Najboljša slovenska smukačica Ilka Štuhec, ki je prav danes poletela proti Severni Ameriki, kjer jo najprej čakajo treningi v Koloradu, nato pa odprtje olimpijske zime v Lake Louisu v Kanadi, odkrito o nadaljevanju kariere, rezultatskem opusu, pomoči psihologa, strahu pred poškodbami, bremenu olimpijskih iger …

Ni več zelenka, ki bi zvedavo pogledovala proti prvi tekmi. Ni več rekonvalescentka po poškodbi. Ni niti šampionka, ki bi letela na krilih samozavesti po sanjski predhodni sezoni.

Ilka Štuhec se je znašla v specifičnem položaju. Zadnja vrnitev po poškodbi se ji ni posrečila na način, na kakršnega bi si želela. Ali s kakršnim je že navdušila. Po nesrečnem padcu v Crans Montani v februarju 2019 se ji v dveh sezonah še ni uspelo vrnitvi na stopničke. Pri enaintridesetih letih se Mariborčanka tudi dobro zaveda, da nima na voljo še desetletja dokazovanja. Upokojitvene misli je sicer spomladi hitro zatrla. Vztrajati namerava še sezono ali dve. Toliko, da preveri, ali ima v sebi še dovolj goriva za vrnitev na najvišja mesta.

Kakšni so bili vaši zadnji meseci?

Pestri. Deloma sproščujoči, nato zelo delovni.

Vam je misli uspelo usmeriti v šampionsko smer?

Prišla sem do spoznanja in osebnega priznanja, da si na določenih področjih ne morem več pomagati sama. Poiskala sem pomoč. Dobila sem prave nasvete. Nato sem prišla do bistva. Odgovorila sem si na vprašanje, zakaj smučam. Motivacija ni vprašljiva. Smučala bi do konca življenja. Lepo mi je. A to ni dovolj. Želim tekmovati. Ob tem pa verjamem, da še vedno lahko smučam na najvišji ravni.

Če prav razumemo, vam je psiholog pomagal odpreti in urediti vse predale v glavi.

Da. Vedela sem, da je te predale treba odpreti. A ljudje smo takšni, da prostovoljno ne bomo stresali soli na rane. Žal je včasih treba storiti tudi to. Sol na vse rane. Preprosto, določene misli je bilo treba počistiti, če sem želela naprej.

In?

Verjamem, da sem opravila to nalogo. Potrebovala sem nekaj časa. Imam odgovore na svoja vprašanja. Grem naprej. Lahko bi rekla, da sem bolj modra in pomirjena sama s seboj. Vem, zakaj želim vztrajati. Vem tudi, kako iz sebe izvleči maksimum.

Dva mala globusa, dva naslova svetovne prvakinja v smuku, devet zmag v svetovnem pokalu in skupno 17 uvrstitev med najboljše tri. Tega vam vsekakor ne more vzeti nihče. A vseeno … Bi bili čez leto ali dve razočarani, če bi ostalo ‘le’ pri tem?

Ne. Nimam se česa sramovati, če malce karikiram. Seveda pa ne bi imela nič proti, če bi to zbirko malce izboljšala. A ponavljam, če bo ostalo le pri naštetem, ne bo nihče mogel govoriti o slabi karieri.

Da želite več, je bilo vidno, ko je na nedavni novinarski konferenci vaša mama in vodja ekipe Darja Črnko dejala, da je uradni cilj vrnitev v elitno smukaško deseterico. Prislužila si je vaš pogled s privzdignjeno obrvjo.

Dejstvo je, da si na vsaki tekmi veliko smučark želi stopiti na najvišjo stopničko. Vemo pa, da lahko v veliki večini primerov zmaga le ena. Nas je neprimerno več. V takšnem položaju nekdo pač mora biti deseti. No, tudi boljši kot deseti. Kje sem tu jaz? Verjamem, da lahko pokažem še marsikaj. Vem pa tudi, da v tako zaostreni konkurenci in v tako specifičnem športu odločajo malenkosti. Na marsikatero malenkost smučar niti nima vpliva. Konkretno imam v mislih vremenske spremembe med samo tekmo. Tudi zaradi tega pogovore o ciljih prepuščam drugim. Moje misli pa so namenjeni maksimalnemu iztržku. V danem trenutku želim izkoristiti pogoje in svojo dobro pripravljenost. Kdor da vse od sebe, po nastopu ne more ali ne sme biti jezen nase. Lahko pa si jezen na oblak, ki med tvojim nastopom prekrije sonce.

Ko ste se prebijali proti vrhu smukaškega svetovnega pokala, so nastopale Lindsey Vonn, Maria Riesch, Tina Maze … Zdaj je slika obrnjena. Prišel je nov rod. Si kdaj rečete, od kje so se vzele? Je to val, ki vas podi?

Nihče me ne preganja stran. Vsekakor pa druga drugo podimo po progi. Konkurenca je na visoki ravni. Polovičarstvo in preračunljivost sta hitro kaznovana. Če želiš biti v stiku z najboljšimi, se moraš vreči na glavo. Napadati moraš od štarta do cilja. Ni prostora za napake.

Napaka lahko pomeni tudi padec in poškodbo. Vas ta misel kdaj preganja?

Ne. Vem, da se lahko spotaknem tudi ob tepih, padem in si zlomim roko. Padci v smuku so seveda še bolj nevarni. A izhodišče je podobno. O tveganju pač ne razmišljaš. Vem tudi, kakšna je narava smučarskega športa. Če kdo, vem to jaz. Večkrat sem bila poškodovana. Toda ne razmišljam o tem. Premišljujem pa o ekipi, ki me obdaja. Zaupam ji. Vem, da me je dobro pripravila. Strah pred poškodbo? Ne, ni ga.

Mnoge tekmice razmišljajo podobno. Še več podobnosti pa je, ko se pogovor dotakne olimpijskih iger. ”Razmišljati moramo tako, kot da gre za povsem običajno tekmo,” se glasi pogost odgovor. Pa je to v praksi izvedljivo? Ali športniku res uspe odmisliti težo olimpijskega nastopa?

Nobena tekma ni navadna tekma. Velika tekmovanja pa zagotovo prinašajo še večji pritisk. Z njim se lažje soočijo dobro pripravljeni smučarji, ki imajo nekaj dobrih predhodnih rezultatov. Zato vam bom, če me boste vprašali o olimpijskih željah, odgovorila, da želim v Peking odpotovati v najboljši formi. Pred tekmo sezone, kar olimpijski smuk prav gotovo je, želim biti brez notranjih dvomov in brez bolečin. Do sedaj sem le enkrat potovala na olimpijske igre (Soči 2014; op. a.). Pa še tedaj en mesec po operaciji kolena. V Peking želim z drugačno popotnico. Na prav tisti dan bi rada pokazala, kaj znam. A čeprav vem, kaj tekma prinaša, se je neizmerno veselim.

Olimpijske igre 2022 bodo zagotovo drugačne.

Vsekakor. Smučišče-hotel, smučišče-hotel … To je verjetno vse, kar bom imela od olimpijskih iger. Že na splošno na velikih tekmovanjih velja tekmovalna osredotočenost. Zdaj so svoje prinesli še ukrepi, ki so povezani s koronavirusom. To ne bodo olimpijske igre, kakšne bi si želela. Toda pravila igre bodo enaka za vse.

Podobno velja tudi za olimpijski smuk, ki bo za vse popolna neznanka. Preizkusne tekme so bili namreč organizatorji prisiljeni odpovedati. Je nemara lahko prav to velika prednost za vas, saj spadate med najbolj izkušene?

Nekaj kilometrine imam v nogah. In glavi. To bi res morala biti moja prednost. O tem sem nekaj malega tudi že razmišljala. Na to računam. Ni pa to pravilo. Kdo ve, morda pride kdo, ki je, če sem malo groba, mlad in neumen. Takšen se meče, dokler ga prvi udarec ne strezni. Bomo videli.

Kakšen olimpijski smuk pričakujete?

Posnetki, ki so nam bili na voljo, obetajo odlično progo. Upam le, da ne bo tako mrzlo, kot napovedujejo Kitajci.

Omenila sva izkušnje. Kaj je lahko v zadnjih sezonah še vaša prednost?

Hm … Če se malo pohvalim, lahko rečem, da znam še vedno kar dobro drseti. Žal se je ta odlika v zadnjih leti malce izgubila. Ko sem razmišljala o tem, zakaj se mi to dogaja, sem prišla do spoznanja o tem, da je tudi to povezano s samozavestjo in zaupanjem v opremo in lastne sposobnosti.