Razmišljanje o Roku Petroviču, smučarskem virtuozu, ki je med potapljaško nesrečo umrl prav na današnji dan pred okroglimi 30 leti.

Na enem od gorenjskih smučišč, ki po izhlapelih obljubah o temeljiti modernizaciji danes klavrno propada, sem se kot še ne sedemletni fantič postavil na vrh ene od prog. Zazrt navzdol po pobočju, osredotočen na določeno točko, ne meneč se za mravljišče smučarjev, z rokama v 90-stopinjskem kotu in poravnanim parom smuči. Po natančnem zapikovanju palic v snežno podlago in odrivu je sledilo vijuganje, ki je bilo starosti in znanju primerno, v moji glavi pa virtuozna izvedba. Boj z navideznimi slalomskimi količki, ki so se tako silovito “odbijali” od nastavljenih rok, poskusi rahlega dvigovanja notranje smuči pri vhodu v zavoj, dvigovanje ritma zavojev pred iztekom proge, kjer je z bližnje stojnice ob koči že močno dišalo po čaju, nato priklon z iztegnjeno roko, ob bočnem ustavljanju pa pogled proti bližnji smreki, kjer naj bi stal “semafor”, in za konec kretnja zadovoljstva z rahlo dvignjeno desnico s stisnjeno pestjo.

Za naključnega opazovalca verjetno dokaj komična slika. A opisani fantič si je pač tedaj predstavljal, da je Rok Petrovič, in sicer v boju s časi, ki so jih postavili Jonas Nilsson, Paul Frommelt, Ingemar Stenmark … Pa tudi Bojan Križaj. Seveda jih je premagal. Kot je v tisti svoji nepozabni sezoni 1985/86 z inovativnim načinom smučanja in neverjetno samozavestjo resnično na tekmah svetovnega pokala zmagoval kot po tekočem traku ter na koncu kot prvi slovenski alpski smučar v zrak dvignil mali kristalni globus. Tedaj je bil junak. Idol. Kot meteorit, ki je treščil v beli cirkus, čeprav se je za to navidezno nenadnostjo vendarle skrivalo marsikaj.

Zgodba je dobro znana. V tisti sezoni je Rok Petrovič, ki je sicer tri leta pred tem nase opozoril že z naslovom slalomskega mladinskega svetovnega prvaka, dobil pet preizkušenj, med drugim tudi v kultnem Wengnu in na enem od vrhuncev smučarske navijaške norije v Kranjski Gori, ter v velikem slogu osvojil slalomski seštevek svetovnega pokala, tik pod odrom pa se je večkrat znašel tudi v veleslalomu. A skorajda tako hiter, kot je bil njegov vzpon, je bil v naslednjem letu tudi odklon od najožjega vrha. Le še enkrat se je namreč nato zavihtel na stopničke, in sicer ob zgodovinski dvojni jugoslovanski zmagi v Podkorenu, že dobri dve leti zatem pa je smuči dokaj tiho postavil v kot. Hitro je našel nov izziv in bil tudi v akademski smučini izjemen.

A kaj je tistega otroka z uvoda tega zapisa privedlo do tega, da je ob zavojih na dodobra zmehčani južni in grbinasti snežni podlagi želel biti vsaj pol minute Rok Petrovič? In ne, povsem konkretno, Bojan Križaj, za katerega je pred in po tem prav tako vneto stiskal pesti, bil ponosen na njegov avtogram v beležki in se veselil njegove podobe na kartici Podarim-dobim. Odgovor verjetno zares poznam šele danes, 30 let po Petrovičevi tragični in prezgodnji smrti. Bil je – drugačen. Nekaj svežega, avantgardnega, po svoje tudi odklonskega, a po drugi strani, ob redkih intervjujih in predvsem svetu brez družbenih omrežij, tudi nekaj mističnega. Daleč od klasičnega Vogrinčevega vojščaka, usmerjenega s šablono.

Pojem drugačnosti si je tisti otrok kajpak predstavljal drugače, povsem prvinsko, po svoje popolnoma nedolžno in nepoglobljeno. A poznejše umeščanje njegove zgodbe v časovni okvir, prebiranje literature, ogled filma Od kamna do kristala in izjemne gledališke predstave Rokova modrina, katerih vrednost je na ravni športne zapuščine neprecenljiva, ter predvsem številni novinarski in tudi neformalni pogovori z njegovo mamo, nekdanjimi reprezentančnimi sotekmovalci, trenerji in novinarji, ki so tedaj potovali z belo karavano, so dali pojmu “drugačen” vendarle zvok, ton in pravo vsebino.

Rok Petrovič ni bil klasični produkt sistema. Še več, zaradi drugačnosti in zalednega očetovega vpliva verjetno zanj v reprezentančnih strukturah ne bi bilo prostora, če ne bi bil tako prekleto dober. Če so se mnogi zanašali na sicer dokaj napreden in na trenažni ravni količinsko obsežen sistem v okviru ustaljenih trenerskih smernic, je on v svoj človeški in športni razvoj vlagal precej več inovativnosti, interdisciplinarnosti in predvsem razmišljanja v najširšem pomenu besede. Proces in izvedba sta imela popolno prednost pred rezultatom. Pogled na pomen smučanja in tekmovanj je bil v njegovem vrednostnem sistemu drugačen. Pogosto tudi – nerazumljen. Zato se je še toliko raje oklepal drugih ljudskim krogov in se zatekal k umetnosti. Športni šampion, ki je daleč od vrveža pisal pesmi in bil tako zelo sam.

Sam je bil tudi v morju, med potapljanjem, ki že z zvokom in pogledom ponazarja nek drug svet. Tudi ta je bil njegov. Predvsem v Dalmaciji, konkretno na Korčuli, na katero je bil zaradi očeta Kreša tako zelo navezan, in kjer se je tistega usodnega 16. 9. 1993 končala njegova življenjska pot. Daleč od vrveža, ljudi, kaj šele kamer. Drugače. Kakršen je bil. In kakršnega je videl tisti deček, ki ga je poznal le z malega ekrana, fotografije v časopisu ali radijskega opisa v barvah glasu legendarnega Francija Pavšerja.