Letos je minilo 15 let od konca njegove uspešne kariere. Prihodnje leto bo dopolnil 50 let. Vseeno je Jure Košir, dobitnik bronaste olimpijske kolajne (1994) in zmagovalec treh slalomov svetovnega pokala, še vedno eden najbolj prepoznavnih obrazov slovenskega smučanja. Z njim smo se pogovarjali natančno en teden pred začetkom nove sezone svetovnega pokala. Jo bo spremljal? Kaj pričakuje? Kako pogosto se sam odpravi na sneg? Na katerih področjih deluje? Kako skrbi za svojo postavo? Kako krmari v medijskem svetu?

Kakšne misli se en teden pred prvo tekmo sezone podijo po smučarjevi glavi?

V smučarskem športu je premor med dvema sezonama relativno dolg. To pa je obdobje, v katerem je treba postoriti veliko stvari. Od testiranja in izbire opreme, kar je dolgotrajen postopek, pa vse do napornih kondicijskih in smučarskih treningov na visoki nadmorski višini. Gre za obdobje številnih ponovitev. Po vseh teh mesecih se v misli prav gotovo prikradejo dvomi. En teden pred prvo tekmo so še posebej izraziti. Res je, smučarji imajo nekaj primerjav s konkurenco, a so te podatki pogosto neoprijemljivi. Kot smučar namreč ne veš, kako dobro je pripravljena konkurenca. Včasih na treningih prihaja tudi do kakšnega zavajanja. Dvom. Vprašaj. Negotovost. To se podi po glavi.

Prva tekma torej vedno prinaša prve povratne informacije. Doživeli ste že marsikaj. Od potrditve konkurenčnosti do hladnega tuša. Kako se odzvati v obeh primerih?

Spominjam se otvoritvene tekme sezone v Tignesu. Na papirju smo imeli Slovenci zelo močno ekipo. Kot prvokategornik sem se kot prvi v naši reprezentanci podal na progo. Občutek ni bil slab. A ko sem se zaustavljal, sem iz zvočnikov zaslišal: ‘Derniere position’. Toliko francosko sem razumel, da sem vedel, kaj to pomeni. Zadnje mesto. Potem sem ujel še: ‘Trois secondes de retard’. Tri sekunde zaostanka?! To je bil res hladen tuš. Dvom, ki se je zažrl vame, se je še poglobil ob nastopu vseh reprezentančnih sotekmovalcev. Kot skupina smo bili v strašljivem zaostanku. Jasno je bilo, da smo nekaj delali narobe. Kako se odzvati? Delo. To je edini recept. Takrat smo nato ujeli priključek, a šele v drugem delu sezone. Če pa si na prvi tekmi dober, poskušaš zadržati občutke.

Pod črto, popravki po slabšem začetku so mogoči, revolucija nikakor?

Se strinjam. Prva ledeniška tekma sicer ni vselej poponi pokazatelj razmerja moči. Obstajajo namreč tekmovalci, ki se izrazito dobro znajdejo na ledeniškem snegu ali visoki nadmorski višini. Vsekakor pa se vidi, ali je smučar tehnično konkurenčen.

Orisali ste položaj v glavah tekmovalcev. Kaj pa razmišljanje nekdanjega tekmovalca? Si prilagajate sobotni in nedeljski urnik ogledu tekem?

Spremljam. Koliko, se le da. Poleg tega sem še vedno povezan s smučarskimi krogi. Vem tudi, kaj se dogaja. Jasno, ne povsem do potankosti, do metod treninga. Na terenu seveda nisem prisoten. Vseeno pa lahko dokaj dobro ocenim tehnično raven smučanja. Čeprav je od konca moje kariere res minilo že veliko časa, smučanje pa se je vmes spremenilo, pa menim, da temeljne fizikalne stvari ostajajo enake. Sicer pa lahko rečem, da z užitkom spremljam tekme.

Smučarske zasičenosti torej ni?

Nikakor. Sem aktiven opazovalec. Rad opazujem, na kakšen način se spreminja tehnika. Tudi pristopi. Še posebej pa sem navdušen, ko opazujem kakšnega novega smučarja. Vsak novinec namreč s seboj nosi nekaj novega.

Kaj pa slovensko smučanje?

Glede na število smučarjev in tistih, ki so vključeni v celoten proces, imamo odlične rezultate. Res je, da lahko na prste ene ali dveh rok preštejemo tiste, ki bi se lahko zavihteli na vrh. Toda – imamo jih! Glede na razvoj slovenskega alpskega smučanja v zadnjem desetletju in pol bi bila lahko slika tudi slabša. Žan Kranjec že več let spada med najboljših pet veleslalomistov na svetu. Omenil bi tudi Štefana Hadalina, ki potrebuje malce večjo stabilnost in iskro za preboj na višjo raven. Močna je tudi ženska reprezentanca. Žal pa je naša ekipa majhna. To se tudi v prihodnosti zanesljivo ne bo spremenilo. Kljub temu pa bi pohvalil delo v slovenskem smučanju. Le-to je na organizacijsko višji ravni kot pred nekaj leti.

Kaj pa trenerska doktrina?

Premalo poznam notranjost, da bi javno ocenjeval. Vseeno pa menim, da Slovenci nismo več neki izumitelji ali narekovalci trendov. Tako kot smo bili, denimo, v času Filipa Gartnerja. Stežka bi zdajle navedel kakšno slovensko inovacijo. To je v teh časih malce težje. Bi pa opozoril, da imamo kar nekaj rezerv v povezovanju strok. Verjamem, da bi bilo mogoče v slovensko smučanje uvesti več strokovnega raziskovanja. Potrebujemo rdečo nit pri tehniki smučanja in vprašanjih razvoja tekmovalcev.

Oplazili ste obdobje, ko je bilo smučanje torišče nacionalne pripadnosti. Tudi vas je ta šport izstrelil med najbolj priljubljene Slovence. Pravzaprav še danes lahko tržite sebe kot blagovno znamko. Novim rodovom je verjetno malce težje. Navsezadnje se kar nekaj Slovencev dokazuje v globalno odmevnejših športih.

Če bi imela Slovenija najboljšega smučarja na svetu, verjamem, da bi bil pri nas zvezdnik v pravem pomenu besede. Imel bi velikansko pozornost tako v Sloveniji kot v svetu. Slovenski Marcel Hircher ali Lindsey Vonn bi prav gotovo našla svoje mestu. Jasno pa je, da se smučanje na ravni medijske prepoznavnosti ne more kosati s košarko ali kolesarstvom, kjer imamo Luko Dončića, Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. Smučarski svetovni pokal pač ne bo nikoli tako viden kot sta NBA in Tour de France.

Kar pa se tiče mojega imena, bi dejal, da si ga nisem ustvaril izključno preko športa. Kar počnem danes, ni le plod mojih smučarskih dosežkov. Je tudi posledica moje stalne medijske prisotnosti in delovanja na različnih ravneh. Moj način življenja, komunikacija in delovanje mi dajejo prepoznavnost. Če bi zdajle zaustavili kakšnega najstnika, bi vam verjetno težko povedal prav veliko o moji karieri. Videl pa me je v tem medijskem prostoru. Ta mi ni bil nikoli tuj. Delujem pa po zelo naravni poti.

Obstaja pa tudi druga plat medijske pojavnosti. “Jure Košir se ločuje,” je pisalo na naslovnicah. Vam in predvsem otrokom ob tem prav gotovo ni prijetno.

Res je. A to sem nekako vzel v zakup. Na to sem bil pripravljen. Delujem kot javna osebnost. Sem na očeh. V dobrem in slabem. Vem, da sem zaradi tega na očeh tudi na področjih, ki so sicer zasebna. Zato sem poskušal biti pri teh vprašanjih korekten. Že kot smučar sem se zavedal, da moram pred novinarji nastopati korektno tudi po odstopih ali slabih uvrstitvah.

So imeli otroci zaradi tega kdaj kakšno negativno izkušnjo?

Ne. Se pa včasih smejijo, ko me ogovori kakšen nekdanji navijač. Nekako jim je ta svet bolj abstrakten.

In kje je danes Jure Košir?

Še vedno sem povezan s smučanjem, čeprav sem se iz tekmovalnega umaknil. Aktiven sem pri promociji slovenskega smučišča Krvavec. Delujem kot ambasador italijanskih blagovnih znam Nordica in Colmar. Sodelujem tudi z agencijo CM Sports, ki me je zastopala še v tekmovalnih časih. Že dobro leto pa sem vključen tudi v projekt komercialne televizije. Sem namreč del ekipe Shoppster Slovenija.

Vseeno smučate tudi zase, za svojo dušo?

Lani smo na Krvavcu smučali še globoko v pomlad. Zdaj se že veselim nove sezone. Upam predvsem, da bo minila brez zaostrovanja ukrepov ali novih zaprtij. V običajnih zimah zberem tudi do 40 smučarskih dni.

Na katera tuja smučišča se najraje podate?

V Dolomite. Vrsto let sem hodil tudi na Japonsko.

Dotaknili ste se koronavirusa, ki je ohromil smučarsko industrijo. Kako ste vse skupaj dojemali?

Sprejel sem ukrepe. Kaj dosti drugega mi niti ni preostalo. Menim pa, da ob upoštevanju osnovnih ukrepov smučišča ne bi smela biti epicentri okužb. Nekaj drugega so Ischgl in podobna središča, kjer so pomemben element ponudbe tudi nočne zabave. Toda smučanje kot šport na prostem ni problematično. Prav zaradi tega upam, da je krize v najhujši obliki konec.

V kolikšni meri je koronavirus zatresel smučarsko industrijo?

Udarec je bil hud. Izpadel je celoten prodajni cikel. Ne predstavljam si, da bi bila smučišča še eno zimo zaprta. To bi bilo pogubno. Tudi zaradi tega trdim, da se veselim nove zime, ki bo, vsaj upam, normalna.

Delujete fit.

Hm, za svoja leta.

Na kakšen način skrbite zase?

V svoje življenje vključujem veliko športnih aktivnosti. Vsaj trikrat tedensko sem aktiven. Trenutno mi je najbližje kombinacija teka in hoje v hrib. A ne grem v ‘redeče številke’. S tem sem zaključil. Tudi malce sem se izobrazil. Večkrat se odpravim tudi v fitnes, a ne z namenom grajenja postave. Bolj pomembne so mi preventivne in stabilizacijske vaje.

Sicer pa … Gorenjski Ljubljančan?

Že pred leti sem živel v prestolnici. Nato na Bledu, zdaj sem znova v središču Ljubljane. Nisem obremenjen s tem, kje ‘moram’ živeti. Trenutno pa življenjskemu slogu mene, mojih otrok in partnerke življenje tukaj zelo ustreza. Najbolj uživam v tem, da lahko veliko poti v mestu opravim kar s kolesom.