Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Čez točno eno leto se bodo z otvoritveno slovesnostjo na stadionu San Siro v Milanu začele jubilejne 25. zimske olimpijske igre. Prestolnica Lombardije bo najboljše zimske športnike sveta gostila skupaj s smučarskim središčem Cortino d’Ampezzo, obe italijanski mesti pa bosta spisali prav posebno zgodbo.
Medtem ko se alpski smučarji v teh dneh merijo na svetovnem prvenstvu v Saalbachu, njihove biatlonske, nordijske in deskarske kolege pa posamezni šampionati še čakajo v dneh do konca marca, je do največjega vrhunca prihodnje zime ostalo še eno leto. Čez točno 365 dni bo namreč na nogometnem stadionu San Siro, domovanju velikih tekmecev AC Milana in Interja, zagorel olimpijski ogenj.
25. zimske olimpijske igre bodo potekale od 6. do 22. februarja 2026, ko bo ogenj ugasnil na zaprtju v veličastni amfiteatrski areni v Veroni. Vmes pa najboljše športnike in športnice sveta čakajo dvoboji za 116 kompletov odličij v 16 različnih športnih disciplinah.
A še prej se vrnimo na začetek. Milano in Cortina d’Ampezzo sta bila za gostitelja izbrana na 134. srečanju Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki je bil izveden 24. junija 2019. V Lozani je italijanska kombinacija s kar tesnim rezultatom v glasovanju (47-34) ugnala švedski gostiteljski par, ki sta ga sestavljala Stockholm in Are. Sploh prvič v zgodovini olimpijskih iger (poletnih ali zimskih) se bo zgodilo, da bosta športne boje enih iger – tudi uradno – gostili dve prizorišči.
Cortina v posebni družbi
To bodo četrte olimpijske igre v Italiji, tretje zimske. Milano bo najboljše tekmovalce in tekmovalke sveta pozdravil prvič, Cortina pa se bo na elitnem seznamu gostiteljev na vrhu pridružila Innsbrucku, Lake Placidu in St. Moritzu, ki so zimsko smetano pozdravili dvakrat. Majhno dolomitsko mestece je zimske olimpijske igre gostilo že leta 1956.
Če bodo tudi naslednji organizatorji sledili načrtom, bomo na ta seznam leta 2030 dodali francoski Albertville in italijanski Torino, štiri leta pozneje pa še ameriški Salt Lake City. Nazadnje so bile igre na Apeninskem polotoku sicer prav v Torinu pred 19 leti, drugo leto bo torej že 20. obletnica.
Čeprav sta uradna gostitelja prihajajočega spektakla torej dva, pa bodo olimpijski boji dejansko potekali po vsej severni in severnovzhodni Italiji. Kljub temu se naši zahodni sosedi niso odločili, da bi podobno kot Francozi, ki bodo igre gostili leta 2030, za gostitelja poimenovali kar širši spekter – Francoske Alpe, temveč so ostali zvesti tradiciji z imenoma mest.
Slovenske oči uprte v Bormio, Cortino, Predazzo in Antholz
Milano bo poleg otvoritvene slovesnosti gostil tekmovanja na ledu, nova dvorana PalaItalia in že obstoječi Milan Ice Park bosta gostila hokejske dvoboje, v drugem bomo spremljali tudi tekme v hitrostnem drsanju. Forum di Milano pa bo pozdravil umetnostne drsalce in hitrostne drsalce na kratkih progah.
Cortina, ki še vedno velja za najbližje prizorišče olimpijskih iger z vidika Ljubljane in Slovenije (od naše prestolnice je oddaljena le 190 kilometrov zračne razdalje, s čimer prekaša Innsbruck in Sarajevo), bo na legendarni progi Olimpia delle Tofane gostila ženske boje alpskega smučanja, na stadionu Olimpico del Chiaccio se bodo za kolajne borili v curlingu, v cortinsko okrožje pa spada tudi prenovljeni biatlonski center v Antholzu oziroma Anterselvi. Največ nejasnosti pa je pri prenovi bob steze Eugenia Montija, kjer dela močno zamujajo. Tako zelo, da so si Italijani že zagotovili načrt B.
Težave s prenovami imajo organizatorji tudi v dolini Fiemme, ki bo gostila smučarske skakalce, tekače in nordijske kombinatorce. A zamude na skakalni areni Giuseppeja Dal Bena v Predazzu po besedah direktorja moških tekem svetovnega pokala Sandra Pertileja vendarle niso prevelike, zato so možnosti za iskanje nadomestnih prizorišč “ničelne”. Je pa že pripravljen sosedski tekaški stadion Tesero.
Pomemben del bo gostila tudi dolina Valtellina, na progi Stelvio nad Bormiom bomo spremljali moški del alpskega smučanja, v bližini znamenitega prelaza pa bo olimpijski debi dočakala tudi turna smuka oziroma smučarski alpinizem. Tik ob meji z Liechtensteinom bodo v Mottolinu tekmovali še deskarji v vseh disciplinah in smučarji prostega sloga.
Kaj bo novega?
Omenjali smo že turno smuko, ki bo kot disciplina edina novinka na prihajajočih igrah pod petimi krogi, kljub temu pa bo čez leto dni podeljenih sedem kompletov kolajn več kot leta 2022 v Pekingu. Na novo bodo olimpijsko luč namreč ugledali še: moške in ženske dvojice na snežnih grbinah, moške in ženske dvojice v sankanju, moška in ženska ekipna kombinacija v alpskem smučanju, ženska posamična tekma v skokih na veliki skakalnici in mešana ekipna tekma v skeletonu.
Nekaj dogodkov je s koledarja izpadlo: v alpskem smučanju sta izpadli posamični kombinacijski tekmi in mešana ekipna paralelna preizkušnja (druga predvsem zaradi velike razdalje med prizoriščema), ekipni tekmi v nordijski kombinaciji in smučarskih skokih pa bosta namesto štirih vsebovali le še dva tekmovalca.
Če so bile poletne olimpijske igre v Parizu 2024 prve, na katerih je bilo število ženskih športnic izenačeno z moškimi, se bo ta številka tudi prihodnje leto močno približala magični petdesetici – znašala bo 47 odstotkov. Organizatorje pa je februarja lani razveselilo tudi dejstvo, da sta dogovor dosegli Mednarodna hokejska zveza (IIHF) in liga NHL, tako da bomo prvič po Sočiju 2014 na velikem odru spremljali vse najboljše hokejiste sveta.
Kaj pa Slovenci?
Slovenska odprava, ki se bo v celoti oblikovala v prihodnjih mesecih, predvsem pa po začetku naslednje zimske sezone, bo pri zahodnih sosedih branila sedem odličij iz Pekinga 2022. Na Daljnem vzhodu so takrat najbolj navduševali smučarski skakalci s štirimi kolajnami, dve so v žep pospravili deskarji, eno pa bo alpski smučarji.
Najuspešnejša Slovenka prejšnjih iger je bila Urša Bogataj, ki je postala olimpijska prvakinja na posamični tekmi in mešani ekipni tekmi. 29-letnica se je v vmesnem času poročila (zdaj nosi priimek Križnar) in postala mamica, zaradi poškodbe kolena pa je kariero na skakalnicah brez velikega pompa že zaključila.
Nov priimek ima tudi njena reprezentančna kolegica Nika Vodan (prej Križnar), ki je na Kitajskem poleg ekipne zlate kolajne v žep pospravila še posamično bronasto. Tudi 24-letnica ima trenutno težave s kolenom, zaradi težav z meniskusom je pred kratkim opravila operacijo, letošnje sezone pa je zanjo konec. Ob aktualni zmagovalki svetovnega pokala Niki Prevc in konstantni formi Eme Klinec ni skrbi, da ne bi Slovenija tudi v Predazzu mešala štren povsem pri vrhu.
V postavi tiste mešane ekipne tekme, ki so jo zaznamovale številne diskvalifikacije, sta sodelovala še Timi Zajc in Peter Prevc, ki sta bila člana tudi srebrne moške četverice. Če je Zajc v vmesnem času postal večkratni svetovni prvak (posamično in ekipno, na veliki skakalnici in v poletih) in je Lovro Kos posegel po vrhu tudi v svetovnem pokalu, pa sta brata Prevc – ob Petru je bil zraven še Cene – že končala kariero. Takrat je bila konkurenca v moškem delu slovenskih skokov tako močna, da proti vrhu ni mogel poseči niti najboljši Slovenec zadnjih let Anže Lanišek, ne smemo pa pozabiti še na tretjega Prevca, Domna.
Še vedno na deski vztrajata Tim Mastnak in Gloria Kotnik. Celjan in Velenjčanka sta pred tremi leti spisala sijajno zgodbo na slovenski državni praznik. Na 8. februar sta navdušila in se okitila z medaljama, Mastnak je bil srebrn, Kotnik pa je osvojila bron. Glede na letošnje dosežke bosta tudi prihodnje leto glavni slovenski orožji iz deskarskega dela ekipe. Zelo verjetno pa bo kariero vsaj še eno leto podaljšal tržiški veteran in dobitnik že treh olimpijskih kolajn Žan Košir.
Da so imeli razloge za zadovoljstvo tudi v smučarskem taboru, je v Pekingu poskrbel Žan Kranjec. Z izjemnim napadom na drugi vožnji veleslaloma se je z osmega mesta prebil vse do druge stopničke zmagovalnega odra, premoč je moral priznati le sijajnemu Marcu Odermattu. Najboljši slovenski veleslalomist ohranja stik s svetovnim vrhom tudi v zadnjih zimah, zagotovo pa si bosta uspešnih iger želeli tudi Ilka Štuhec in Andreja Slokar.
Brez kolajne so pred tremi leti ostali biatlonci, a to je bila zadnja sezona brez Anamarije Lampič. Ta je po tekaškem razočaranju v Pekingu, ko se ni uvrstila niti v finale, resno zagrizla v biatlonsko jabolko in že ves čas od prestopa zatrjuje, da so prvi in glavni cilj na novi poti prav prihajajoče olimpijske igre 2026.
Katere datume si označite?
Kaj bodo vrhunci iger s slovenskega vidika? Že prvi dan (7. februarja) bosta na sporedu moški smuk in ženska skakalna tekma na srednji napravi. Dan pozneje bodo na delu deskarji v alpskih disciplinah in ženski smuk.
V ponedeljek, 9. februarja, bodo na alpski ekipni kombinaciji na delu moški, na srednji napravi bo moška posamična tekma. Dan pozneje bo na sporedu skakalna mešana ekipna tekma, na 20-kilometrski preizkušnji se bodo merili biatlonci, na alpski ekipni kombinaciji ženske.
Na petek, 13. februarja, bo čas za biatlonski moški sprint, dan pozneje najkrajša preizkušnja čaka še ženske. Na valentinovo bo sicer pestro tudi v Bormiu, kjer bo čas za moški veleslalom, v Predazzu se bodo po selitvi na veliko skakalnico za prve kolajne pomerili moški.
Drugo nedeljo iger bodo premiero na veliko skakalnici dočakala dekleta, na biatlonu bo čas za obe zasledovanji, v Cortini za ženski veleslalom. Zadnji teden iger bosta odprla moški slalom in moška superekipna skakalna preizkušnja. Ženski slalom bo na sporedu v sredo, 12. februarja, biatlonski spored pa bosta po vseh štafet zaključili še obe tekmi s skupinskim startom – moška v petek, 20. 2., ženska pa dan pozneje.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje