Drzno življenje: Iščem mejo, cena napake pa je visoka

Sredi prvega vročinskega vala smo z najboljšim slovenskim alpskim smučarjem in adutom za olimpijsko kolajno pogledali proti novi zimi. Miha Hrobat o preboju, pripravah, zaslužkih, nevarni igri in še marsičem.

Ko nam je pred letom dejal, da se v novi sezoni “vidi na stopničkah”, se je to slišalo kot nekaj, kar športnik mora reči, da izkaže zagnanost in profesionalnost. Ali pa kot motivacijski dražljaj. Toda Miha Hrobat je že s prvim smukom in tretjim mestom v Beaver Creeku dokazal, da ni šlo za prazno leporečenje. Med najboljšo trojico se je nato zavihtel še dvakrat, in sicer v slovitem Wengnu, nato pa še prvič v superveleslalomu v Kvitfjellu.

“Če sem bil trikrat tretji, je naravno, da me vleče na drugo stopničko. Tudi na prvo, brez dvoma,” pripoveduje 30-letni Kranjčan, vesel, da je s stabilno sezono na najvišji ravni dobil potrditev in nagrado za vloženo delo, obenem pa vodstvo panoge ter opremljevalca prisilil v močnejšo spremljevalno oporo.

Ob pogovoru z njim nam je pogled večkrat nehote ušel na notranji del leve roke, kjer ima tetovažo olimpijskih krogov. Zanjo se je odločil, ko je pred sedmimi leti postal olimpijec. Zdaj zgolj z udeležbo nikakor ne bo zadovoljen. Da spada v ožji krog favoritov za kolajno, se zaveda tudi sam. Motivov za trdo delo mu zato te dni ne manjka, pa čeprav snega, kjer se počuti kot riba v vodi, ne bo videl vsaj še štiri tedne.

Intervju: Miha Hrobat

Minula sezona je imela prizvok “zdaj ali nikoli”. Ste se zavedali, da je smukaški ekipi grozila celo ukinitev? Bi se danes pogovarjala, če vam lani ne bi uspel tako izrazit tekmovalni preboj?

Te dni sem res lahko osredotočen le na treninge. Pred letom mi je bilo precej težje. Veliko je bilo pogovorov, tudi z odločevalci pri SZS. Zavedali smo se, da so se pojavljali pozivi o ukinitvi ekipe. Potrebni so bili pritiski z več strani. A naša ekipa je edina prava – ekipa. V preostalih primerih lahko govorimo le o individualnih ekipah. Vseeno pa menim, da bi se danes pogovarjala tudi v primeru, če pretekla sezona ne bi bila tako uspešna. Na srečo je bila, zato so delovni pogoji naše ekipe trenutno precej boljši. Štab je okrepljen. Imamo fizioterapevtsko oskrbo. Tudi trener Jaka Korenčan je zdaj polnopravni član. To je dobra nadgradnja. Upam, da se bo to poznalo tudi pri rezultatih.

Vaš preboj je bil res izjemen. Bili ste 80. smučar svetovnega pokala, zdaj ste 15. Ob tem celo četrti smukač, vrnili pa ste se še na superveleslalomski zemljevid. Vas je takšen razcvet vseeno malce presenetil?

Če ostanem pri primerjavah, bi dejal, da pred natančno enim letom res nisem pričakoval takšnega napredka. Dobro sem se pripravljal, a bi stežka dejal, da sem v delo vložil izrazito več časa in energije ali pa uvajal kakšne radikalne novosti. Priznam pa, da sem na preboj pomislil med drugim treningom v Čilu. Takrat je oprema začela delovati tako, kot sem si želel. Začutil sem smuči. Iz treninga v trening sem postajal bolj samozavesten.

Ko ste nam pred letom dejali, da želite vsaj enkrat stati na odru za zmagovalce v svetovnem pokalu, se je to zdela kar optimistična napoved. Kaj pa danes?

Verjamem, da se je to slišalo celo malce nedosegljivo. A verjel sem. Želja ni bila sporna. Ponosen sem, da nisem bil le muha enodnevnica. Na stopničke sem se uvrstil že na prvi tekmi, nato pa vztrajal vse do konca. Skupno tretje mesto se mi je izmuznilo. Naj bo to želja na naslednjo sezono.

Miha Hrobat — Letos je postal drugi slovenski smučar s stopničkami tako v smuku kot tudi superveleslalomu. Foto: Profiemdia

To pomeni napad na izjemne Švicarje. Kaj dela to reprezentanco toliko močnejšo od ostalih?

Vse! Na kratko in brez pretiravanja, na voljo jim je vse, kar si zamislijo. Denar tam ni ovira. A to, poleg nespornega talenta in dobrega dela, še zdaleč ni vse. Pomembno je, da z dobrimi rezultati spodbujajo drug drugega. Nekaj podobnega se je sicer dogajalo tudi v naši ekipi. Seveda, v manjši meri. Vseeno sem prepričan o tem, da so tudi Švicarji premagljivi. Upam, da čim večkrat.

Ste četrti smukač svetovnega pokala, prvi na Atomicovih smučeh. V kolikšni meri se je na račun tega spremenil odnos opremljevalca?

Vsekakor se je spremenil. Čutim, da se večkrat obrnejo name ali na serviserja in sprašujejo, kje lahko namenijo dodatno pomoč. Več je testiranja opreme. Po sezoni sem prejel tudi prototipe novih smuči. Jasno je, da tudi oni od mene pričakujejo več povratnih informacij.

Kako potekajo priprave?

Trenutno z Žanom Kranjcem delava pri trenerju za kondicijsko pripravo Mitu Bračiču. To mi zelo ustreza, saj nerad treniram sam. Želim napredovati na vseh ravneh. Iz leta v leto želim biti močnejši in hitrejši. Ko me pri piljenju vzdržljivostne moči pečejo noge, rad pomislim na smuk v Bormiu.

Če pa bi rezerve iskali na snegu, ne moremo mimo bolj položnih delov, kjer do izraza pride občutek za drsenje.

Nisem rojen drsalec. To priznam. Učim se tudi od kakšnega reprezentančnega sotekmovalca, denimo Nejc Naraločnik je na tej ravni veliko boljši. Skušam napredovati, se izpopolnjevati. Menim, da mi gre dobro. Že letos sem bil konkurenčen na določenih ravninskih smukih, denimo v Wengnu. Seveda želim še napredovati. Nikoli pa tekem ne bom dobil na ravninskih delih. Pomembno je, da jih ne bom izgubljal.

Ste sposobni vse smuke svetovnega pokala v mislih “prevoziti” od starta do cilja?

Če bi me zbudili sredi noči in rekli Kitzbühel, bi ga bil zmožen v mislih prevoziti, pri tem pa bi prišlo do odstopanj kakšne sekunde ali dveh. Razlike nastajajo pri ravninskih delih, ko v mislih ne znam povsem dobro oceniti, kje se nahajam. Da, do zadnje podrobnosti poznam vse smuke. To je pač posledica kilometrine, ki se je nabrala.

Ali v mislih pogosto prevozite smuk v Bormiu, ki pa bo na olimpijskih igrah vendarle nekoliko drugačen?

Tekmovati decembra ali februarja seveda ni isto. Predvsem zaradi vidljivosti in snežne površine. A značilnosti proge ostajajo. Tudi tisti smuk imam v glavi, brez skrbi.

Bo to smuk vašega življenja?

Na teh igrah bom zagotovo v drugačni vlogi. Želja ni sporna. Vsekakor pa ne bom celotne sezone podredil le smuku na olimpijskih igrah. Osredotočen bom na celotno sezono. Ko bo prišel čas za Bormio, se mu bom docela posvetil.

Podobno je bilo letos na svetovnem prvenstvu. Končalo se je z odstopom. A verjetno se bova hitro strinjala, da ste jo še dobro odnesli.

Priznam, da sem želel preveč. Predvsem v tistem zavoju pred skokom. Pripetila se mi je napaka. Instinktivno sem se rešil, pri tem pa se zavedam, da bi se lahko vse skupaj končalo s hudim padcem.

Tekmujete brez strahu?

Ko vidim kakšen grd padec tekmeca, se seveda zavem, s kako nevarnim športom se ukvarjam. A če bi o tem preveč razmišljal, ne bi bil konkurenčen. V zadnjem obdobju je res veliko pogovorov o poškodbah in posledično o varnostnih ukrepih. Kakšnih radikalnih ukrepov ne pričakujem. Sam sem že v pretekli sezoni uporabljal spodnje perilo proti urezninam in jopič z “air-bagom”. Toda smuk je nevaren. To je dejstvo. Vsi iščemo svoje meje. Ko je meja presežena, se zgodi napaka. Cena je lahko zelo visoka. S tem živim. Sicer pa moram priznati, da do vsakega smuka gojim neko strahospoštovanje. Ne preveč in ne premalo. Zavedam se, da ne smem biti pretirano sproščen, obenem pa tudi ne preveč živčen.

Kateri smuk je za vas največji izziv?

Prav vsak. Vsak na svoj način. Najbolj se veselim Val Gardene, ki je zame najlepši smuk, pa čeprav tam nikoli nisem blestel. Ne bom pa vas presenetil, če rečem, da je največji izziv zmaga v Kitzbühelu. To je tekma na najvišji ravni. Tam smo v ospredju tekmovalci. Marsikje nismo.

Tam je največji tudi denarni sklad. Ali po letih vlaganja zdaj s prebojem o smučanju vendarle razmišljate tudi kot o možnosti za zaslužek?

Položaj se malce spreminja. Vem, da lahko iščem osebnega pokrovitelja, tudi z malce višjim zneskom. Verjetno bom imel tujega pokrovitelja. Za to skrbi moj novi zastopnik Edi Radacher. Sem pa dovolj realen, da vem, v kakšnem položaju smo alpski smučarji. Stežka si zagotoviš preskrbljenost do konca življenja. Razmišljam pa o tem, kako nastaviti kakšen projekt, ki bi mi omogočil zaslužek v nekoliko daljšem obdobju.