Meta Hrovat v zraku. Kjerkoli pač

Foto: Profimedia

Z vsaj štirimi uvrstitvami na veleslalomske stopničke svetovnega pokala se lahko v celotni zgodovini slovenskega alpskega smučanja poleg sveže upokojenke Mete Hrovat pohvalita le še legendarni Tina Maze in Mateja Svet. Vseeno pa ob nenadnem slovesu komaj 24-letne Kranjskogorčanke ostaja vtis neizpolnjenega potenciala in odprto vprašanje postavljanja zgodbe v kontekst šole za nove generacije.

“Se vidimo kmalu. V gorah, zraku, na smučeh… Kjerkoli pač,” je v ponedeljek zapisala Meta Hrovat. V svojem slogu. Izbrala je svobodo. Zdi se, da prvič povsem zares avtonomno. Izbrala je sebe, na nekoliko drugačen način. Čeprav zadnja poškodba še zdaleč ni bila nepremostljiva ovira, pa je bila tisti zadnji udarec, ki je sodu izbil dno. Da je dno načeto, smo sicer lahko slutili že pred tedni, ko nam je potožila, da še vedno plačuje davek padca v Lenzerheideju. Njeno treniranje je bilo omejeno, smučarske akcije ohromljene, športna samozavest pa vidno oslabljena. Čeprav ji tovrsten položaj še zdaleč ni bil tuj, pa je tokrat prvič zares začutila, da je smučarski ogenj v njej dokončno ugasnil.

Kljub mladosti ima namreč dovolj izkušenj, da ve, kaj vse je potrebno vložiti v športni proces, da bi se prebila vsaj do zglednega izhodišča za morebitni rezultatski uspeh. Ko je spoznala, da tovrstne volje in energije nima več, polovičarstvo pa ne prinaša želenih dosežkov, se je preprosto umaknila. In, ob dejstvu, da ima pred seboj še najbolj zajeten in ustvarjalno bogat del življenja, hkrati pa jo v brezpogojno smučarsko vztrajanje niso silili materialni motivi, tudi po svoje rešila.

S smučarskega vrtiljaka je izstopila po štirih uvrstitvah na stopničke za zmagovalke, kot dolgoletna prvokategornica in lastnica štirih kolajn na mladinskih svetovnih prvenstvih. Vseeno ne moremo mimo dejstva, da je črto potegnila pred vstopom v domnevno najboljša smučarska leta, z neizkoriščenim potencialom in daleč od realnega dometa. Ob že omenjenem ugasnjenem ognju in številnih zdravstvenih težavah, ki so jo spremljale večji del poti, bi bilo zaradi prihodnosti slovenskega alpskega smučanja vendarle modro strokovno “prečesati” njeno prehojeno pot.

Že njene torkove izjave o prenatrpanem trenažnem urniku v mladosti, predvsem v luči dodobra načetega telesa, so bile dovolj pomenljive. Tudi dejstvo, da je v zadnjih petih letih zamenjala kar pet trenerjev, ob tem pa se pravzaprav stalno gibala med reprezentanco in odkrito ali pa včasih latentno zasebno ekipo, vsekakor ni primer dobre prakse.

Javna skrivnost je, da njene kariere ni narekovala smučarska stroka pod okriljem Smučarske zveze Slovenije, predvsem pa njena pot ni imela jasne rdeče niti. Posledično je ena najbolj nadarjenih alpskih smučark ostala svojevrstna večna ujetnica vakuuma, prostora med reprezentanco, starši, osebnimi trenerji … Še zdaleč ne gre za prvi tovrsten primer, a vsekakor trenutno najbolj očiten in aktualen, predvsem pa je ob zelo skromni smučarski bazi in šibkem zaledju zgodnje slovo tako kakovostne tekmovalke precej bolj usodno, kot bi bil v nekih drugih časih.

Še več, ob kronični klubski podhranjenosti in visokih stroških smučarskega udejstvovanja, ki so za marsikoga prevelik zalogaj, smo iz leta v leto priča več smučarskim poskusom z družinskim narekovanjem tempa. In ob starših in plačnikih v istih osebah se bo prav gotovo znova porajalo vprašanje rezanja popkovine in (ne)zaupanja v stroko pod streho SZS.