Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
V premoru pred smučarsko sezono 2024/2025 smo se pogovarjali s Filipom Flisarjem. Štajerski upokojeni as ni skoparil z besedami, povedal pa naj me tudi, kaj ga trenutno poleg hčerkice Sofie najbolj zaposluje.
Zmotili smo ga na dopustu. Tako kot večina Slovencev tudi Filip Flisar julijske dneve izkorišča za obisk prijetnejšega okolja.
Flisar se je med leti 2010 in 2020 v tekmovanjih svetovnega pokala smučarskega krosa kar 32-krat uvrstil med najboljšo deseterico, 16-krat stopil na oder za zmagovalce, od tega sedemkrat na najvišjo stopničko! Prepotoval je cel svet in Slovenijo trikrat zastopal na olimpijskih igrah.
Nekoč šesti smukač na mladinskem svetovnem prvenstvu (2007, Altenmarkt) nam je priznal, da ga za slovensko alpsko smučanje močno skrbi. V svoji optimistični naravi je dejal, da za tradicionalno slovensko panogo po črnem obdobju vseeno kmalu pridejo svetli dnevi. V intervjuju preberite, zakaj in kje je po njegovem mnenju nastala praznina, hkrati pa boste izvedeli še to, kateri so njegovi največji projekti.
Stanje v slovenskem alpskem smučanju ni bleščeče. Kako vi vidite zadeve?
Če povem vse po pravici, me bodo vsi zasovražili, ampak …
No, saj ste že navajeni, da pač vsem človek ne more ugajati.
V tem trenutku nam kritično primanjkuje tekmovalcev in tekmovalk, sploh podmladka ni, tako da bo nastala velika “štala”, potem ko enkrat Žan Kranjec zapusti bele strmine. Od stotih posameznikov uspe le peščici, recimo trem. Če pa ti startaš le s tremi, potem … je težko, da vsem trem uspe. To je dolga zgodba. Smučanje je vendarle drag šport in od staršev zahteva veliko.
Pri dekletih je situacija nekoliko boljša, ker punce športno odrastejo hitreje kot dečki in hitreje prosperirajo. Res je škoda, saj se je smučanje v slovenskih srcih usedlo kot nacionalni šport in je dobro kazalo. Žan Kranjec, dekleta, tudi smukači so kaj naredili. Zdaj pa se moramo zavedati, da bo potrebno naslednje obdobje prebroditi, dokler ne pridejo mladi v leta, ko bodo rezultate sposobni pokazati na najvišji ravni.
V ozadju se kažejo uspehi na mladinski ravni. Tako je recimo lani uspel preboj Roku Ažnohu.
Kot sem že dejal: od stotih uspejo trije, od treh pa bo težko kamorkoli priti. Mladi so v redu, a v smučanju žal ni vse odvisno le od tebe. Kariero lahko prekine marsikaj, tu so poškodbe. Če je nekdo dober kot mladinec, še ni rečeno, da bo uspel.
Kje je problem, da – tako, kot ste rekli – ne bi nastopali le s tremi in bi več tekmovalcem nudili priložnost, da se dokažejo?
Talent vsekakor je prisoten. Vedno bomo talentirani, vedno bomo dobri zaradi okoliščin, v katerih živimo in naše balkanske mentalitete. Zavest se je dvignila, ker Smučarska zveza dela dobro … organizirajo razne promocije, mlade vabijo v šport. Težava je v tem, da bodo mlajši tekmovalci potrebovali deset let, preden bodo lahko v vrhu kaj pokazali. Zdaj pa, če nimaš v športu zgolj pet let nekoga, ki bi bil tvoj vlečni konj, odidejo sponzorji, evforija naroda pade in potem imajo vsi tisti, ki pridejo v šport, slabše pogoje. Zakaj je takšno staje? Zaradi nekoliko površnega preteklega dela v zvezi.
Kako se je to pokazalo?
Za primer: nekdo je bil talent in na meji preboja v ospredje, pa mu ni uspelo. Kritična leta pri smučanju so najprej puberteta, potem srednja šola in ko gredo študirat. Zdaj, če takrat stvari ne stojijo dobro, se skupaj s svojo okolico odloči in reče: “K vragu vse skupaj, ne bom se več ukvarjal s tem.” Vsi vemo, kako je bilo, ko je Tina Maze postala res dobra, dominirala je, bil sem na njeni strani.
Zveza, sodeč po njenih besedah, ni mogla zagotavljati vsega, kar je želela, začelo se je kreganje. V tistih letih je marsikdo enostavno odnehal. Starši so si dejali: “Veste kaj, raje dam otroka trenirat nogomet.” S tem se je ustvarila luknja. Mladi zdaj sicer obstajajo, a njihov razvoj v elitnega smučarja se ne bo zgodil čez noč.
Od koga v slovenskem taboru pred novo sezono pričakujete največ?
Upam, da bo Andreja Slokar naredila mentalni preboj in se začela uvrščati proti vrhu, tudi Ana Bucik ima še kar precej za pokazati. Računam na Nejo Dvornik, niti Ilka Štuhec kljub smučarski zrelosti še ni rekla zadnje besede. Zdaj bo delala z Alešem Gorzo in če bo začutila zagon, zna tudi dosegati dobre rezultate.
Spregovoriva še o smučarskem krosu. Panogi ste dali močan pečat, navsezadnje govorimo o olimpijskem športu.
Zelo zanimiv šport za mlade in javnost, torej gledalce. Slovenija se pri tem ne more imeti za smučarsko velenacijo, tako kot lahko rečemo denimo za Avstrijce ali Francoze, kjer je ogromno denarja, ogromno tekmovalcev in trenerjev. Če hoče pri nas nekdo sebe oklicati za smučarja prostega sloga, mora imeti najprej podlago v alpskem smučanju, saj so vsi tekmovalci smučarskega krosa začeli tako. Tudi če bi ti želel od malih nog graditi tekmovalca v prostem slogu, ga moraš prvih 15 let vzgajati v alpskem smučanju. To je osnova! Zmotno je prepričanje, da tekmovalci v kros prihajajo iz tradicionalnega smučanja zato, ker jim tam ne bi uspelo.
Torej kot pri alpskem smučanju, kjer si najprej smučar, potem pa se specificiraš v slalomista, smukača, veleslalomista …
Točno tako. Ampak pozor …, kako bomo imeli tekmovalce smučarskega krosa, če niti alpskih smučarjev trenutno nimamo? V Sloveniji za smučarski kros absolutno nimamo nikakršnih pogojev za treniranje tega športa, saj ni takih smučišč, kjer bi tovrstne proge lahko vzdrževali. Za traso potrebuješ ogromno snega, v Sloveniji pa veliko smučišč na visoki nadmorski višini pač ni. Vidite, kako pozimi smučišča komaj preživijo. Kje bomo našli 1000 kubičnih metrov snega zaloge?
Torej je edina rešitev za treniranje tujina …
Da. Za trening moraš biti enostavno tako nor, kot smo bili nekoč mi trije, ko smo začenjali. Vzeti opremo, se usesti v avto in oditi v Švico ali Italijo. Ampak mi smo bili trčeni, šli smo z glavo skozi zid, tega pa danes enostavno ni. Pri današnji razvajeni mladini, nihče ne bo šel tega početi na lastno pest. Bili smo ‘uličarji’, dandanes tega ni.
Vi trije? Kdo vam je delal družbo?
Matej Adorjan in Simon Jecl. Mi smo začeli, a nismo bili prvi. Če je kdo pionir smučarskega krosa v Sloveniji, potem je ta čast pripadla Saši Farič in njenemu trenerju Primožu Vrhovniku. Simon je bil doma iz Celja, jaz in Matej sva Mariborčana in mi smo se šli ta šport v lastni režiji.
Bi se strinjali, da je kot najboljša osnova za smučarski kros alpska disciplina smuk?
V bistvu vse. Slalom ti da dinamiko, hitro prilagoditev na spremembo terena, smuk ti vdahne visoko toleranco na hitrost, potem pa moraš obvladati akrobatiko, torej obvladovanje skokov. Težava pri smučanju prostega sloga je ta, da terja obvladovanje številnih odlik športnika. Najbolj razširjeni so športi, ki jih lahko prakticira vsak, zato pa je nogomet najbolj priljubljen.
Če starši nimajo denarja, lahko otroci iz česarkoli, iz kartona naredijo kolobar in igrajo bosi. Tako se naredi masa. V Sloveniji jih že smuča malo, kaj šele, da bi se udejstvovali v smučarskem krosu. Vzemiva primer Žana Kranjca. Če predpostavljava, da ga je strah skokov ali smučati ob boku drugim smučarjem, je lahko najboljši alpski smučar – a v krosu ne bi uspel. Zato smučarski kros nikoli ne bo masoven šport. Pod črto: ni dovolj lokacij za trening, veliko stane in na svetu ni dovolj ljudi “pritegnjenih”, da bi se s tem ukvarjali.
Nekoč ste iz naše redakcije prejeli trenerski namig, da bi lahko za tekme trenirali kar v Nordijskem centru Planica, kjer so pod zemljo naredili snežni tunel.
Res je. Prišla je ideja, naj tam treniram starte za smučarski kros in veste, da sem ta nasvet resnično upošteval (smeh).
Kaj Filip Flisar počne danes, ko se je športno upokojil?
Glavna skrb je krepitev blagovne znamke Pohorska šunka. To je podjetje, ki sem ga zagnal nekaj več kot eno leto nazaj. S tem trenutno dobro poslujem in sem kar zadovoljen. To je zdaj moj novi posel, imam pa seveda tudi ostale projekte, sodelujem z Elanom in blagovno znamko Red Bull. Letos pozimi bi moral s slednjim predstaviti velik projekt, a se nam ni izšlo zaradi premile zime, pa smo ga prestavili za eno leto.
Pohorska šunka je v slovenskih trgovinah. Morda lahko pričakujemo vstop na tuje trge?
Prihodnost projekta je, upam, svetla. Verjamem, da bo kot blagovna znamka prosperiral, moje ambicije so visoke. Znanja o poslu, hrani in trženju nekaj malega vendarle imam. Na ta projekt gledam podobno kot na šport, samo da zdaj garam na drugačen način. Morda pa res kdaj tudi v tujini. Za zdaj ostajamo na domačem trgu, dokler ne pokrijem celotne Slovenije.
Omenili se projekt z Red Bullom. Glede na to, da se je ideja prestavila na zimo 2024/2025, si jasno želimo izvedeti kaj več. Povejte nam vse, kar trenutno lahko.
Za zdaj naj ostane pri tem, da je projekt trdno varovana skrivnost, zato o njem ne morem povedati nič več kot le to, da je povezan s smučmi. Saj boste vsi mediji še pravočasno obveščeni (smeh).
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje