Izjemno pomemben del zgodbe o preboju Samuela Kolege med najboljše slalomiste svetovnega pokala je tudi izkušeni slovenski trener Pavel Grašič, ki po tretjem mestu svojega varovanca v Madonni di Campiglio ni skrival zadovoljstva, a je obenem kaj hitro obrnil novo stran.
“Zdajle ne utegnem. Treniramo,” se je v četrtek zjutraj ob našem klicu odzval Pavel Grašič. Na terenu je bil že malo čez sedmo uro, pa čeprav se je finalna vožnja slaloma v Maddoni di Campiglio, kjer se je 25-letni Samuel Kolega zavihtel na tretjo stopničko, večer pred tem končala ob 21.30. Čas si je nato vzel ob selitvi v znameniti Adelboden, kjer se bo po tekmovalni rošadi (v soboto slalom, v nedeljo veleslalom) z naslednjo klasično preizkušnjo nadaljevala predolimpijska sezona.
Kolega je postal četrti hrvaški alpski smučar z uvrstitvijo na stopničke svetovnega pokala, tretji v slalomu. Pričakovano? “Iskreno, sprva sem dvomil o tem. A ko sem ga skozi leta spoznal, sem uvidel, da ima na določenih področjih sposobnosti smučarja za peterico, na drugih ravneh pa sposobnosti smučarja za mesta med 40 in 50. Na začetku si torej res nisem znal predstavljati, da bo šlo vse skupaj v to smer,” odgovarja 72-letni tržiški trener, ki za hrvaškega slalomskega specialista skrbi že četrto sezono. Sprva pa je bil predviden za trenerja njegovega brata Elisa, ki pa je bil kariero prisiljen končati zaradi hudih poškodb. Prevzel ju je po dokončni upokojitvi Anteja Kostelića.
Ko govori o novem junaku hrvaškega smučanja, izpostavlja izrazite delovne navade. “Gre za zelo visok nivo pristopa k treningom in vzporednih prilagoditev v zasebnem življenju. Tudi zaradi tega je iz sezone v sezono napredoval. Lani sem prvič opazil, da smo se znašli na mrtvi točki. Veliko je bilo nihanj, a brez preboja. Zato smo se letos odločili za nekaj dodatnih sprememb. Kot trener imam določena znanja, vsega pa ne znam, zato sem sestavil ekipo, od katere sem pričakoval raznolik prispevek in v končni fazi rezultatski napredek. Prepričan sem o tem, da so strokovne dopolnitve pripomogle k zadnjim rezultatom,” pojasnjuje Pavel Grašič.
K sodelovanju je povabil Mojmirja Fliska, ki se na smučarski ravni ukvarja s številnimi inovacijami, in pa priznanega demonstratorja Sandija Murovca, od katerega si je obetal pomoč na ravni smučarske tehnike. “Skupaj smo voz potegnili naprej. To je bilo vidno že v pripravljalnem obdobju. Prve potrditve smo bili deležni v Leviju (9 mesto; op. a.). Vseeno takrat še nisem razmišljal o stopničkah,” pravi Grašič, zadovoljen, da je Kolega v tednih po prvem slalomu dvignil ravan smučanja in v prvi vrsti izboljšal izvedbe na strmini. To je bila namreč njegova hiba, medtem ko pa vodenje smuči v nekoliko bolj položnih delih ni bilo nikoli vprašljivo. “V Maddoni di Campiglio je s smučanjem na strmini presenetil marsikoga, verjetno tudi sebe,” razmišlja trenerski maček.
Na Hrvaškem sicer že vrsto let velja pravilo en tekmovalec – ena ekipa. To pomeni, da ima vsak smučar na voljo vsaj svojega trenerja in serviserja. Vseeno pa je po prihodu Sergeja Komarova ob večjem številu izrazito tehnično usmerjenih smučarjev prišlo do učinkovitega povezovanja. “Pravzaprav gre zdaj za eno ekipo, v kateri pa imajo fantje različne programe. Učinki tega pristopa so zelo pozitivni. Fantje se med seboj odlično razumejo, drug drugega podpirajo, trenerji pa si med seboj pomagamo in se dopolnjujemo,” pripoveduje stari znanec hrvaškega smučanja, kjer je nekoč delal že z Niko Fleiss.
Ob vprašanju, ali bi bil to koncept, primeren za slovensko alpsko smučanje, Grašič, ki je pustil globok pečat tudi v domovini, odgovarja: “Individualni pristop je vsekakor prednost. Zakaj? Trener je lahko osredotočen na vse podrobnosti. Treningi, kondicija, zdravje … Vidi vse. Smučar je deležen pravih in takojšnjih povratnih informacij. Zato trdim, da je individualni pristop edina prava pot do uspeha. Na Hrvaškem, v Sloveniji … Kjerkoli. A v ozadju mora stati tudi ekipa.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!