Miha Hrobat piše zgodovino: Kitzbühel je večni izziv

Alpsko smučanje 21. Jan 20255:00 0 komentarjev
Miha Hrobat. Foto: Profimedia

Če je poleti med mukotrpnimi treningi ob dokaj skromni pozornosti športne javnosti deloval umirjeno in potrpežljivo, zdaj tudi po dveh uvrstitvah med najboljšo trojico in četrtem mestu v smukaški razvrstitvi svetovnega pokala 29-letni Miha Hrobat ohranja trezno glavo. V soboto se je v zgodovino vpisal kot prvi Slovenec s smukaškimi stopničkami v Wengnu. Lahko zgodbo nadaljuje in nadgradi v Kitzbühelu, kjer je Slovenec že stal na stopničkah, a ne na najvišji?

Ko se je leta 2016 kot 20-letni mladenič prvič spustil po slovitem Streifu, ni skrival spoštovanja do morda kar najbolj znane proge na svetu. Obenem se Miha Hrobat dobro spominja tudi let, ko je bil med tekmami v Kitzbühelu kot otrok prikovan pred mali ekran. Ob koncu tedna bo tudi sam eden od junakov televizijskega prenosa. Po tretjem mestu v Beaver Creeku in Wengnu spada v ožji krog favoritov, tudi ob upoštevanju dejstva, da so mu tehnično zahtevne in nemirne proge pisane na kožo. Že predlani je bil na Petelinjem grebenu sedmi, vsega 15 stotink sekunde za stopničkami. Letos je njegovo izhodišče še izrazito boljše. Ne le zaradi rezultatov, temveč predvsem zaradi očitnega dejstva, da je dokončno dozorel, se razvil v smukača s širokim tekmovalnim repertoarjem, okrepil samozavest, se odlično telesno pripravil, osvojil novo opremo in misli preklopil na zmagovalno nastavitev.

Miha Hrobat. Foto: Profimedia

Intervju: Miha Hrobat

Ste še v fazi, ko se iskreno veselite stopničk? Ali pa ob tem že iščete manjkajoče stotinke do prve zmage?

Nisem še na točki, ko bi nekaj štela le zmaga, pa čeprav ne skrivam, da si je želim. Priznam tudi, da sem v Wengnu, ko sem sedel na stolu vodilnega, Vincent Kriechmayr pa je padel, zaradi česar je bila tekma prekinjena, že malce ‘vohal’ najvišjo stopničko. A odkrito moram priznati, da sta bila Marco Odermatt in Franjo von Allemen tokrat pač prehitra zame. Tretjega mesta sem bil seveda neizmerno vesel.

Znova ste nastopili s startno številko ena. A že izraz na obrazu je bil ob prečkanju ciljne črte dovolj zgovoren. Verjetno ne le zaradi časa, ki je bil občutno boljši kot na treningih, mar ne?

V Beaver Creeku nisem bil povsem prepričan o tem, kako dobro sem opravil s progo. V Wengnu mi je bilo vse jasno, še pred pogledom proti semaforju. Notranji občutek mi je sporočal, da nisem storil večje napake, ob kateri bi moja tekmovalna hitrost izrazito padla. Čas mi je dal misliti. Upal sem na 2:25,00, pogled na 2:23,15 me je presenetil.

Wengen je verjetno tudi smuk, na katerega ste že kot otrok gledali z velikimi očmi. Se spominjate tistih sobot, ko ste z očetom Borutom spremljali televizijski prenos bojev na progi Lauberhorn?

Oh, seveda. Že kot otrok sem vedel, kaj so Hundschopf, Brüggli, predor pod železnico … Vedel sem, da je Wengen nekaj posebnega. Pa tudi Kitzbühel. Morda še Bormio. To so največje klasike.

Foto: Aleš Fevžer

Fascinanten je tudi pogled na gledalce ob progi, predvsem na sosednjem hribu. A ko tekmujete, ste verjetno v svojem ‘filmu’.

Da, med tekmo sem osredotočen na progo in nastop. Ob veliki hitrosti je tudi zvok prebijanja zraka tako izrazit, da gledalcev ne slišim, pa čeprav vem, da so bili pri meni še posebej glasni, saj sem odprl tekmo. Sem bil pa že zjutraj, torej ob ogledu, presenečen nad množico, ki se je zbrala. Predvsem pa sem se razsežnosti tekme zavedal tudi v cilju, kjer je kar bobnelo.

Omenili ste Brüggli, predel, ki je vselej uganka. Smučarji so v preteklosti uporabljali različne načine, predvsem pri doziranju hitrosti. Kdaj ste se odločili za vašo taktiko?

Gre za vprašanje ritma in ‘tajminga’ zavoja. Pristopi so res različni. A menim, da smo smuk pripeljali do skrajnih meja, kjer je konkurenčen le čist zavoj, brez odvzemanja hitrosti. O tem sem se lahko prepričal po drugem treningu, ko sem malce zavrl in izgubil pol sekunde. Takrat sem se odločil za čist zavoj, brez oddrsa. To sta storila tudi Švicarja. Meni zavoj sicer ni povsem uspel. Morda tam lahko iščem nekaj izgubljenega časa. Vseeno sem solidno odpeljal tisti del.

Ob iskanju rezerv ne moremo mimo zgornjega dela. A verjetno je bilo pričakovati, da v drsalnem odseku ne boste najhitrejši. Prav zaradi tega tudi niste spadali v najožji krog favoritov. Toda po tekmovalnem preboju in ob odlični formi se zdi, da terenov, na katerih bi bili že pred startom izločeni, ni več.

Na ravninskih delih ne bom nikoli najboljši. Tega se zavedam. Vseeno se s tem segmentom veliko ukvarjam in sem ga popravil do te mere, da sem lahko konkurenčen. Z vami se povsem strinjam. Tudi sam bi pred sezono ob pogovoru o Wengnu in stopničkah dejal, da nimam realnih možnosti. Kot vse kaže, pa sem v tako dobri formi, da s smučanjem v zahtevnih odsekih zlahka nadoknadim izgubljeno. Vem, izgubljam v drsalnih delih. A tudi Marco Odermatt tam ni najboljši, pa vsi vidimo, kje je.

Verjetno pa bi bil vaš odziv povsem drugačen, če bi vas pred sezono izzvali s stopničkami v Kitzbühelu. Se vas te misli dotaknejo?

Sam sebi ne nalagam prevelikega pritiska. Kitzbühela se veselim. Gre za smuk, ki je bil zame vedno nekaj posebnega. Večni izziv. Zavedam se, da sem lahko na zahtevnih smukih konkurenčen. Zato sem še toliko bolj motiviran. V naši ekipi velja prepričanje o tem, da je treba najprej dobro smučati, šele nato pa se gleda proti semaforju.

Letos že dvakrat … Foto: Guliver Images

Če zamižite, prav gotovo vidite vsak odsek Petelinjega grebena. Se pa proga verjetno iz sezone v sezono malenkostno spreminja. Kateri del vas pred prvim treningom najbolj zanima, kaj bo največji izziv?

Res je, posamezne grbine lahko spremenijo progo. Veliko je odvisno tudi od gladkosti podlage. Zato bom lahko na to vprašanje odgovoril šele po prvem treningu. Tudi v Wengnu sem po prvem preizkusu uvidel, da se je treba proge lotiti malce drugače. Sicer pa skušam vsak trening izkoristiti za iskanje prave tekmovalne linije. Vse v želji, da bi bil nato na tekmi stoodstoten. Posledično pogosto na treningih nisem med najhitrejšimi, a se s tem ne obremenjujem. Tridesetega mesta na treningu si ne ženem k srcu, saj iščem tekmovalno linijo.

Del razlogov za vaš preboj se skriva tudi v opremi. Nove Atomicove smuči vam izrazito ustrezajo. Se je ob tem spremenil tudi odnos tekmovalne službe avstrijskega proizvajalca?

Že pred tekmo v Beaver Creeku sem čutil drugačen odnos. Konkretno to pomeni, da so mi šli na roko, vzeli smuči in jih testirali. V preteklosti sem to počel sam. Zdaj si v še večji meri vzamejo čas zame in za mojo opremo. Namenili so mi tudi prototipe novih smuči. Čutim, da me obravnavajo na drugačen način. To je lep občutek. No, v tem trenutku sem najboljši smukač na Atomicovih smučeh.

Kakšen pa je odziv konkurence, ki je dokončno spoznala, da niste muha enodnevnica?

Deležen sem bil številnih čestitk, za katere trdim, da so bile iskrene. Ne nazadnje sem že vrsto let del karavane. Tekmovalci se med seboj dobro poznamo, mnogi so tudi moji prijatelji.

Za konec še nekaj besed o novem trenerskem štabu. Kaj je v ekipo vnesel trener Aleš Brezavšček?

V prvi vrsti je sproščenost. Ne čutim nepotrebnega pritiska. Na slabšo vožnjo se ne odzove z očitki, temveč z jasno željo po izboljšavi. Na prvem mestu je vedno smučanje. Vzdušje je sproščeno, takšno je tudi moje smučanje. Sem bolj agilen, manj zategnjen.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Bodi prvi, ki bo pustil komentar!

Pošlji komentar Preberi komentarje (0)

Najbolj brano - Alpsko smučanje