Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
"Če Ilka ne bi bila odločena izzivati najvišjih ciljev, se zagotovo ne bi lotila sestave ekipe in treningov," pred osrednjim delom smučarskih treningov poudarja Aleš Gorza, ki je po presenetljivem umiku Darje Črnko prevzel vodenje ekipe najboljše slovenske smukačice Ilke Štuhec.
Ko je pred petimi meseci Ilka Štuhec drvela proti cilju zadnjega smuka sezone v Saalbachu, sicer prizorišču naslednjega svetovnega prvenstva, jo je ob progi spremljal tudi Aleš Gorza, tedaj še glavni trener moške ekipe za hitri disciplini. ”Zaradi kadrovske stiske v Ilkinem taboru smo se takrat dogovorili, da pokrijem enega od sektorjev. Res je bila hitra. To je proga, na kateri lahko udejanji svoje prednosti,” se danes spominja 44-letni trener. Tedaj še ni vedel, da bo novo sezono pričakal prav na čelu ekipe edine slovenske smukačice na najvišji tekmovalni ravni.
”Želel sem ostati pri fantih. A z novim vodstvom panoge nato nekako nisem našel skupnega jezika. Ilkina ponudba je prišla kot naročena. Gre za velik izziv. Hitro sem ugriznil vanj,” pripoveduje Gorza, ki je sicer z dvakratno svetovno prvakinjo v preteklosti vsaj posredno že sodeloval, saj sta si ekipi pogosto delili proge za trening, njuno medsebojno poznavanje pa sega še v njegove tekmovalne čase.
Korošec, ki je kljub mladosti tudi že dedek, je sicer na svoji enajstletni trenerski poti deloval na različnih ravneh. Sprva je bil v domači Črni klubski trener, nato je vodil samostojni projekt Tilna Debelaka, kar je bil tudi vnovičen most reprezentance. V ekipi za tehnični disciplini je bil sprva pomočnik, v zadnji zimi, po odhodu Gregorja Koštomaja, pa tudi glavni trener.
Zdaj bo prvič usmerjal smučarko, kot vodja ekipe je nasledil Ilkino mamo Darjo Črnko. ”Lagal bi, če bi dejal, da je komunikacija ob delu s smučarko povsem enaka. Informacije podajaš na malce drugačen način, verjetno tudi paziš na kakšno besedo. Seveda pa je ključna vsebina. Tukaj večjih razlik ne bi smelo biti. Ilka je profesionalka, smučarka, ki se že vrsto let nahaja na najvišji ravni,” razmišlja novi vodja ekipe dvakratne svetovne prvakinje, ki se je dogovoril za enoletno sodelovanje.
O podaljšanju v olimpijsko zimo 2025/26 ne želi špekulirati. Jasno pa je, da se 33-letna Mariborčanka, od katere je v karavani svetovnega pokala starejša le Italijanka Federica Brignone, nezadržno bliža koncu uspešne kariere. ”Ključno je, da je Ilka našla motiv za nadaljevanje poti, po vsem doseženem je tudi jasno, da je povprečnost ne zanima. Na zadnji tekmi zadnje zime je dokazala, da še zdaleč ni za odpis. Zdaj pa bo vse odvisno od dela v prihodnjih tednih in uspešnega odziva opreme,” napoveduje Gorza.
Zaveda se tudi, da smučarke, ki je zbrala 220 nastopov v svetovnem pokalu in jih natančno deset odstotkov končala na odru za zmagovalke, ne bo učil. Tudi bistvenih sprememb v tehniki ne gre pričakovati. Njegova naloga bo ob organizaciji ter logistiki ustvarjanje delovnega okolja, v katerem bo lahko zmagovalka našla tekmovalno sproščenost in samozavest, kar je ob zaupanju v opremo in dobri telesni pripravljenosti temelj za zanjo značilno napadalno smučanje.
”Maja smo na Kauntertalu opravili prvi skupni trening. Hitro smo našli skupni jezik, tako da v osrednjem delu priprav ne pričakujem kakšnih težav,” pripoveduje Gorza, medtem ko pa se Ilka Štuhec posveča kondicijski vadbi. Že prihodnji ponedeljek pa se ekipa odpravlja na pot na južno poloblo. Letos sta predvidena kar dva sklopa treningov v Čilu. Prvi v La Parvi, in sicer med 19. avgustom ter 14. septembrom, nato pa po polmesečnem premoru še med prvim in 23. oktobrom, tedaj v Corralcu. ”To je investicija, v katero je bilo treba ugrizniti. V preteklih letih se je namreč na ravni razmer v Evropi prav oktober izkazal za izrazito kritičnega. Nismo želeli tvegati,” razloge za kar dva leta pod ekvator navaja nekdanji slovenski reprezentant, ki je vodenje moške smukaške ekipe prepustil Alešu Brezavščku.
Dve ločeni karieri
Ko Gorzo, sicer tudi navdušenega lovca in kegljača, vprašamo, ali ob nakopičenem trenerskem znanju na drugačen način, morda tudi s kančkom obžalovanja, gleda na svojo tekmovalno kariero, v kateri se je dvakrat zavihtel na superveleslalomske stopničke, vrsto let pa je veljal za velikega veleslalomskega talenta, odgovori: ”Na nazaj stvari ni mogoče spreminjati. Seveda bi z današnjimi izkušnjami in pogledom kaj storil tudi drugače. A bilo je, kar je bilo. Tekmovalno in trenersko pot ločujem. Res pa je, da črpam izkušnje. Tudi v smeri, kako se kaj ne dela.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje