima po svoje tudi svoj čar.

Katera je bila vaša najljubša disciplina?

Podoben sem Anamariji. Na sprintu je veliko manj možnosti za napake. Nekatere najboljše rezultate pa sem dosegal v drugih disciplinah, kjer sem bil bolj sproščen, saj nisem imel toliko pričakovanj.

Puško še primete kdaj v roke?

Odkar sem nehal, se puške nisem dotaknil. Moral bi znova poizkusiti, mislim, da bi hitro prišel nazaj v ritem.

Bauer je nastopil na štirih olimpijskih igrah, njegov najboljši rezultat je četrto mesto iz sprinterske preizkušnje v Vancouvru, ko je bil Jakov Fak (še za hrvaško reprezentanco) tretji. Odlično se je izkazal tudi na svetovnem prvenstvu v Ruhpoldingu leta 2012, ko je individualno tekmo končal na petem mestu. Takrat je slovenska mešana štafeta, katere člani so bili poleg Bauerja še Jakov Fak, Teja Gregorin in Andreja Mali, osvojila srebrno medaljo.

Andreja Mali, Teja Gregorin, Klemen Bauer in Jakov Fak. Foto: Guliveimage

Ostajate pa športno aktivni.

Da. Sem v pogonu kot rekreativec. To mi veliko pomeni. Dajem poudarek športu, ki je visoko na prioritetni listi dejavnosti, takoj za družino. Veliko kolesarim. Biatlon je šport, ki je specifičen, a veliko dela je opravljenega spomladi in poleti, v različnih oblikah. Veliko je hribov, pohodov, veslanja … precej športov lahko vključiš v proces treninga. To mi je bilo vedno všeč. Ne predstavljam si sebe kot na primer plavalca, ki je “obsojen” le na bazen. Po duši sem multišportnik. Cestno kolo, gorsko kolo, kajtanje, hribi, turno smučanje, jadralno padalstvo … Slednje mi predstavlja vrh aktivnosti.

Želeli ste skočiti celo s Triglava?

Bil sem že na vrhu z razgrnjenim padalom, a nisem odletel. Ravno takrat, ko bi moral, je veter povsem ponehal. A to sam po sebi ni velik podvig. Imam lastne ambicije v tem, a nič tekmovalnega. Drugače je na primer z mojim nekdanjim reprezentančnim kolegom Lenartom Oblakom, ki je stvar vzel smrtno resno. Nastopil je nenazadnje na preizkušnji Red Bull X Alps, na olimpijskih igrah v padalstvu. To je bila tudi moja želja, ki pa sem jo pustil za sabo, saj bi zahtevalo od mene preveč.

Kaj je vaš največji športni uspeh oziroma osebni dosežek izven biatlona?

Če sem iskren, ga še nisem dosegel. Veliko zadev imam v glavi. Rad bi tekel kakšne ultradistance. Po karieri sem pretekel sto kilometrov na smučkah, štiri ure in pol. To sem si želel že prej, pa ni bilo priložnosti. Tudi deskal sem z vrha Mont Blanca, a tega je že dolgo nazaj. Imam še veliko ambicij na tem področju. V svetovnem merilu to niso posebni dosežki.

Biatlon kot šport ostaja med najbolj zanimivimi in gledanimi zimskimi športi. Bo tako tudi ostalo?

V primerjavi s tekom na smučeh, je bila razlika vidna že od starta. Že v primerjavi s skoki je velika razlika. Skoki so relativno atraktivni, a biatlon gre naprej. Vsaj še neko obdobje bo zagotovo v vzponu. Na to kaže tudi proračun Mednarodne biatlonske zveze (IBU), organizacija raste, ne sooča se s težavami, kot jih ima Mednarodna smučarska zveza (FIS). Prihodnost športa je zelo svetla.

Kako močna je konkurenca v biatlonu?

Cilj IBU-ja je, da je ekip in reprezentanc čim več. Bili so tudi Azijci, ki imajo zdaj lastne težave. Zelo mi je žal, da ni Rusov in Belorusov. V Rusiji je hokej razred zase, a biatlon kot posamični šport je številka ena. Tam se “ne grejo” alpskega smučanja. Biatlon je del nacionalne identitete. V Rusiji je ogromno tekmovalcev, ki si želijo nazaj v svetovni pokal. Skoki imajo svoj čar, a imajo omejen krog: pet držav, ki skoke jemljejo zares. Biatlon je globalen. Ne moreš govoriti o eksotih.

Johannes Thingnes Boe je prvi biatlonec letošnje sezone. Foto: Profimedia

Mednarodna biatlonska zveza neprestano poizkuša s spremembami, v zadnjem obdobju tudi z novimi disciplinami, kot je štafeta dvojic.

Vse to je dobrodošlo. V nedogled disciplin ne morejo dodajati, saj jih je že veliko, urnik pa je natrpan. Tu ni problema za večje reprezentance, ki imajo dovolj tekmovalcev. Slovenci pa … če imaš štiri tekmovalce, je težko nastopati povsod. Kmalu ti zmanjka biatloncev, razen če nekdo starta na vseh tekmah. Johannes Thingnes Boe lahko kakšno tekmo izpusti, pa bodo Norvežani še vedno konkurenčni.

Tudi nova pravila so začela veljati, največkrat omenjena je bila sprememba glede startnih številk tekmovalcev v želji po bolj pestrih prenosih tekem. Opazite razliko?

Razlika je opazna. Tekme so še bolj zanimive, saj so včasih najboljši startali na začetku. Zdaj morajo kasneje. Ne vem pa, zakaj tako komplicirajo. Zdaj so tekmovalci razdeljeni v štiri skupine, lahko pa bi naredili le žreb. Vse tekmovalce bi dal v isti boben. Vsi bi imeli enake možnosti, da imajo številko 1 ali številko 100. Mislim, da bi bila to ultimativna rešitev. Vsak bi kdaj startal spredaj, kdaj tudi zadaj. Norvežani in Francozi so precej negodovali glede novih pravil, kar je čista neumnost. Zakaj morajo najboljši imeti najboljše pogoje? IBU se trudi, da so razmere enakovredne za vse.

Kako zdaj gledate na prestop Anamarije Lampič v biatlonsko karavano?

Anamarija je ujela zadnji vlak, da je odšla v biatlon, tudi če se tu uvršča na 15., 20. mesto. Kar se tiče publicitete, sta športa neprimerljiva. Žal pa mi je za smučarske teke, da so utrpeli takšno izgubo na njen račun.

Kje bi strelsko lahko napredovala?

Mislim, da od nje težko pričakujemo konstantnost ali stabilnost, kot jo ima Jakov Fak. Tega ona ne bo doživela, mislim, da se tega tudi zaveda. Mora pa še naprej delati na streljanju. Da se ji od tridesetih tekem sestavi desetkrat, ne le dvakrat. Na večjo konstantnost težko računamo. To je dolgoročni proces. Slovenska reprezentanca ima dobro ekipo. Ljubo Tomažič je zanjo super, je tudi dober psiholog. Vidi se, da veliko poskuša, tudi s počasnejšim začetkom. Priložnosti bo morala iskati na sprintih. Dvomim, da bo dober rezultat naredila na zasledovanju ali v skupinskem startu, v sprintu pa je še kakšen oder za zmagovalke zelo verjeten.

Kako ocenjujete začetek sezone slovenske biatlonske reprezentance?

Dober začetek sezone, zmeraj bi pa lahko bilo še bolje. Rešili so dozdajšnji del sezone s tretjim mestom Anamarije in dvema četrtima mestoma na štafeti. Jakov je zelo stabilen. Mogoče se čaka še na mlajše fante, Lovra Planka in Tonija Vidmarja. A sezona je še dolga. Upravičili so zaupanje vodstva. Vsi smo imeli pomisleke, ko so odstavili Ricca Grossa. A je razumljivo, da je prišlo do te odločitve. Za veliko manjši vložek so rezultati enako dobri ali celo boljši, nismo pa še niti na pol sezone.

Vidite naslednika Jakova Faka ali je to mogoče nepravično do mlajših?

Jakov je izjemen talent, ima neverjeten pristop in neverjetne naravne danosti. Je fenomen, ki ga težko vzgojiš. Takšen se mora roditi. Velik talent je na primer Pavel Trojer. A imamo dilemo, saj se odloča za študij, ne vemo, če bo nadaljeval. Prav hitro pa ni videti na obzorju takšnega šampiona, kot je Fak. Tudi v drugih športih je tako. Žan Kranjec je šampion Fakovega kova, tudi za njim verjetno nekaj časa ne bo takšnega smučarja.

Jakov Fak je priznal, da ga zelo zanimajo podatki in statistične analize. Ste tudi vi bili tako analitičen?

Podatki so že dolgo časa na voljo. Jakova to zelo zanima, kar je v redu, dokler te ne obremenjujejo. Tudi sam sem bil precej analitičen, a s tem se nisem nikoli obremenjeval. Po drugi strani je prav, da so podatki prisotni na treningih, da tekmovalec ne dela vse na pamet.

Kaj pa glede opreme? V kolikšni meri se mora tekmovalec zanimati tudi za ta vidik športa?

Pri opremi ne gre za zanimanje, mene je to vedno bolj bremenilo. Najhuje pri tem športu mi je, da oprema igra veliko vlogo – veliko večjo, kot si predstavljajo gledalci. Oprema je pomembnejša kot v alpskem smučanju, saj si od nje zelo odvisen. Rešitev so rolke, pri katerih razlik ni. Tekmovalec dobi od proizvajalca določeno število smuči, na katere si potem “obsojen”. Drugi del je servis, ki ga zagotovi zveza. A na to kot tekmovalec nimaš vpliva. Nekdo, ki ima slabši motor v avtomoto športu, ne bo konkurenčen.

Kako se mladi športnik sploh usmeri v biatlon?

Že pri devetih letih lahko začneš z biatlonom. Včasih je bil osnova tek na smučeh, zdaj se že zgodaj usmerijo v biatlon. Možnosti so, krog je pri nas velik.

Je biatlon za starše mladih športnikov hud finančen zalogaj?

Biatlon še vedno velja za šport manj premožnih, iz takega okolja izhajam tudi sam. Če bi moj otrok imel željo trenirati alpsko smučanje, si tega na primer ne bi mogli privoščiti. Pri biatlonu se na ravni zveze in ravni klubov trudimo, da bi bil omogočen vsem. A pogoji so daleč od idealnih, saj se moramo še naprej voziti na Pokljuko in v Planico, da ujamemo dobre razmere za treninge. Šport je dostopen vsem, je pa res, da sta Štajerska in Dolenjska precej zapostavljeni.

Kaj pa tekaške proge in infrastruktura na sploh v Sloveniji?

Tekaške proge za tek na smučeh so povsem odvisne od snežnih razmer. Žal je takšna zima, da tečeš lahko bolj kot ne samo na Pokljuki in v Planici. Kadar je sneg, pa ima proge skoraj vsaka vas. Če se osredotočim na biatlonsko infrastrukturo: smo povsem podhranjeni. Vsi klubi se morajo voziti na Pokljuko, eno uro in več v eno smer za dve uri treninga, nato pa nazaj. V poletnih delih sezone obstajajo rolkarske steze, česar mi prav tako nimamo, z izjemo Pokljuke, kjer poligon tudi ni nič posebnega. Spet se morajo klubi voziti tja. Trideset let po tem, ko sem jaz začel, se morajo otroci še vedno voziti na Pokljuko, kar je žalostno. Kritičen sem do odgovornih, kdorkoli je za to zadolžen. Se trudimo, imamo ideje, kako bi to zgradili, a nič se ne premakne. Poligon bi lahko bil na obrobju Ljubljane z dvokilometrsko asfaltirano stezo in tarčami za streljanje. Enaka situacija je bila s plezalnimi središči; do Janje Garnbret sta bili dve plezalni steni v celotni Sloveniji, zdaj jih je veliko več.

Pokljuka je letos znova na koledarju, a šele marca.

To je ugoden termin za Pokljuko, bolj kot decembrski. Lahko smo veseli, da sploh imamo tekmo, saj to ni samoumevno. Prireditelji se za tekme grebejo. Včasih bi morali Pokljuko še bolj izkoristiti, v takšne in drugačne namene.

A obstajajo rekreativni biatlonci?

Mislim, da ne, vsaj v Sloveniji ne. A vsakdo si lahko kupi biatlonsko puško, mora pa biti član strelskega društva.

Poleti so vam iz garaže ukradli dve kolesi. Kako se je končala ta zgodba?

Nisem jih dobil nazaj, čeprav sem dolgo ohranjal upanje. Trudil sem se, da bi prišel do njih, pa ni šlo. Zdaj imam nova kolesa kar v stanovanju. Tisto je bil velik šok.

Sodelujete še pri kakšnih drugih projektih?

Močno sem vpleten v rolke. Sem solastnik podjetja, zraven sem tudi pri razvoju in testiranju ter pri prodaji in promociji. Gre za prve tekaške rolke z zavoro, kar je revolucionaren izdelek v svetu smučarskega teka. Imam veliko idej v povezavi s tem, kjer bi se lahko pogovarjali tudi o svetovnih rekordih. Prej to ni bilo mogoče, saj ni bilo zavor. Z rolkami si omejen na ravnino ali klance, spustov nisi mogel voziti. Kot nedavni dosežek bi izpostavil tole: v zadnji fazi testiranja je bila ideja, da opravimo spust z vrha Krvavca, kar mi je tudi uspelo. Ideje so, da bi kmalu naredili daljšo dirko s tekaškimi rolkami, na primer iz Goričkega v Piran. Je nevarno, a z zavorami je to povsem drugače. Prej sploh ni bilo izvedljivo.

Nenazadnje pa se bo IBU svetovni pokal naslednjo sezono začel v Münchnu, na rolkah.

Imamo načrte, da bi bili zraven kot partner. Biatlonska zveza ima vsako leto tudi svetovno prvenstvo v rolkanju. Glavna poanta je: vsi tekmovalci imajo enake rolke in posledično enake pogoje, ne pa kot pozimi, ko imajo vsi drugačne smuči in maže. Tam je sto parov rolk iz tovarn. Imaš tudi žreb rolk. Poskuša se zagotoviti enakovredne pogoje za vse. To je zagotovo prihodnost biatlona. Nenazadnje obstaja ideja, da bi “City Biathlon” pripeljali tudi v Ljubljano.