Tik pred njenim poletom na Kitajsko smo se pogovarjali z Ilko Štuhec, ki bo v petek na otvoritveni slovesnosti 24. zimskih olimpijskih iger v Pekingu nosila slovensko zastavo, nato pa bo tudi tekmovalno zaprla svoje olimpijsko poglavje. Olimpijska kolajna, ki je v svoji zbirki še nima, se zdi trenutno malo verjetna.

Tik pred koncem olimpijskih iger 2008 v Pekingu je z drugega konca sveta, natančneje iz Čila, prišla vest o poškodbi ”mlade in obetavne alpske smučarke Ilke Štuhec.” Štajerka je v nadaljevanju kariere staknila še kar nekaj poškodb, ki so zaznamovale tudi njeno olimpijsko pot.

Zato je bila še toliko bolj vesela, da se je danes preko Milana odpravila v Peking. Zaradi poškodb je izpustila igre v Vancouvru in Pjongčangu. Nastopila je v Sočiju, a le nekaj tednov po zdravstvenem posegu. Posledično je olimpijska kolajna manjkajoča lovorika v njeni vitrini, v kateri sta dva mala kristalna globusa in dve zlati kolajni s svetovnega prvenstva.

Okoliščine ji tudi leta 2022 niso naklonjene. Po zadnji poškodbi in operaciji iz leta 2019 se namreč še ni vrnila na zmagovalne stopničke. V zadnjih tednih se je znova ”oglasilo” tudi koleno. Šampionska pripravljenost, s katero je navduševala predvsem v letih 2017 in 2019, ji torej ni bila usojena.

”Zaradi tega bi se lahko sekirala, a vem, da sem na drugih tekmovanjih osvojila marsikaj,” pred svojim zadnjim olimpijskim poglavjem poudarja 31-letna Mariborčanka. Ob tem pred vrhuncem sezone ne želi govoriti o morebitnem koncu kariere, o smuku, ki bo na sporedu 15. 2., pa pravi, da ji bo zanesljivo všeč …

Katere so bile vaše prve televizijskem zimske olimpijske igre?

Ne spominjam se prvih utrinkov. V spominu imam Salt Lake City 2002. Veliko bolj Torino 2006. A to niti ni presenetljivo. Ne spominjam se niti, kaj sem včeraj jedla za kosilo. Ha, ha …

Zdravje?

Hvala. Negativna. Stalno. Ha, ha …

Kaj pa koleno?

Zadnji tedni, roko na srce, za koleno niso bili najboljši. A zdi se mi, da je situacija iz dneva v dan boljša.

Že imate odgovor na vprašanje, kaj je sprožilo nove težave?

Med samo tekmo nisem zaznala, da bi se na kakšnem delu nekaj zgodilo. Že v cilju pa mi je bilo jasno, da koleno ni brezhibno. Pozneje sem odgovor iskala tudi v analizi nastopa. Na koncu sem prišla do zaključka, da je bilo vsega preveč. Proga v Cortini d’Ampezzo je bila ledena in zelo nemirna. Dovolj za stotinko nepravilnega položaja, po katerem se je meniskus zamaknil. Odšel je ”po svoje”. Fizioterapevtka Tina Kobale se je takoj lotila dela. Rezultati so bili hitro vidni. Ko sem namreč po prihodu s terena slekla smučarsko perilo, je bil kolenski ”cmok” res velik. A je bila slika že po pol ure lepša, meniskus pa na svojem mestu. Ostalo pa je vprašanje posledic.

Vprašanje za zdravnike.  

Povezali smo se z zdravniki v Baslu in Zagrebu. Povedali so mi, da sicer ni hujših zapletov. Dobila sem tudi zdravila. Zato sem se odločila tudi za pot v Garmisch-Partenkirchen, kjer sem lahko iz dneva v dan stopnjevala smučarsko napadalnost in s tem preverjala odzivnost noge.   

Na prvem treningu ste nastopili kar v smučarskih hlačah. Tudi v nadaljevanju bavarskega konca tedna ste bili previdni. Ste dobili želene odgovore?

Prvi dan, ko sem stopila na smuči, me je bilo strah. Priznam. Vedela sem, da so pred vrati olimpijske igre. No, na srečo ni bilo hudo. Opravila sem ogled in nato tudi ogledniško opravila trening. Nato pa sem v večji meri obremenjevala koleno. Preizkus je bil uspešen.

Če ne bi bili na pragu olimpijskih iger, bi se verjetno odločili za tekmovalni premor.

Sezona je pred zaključnim delom. Če bi mi zdravniki dejali, da tvegam hujšo poškodbo, bi se seveda ustavila. Zdaj je koleno v takšnem stanju, da je pravzaprav vse na meni. Gre torej za vprašanje, ali se sposobna iti preko sebe.

Kakšen je vaš kitajski načrt, predvsem na ravni preverjanja lastnih zmogljivosti?

Vsak dan lahko samo sebe preizkušam. To sem zdaj počela že med kondicijsko vadbo. Poskušam odmisliti, da sem imela težave s kolenom. Sem na dobri poti.

A z bolečino?

Niti ne. Naj pojasnim … Gre za izliv kolenske tekočine. Ko premikam koleno, se te pomakne v predel z najmanj pritiska. Jaz pa sem med smučanje pokrčila koleno in pritisnila nanj, s tem pritisnila na tekočino in v trenutku ostala brez moči. To je torej ta težava. A na srečo se mi na zadnjih treningih to ni pripetilo.

Toda če povzamemo vašo kariero, lahko zaključimo, da vam neke nevidne sile nikoli niso namenile olimpijske šampionske forme …

Tako pač je. Lahko bi se zaradi tega zelo obremenjevala. A po drugi strani pač vem, da mi je bilo dano nastopiti na svetovnih prvenstvih. Bila sem tudi zelo uspešna. Olimpijske igre pa … Zdaj sem na poti. To šteje.

Nastopili ste le leta 2014 v Sočiju. Vaše druge in zadnje igre bodo drugačne. Koronske. Brez druženja, s strogimi ukrepi, stalnimi testiranji … Ali so te okoliščine kaj ohromile olimpijsko vznemirjenje?

Olimpijskih iger se zelo veselim. Noč pred odhodom sem imela stalno odprto eno oko. Zjutraj sem skoraj zavriskala.

Kaj želite dokazati, v prvi vrsti sebi, na olimpijskem smuku?

Predvsem to, da sem še vedno lahko hitra. To je tudi razlog, da vztrajam. Kako hitra bom, pa boste videli 15. februarja.

Ni skrivnost, da vam v bogati zbirki manjka le olimpijska kolajna. Je danes nerealno govoriti o tem?

Odvisno od zornega kota. Jasno je, da na olimpijske igre ne odhajam, da bi tam le sodelovala. A če bi zdaj govorila o kolajni, bi se hitro našel nekdo, ki bi se obregnil ob moje rezultate. ”Kaj pa govori? Saj ni nič pokazala,” bi dejal. Vem, da ljudje name gledajo tudi na takšen način. Po drugi strani pa vem, da trdo delam. Vem tudi, kaj sem sama sebi zastavila.

V tej zimi izstopa vaše peto mesto v Val d’Iseru. V čem je bila tista tekma drugačna od ostalih v tej sezoni?

Dobro vprašanje. Edini odgovor, ki mi pade na misel, ni ”ustrezen”. Tam mi je všeč. Ha, ha … Kaj naj rečem? Tista proga mi je bila od nekdaj pisana na kožo.

Proga v Pekingu pa je uganka.

Vem, da mi bo všeč.

So nove zdravstvene težave in dejstvo, da se odmikate od najboljših rezultatov, že vplivali na vaše odločanje o (ne)nadaljevanju kariere?

O tem sem razmišljala. Nato pa sem ugotovila, da mi te misli trenutno ne pomagajo. Zato sem to vprašanje potisnila na stranski tir. Bomo videli. Ko bo čas …