Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
V začetku meseca se je Miha Hrobat povzpel na stopničke tekme južnoameriškega pokala, v intervjuju za Sportklub pa je najboljši slovenski smukač ob analizi priprav na novo sezono odkrito priznal, da se želi med najboljšo trojico zavihteti tudi med elito svetovnega pokala.
Tik pred začetkom februarskega svetovnega prvenstva v Saalbachu, ki bo kajpak vrhunec nove smučarske sezone, bo Miha Hrobat dopolnil 30 let. Že lep čas torej ni več zelenec v hitrostni karavani, ki bi s priponko nekdanjega mladinskega svetovnega prvaka ”tipal” terene. Marca se je sicer prvič uvrstil med smukaške finaliste svetovnega pokala, a nato priložnosti na zadnjem smuku zaradi slabih razmer le ni dočakal. Vseeno je bil to zanj dodaten motivacijski dražljaj. Te dni si je privoščil krajši oddih. Za njim je prvi sklop treningov v Čilu. Z novim trenerjem Alešem Brezavščkom in sotekmovalci pa se bo ob koncu meseca vrnil na južno poloblo. Vse v želji, da bi mu v najbolj zrelih smukaških letih le uspel preboj in nadgradnja rezultatov, med katerimi izstopajo sedmo mesto na slovitem smuku v Kitzbühlu, skupno tri uvrstitve med petnajsterico in osmo mesto na svetovnem prvenstvu. Želi več, med drugim po Andreju Jermanu, Andreju Špornu, Roku Perko, Boštjanu Klinetu in Martinu Čatru postati še šesti Slovenec s smukaškimi stopničkami svetovnega pokala.
Ravno ob koncu vaših južnoameriških priprav je bila v Ljubljani odpovedana seja alpskega zbora, na kateri bi morali delegati potrjevati programe. V smučarskih krogih je to dvignilo kar nekaj prahu. Se je ta zaplet dotaknil tudi smučarjev?
Za nami je prvi del treninga v Čilu, na katerega omenjeno dogajanje ni vplivalo. Upam, da bomo tudi pred nadaljevanjem priprav lahko z mislimi povsem pri smučanju. Če sem povsem pošten, niti nisem zares na tekočem z dogajanjem. Upam pa, da bodo odgovorni našli skupni jezik.
Posebnost letošnjih poletnih priprav sta dva ločena sklopa treningov na južni polobli. Ob nizu poraznih oktobrov na evropskih ledenikih se zdi to nova realnost.
Že s predhodno trenersko zasedbo smo lani govorili o tem, da bi se bilo smiselno jeseni še enkrat vrniti v Južno Ameriko. Tudi novi trenerji so hitro prikimali ideji. Verjamem, da je to edina pot. Vemo, kakšno je stanje v Evropi. Na ledenikih je praktično nemogoče opravljati kakovostne in konkurenčne treninge hitrih disciplin. Zaradi toplega poletja pa tudi obeti za tehnične specialiste niso najboljši. Kot sem že dejal, je za nami prvi del treningov. V malce večji meri je bil namenjen veleslalomu in nekoliko težjim superveleslalomom. Oktobra pa se bomo povsem posvetili smuku.
Prvič delate pod taktirko Aleša Brezavščka. Ste ujeli skupno valovno dolžino?
Z izjemo enega serviserja je ekipa povsem spremenjena. Zame je to zelo pozitivna sprememba. Glavni trener Brezavšček in njegova desna roka Natko Zrnčić-Dim imata nekoliko drugačen pogled na delo. Vnesla sta nekaj novih idej.
Na katerem področju je drugačen pogled najbolj očiten?
V precej večji meri se ukvarjamo s tehniko. Povsem konkretno, veliko delamo na tem, kaj se dogaja v zavoju pred vrati. Trenerja sta pogosto spreminjala postavitve, od daljših do krajših veleslalomov. Te zavoje smo nato prenašali na večjo hitrost. Verjamem, da bomo to znali nadgraditi.
S kakšno miselnostjo ste pravzaprav vstopili v novo pripravljalno sezono. Za vami je točkovno najboljša sezona, po drugi strani pa boste dopolnili 30 let. Kako intenziven je bil pogovor samim s seboj? Kaj storiti, da bi vam uspel nadaljnji in bržčas najtežji preboj?
Dvomov o tem, ali nadaljevati, ni bilo. Verjamem, da imam na voljo še kar nekaj smučarskih let. Tega si tudi sam želim. Kaj storiti za preboj? O tem sem razmišljal že med minulo sezono. Poigraval sem se celo z možnostjo zamenjave opreme, a je nato Atomic vnesel nekaj novosti. Prvi vtis s snega je dober. Menim, da imam osnovo za precej boljše superveleslalomske rezultate. V smuku prav tako želim korak naprej. Vidim se med deseterico. Takšni rezultati seveda ne pridejo sami od sebe. Prav zaradi tega sem vesel, da se na treningih ukvarjamo s konkretnimi težavami, torej z začetkom zavoja, v katerem moram postati konstanten. Ključ do uspeha vidim v reduciranju napak v tej fazi smučanja.
Uvrstitvi med finaliste smukaške sezone ne gre gledati v zobe. Tudi v deseterici ali petnajsterici lahko vidimo smele načrte. Vprašanje pa je, kje je realen in optimalen domet. Za nekoga je to osmo mesto, za nekoga oder za zmagovalce. Bi zase dejali, da imate v nogah in glavi tudi stopničke?
Lani me je od tretjega mesta v Kitzbühlu ločilo 15 stotink. Tudi na svetovnem prvenstvu bi mi 25 stotink boljši dosežek prinesel kolajno. Zato sem prepričan o tem, da sem sposoben priti med najboljše. Pogosto odločajo malenkosti in vem, da se bodo nekoč stotinke obrnile meni v prid. Da, vidim se na stopničkah.
Kateri smuk za vas predstavlja največji izziv?
Najbolj se veselim prvega smuka. Vedno. Pa niti ne zaradi terena, temveč dejstva, da je premor med tekmami izjemno dolg. Če pa gledam celotno sezono, sta mi pri srcu najbolj Bormio in Kitzbühel. Rad imam težke smuke na zahtevnih in ledenih podlagah. Verjamem, da lahko tam pokažem največ.
A odločnost je treba pokazati že v pripravljalnem obdobju na suhem, torej daleč od snega in smuči. Ste znali tudi na kondicijskih treningih preseči samega sebe?
Zavedam se, da je to delo treba opraviti. Če ni dobre fizične pripravljenosti, se to pozna med sezono. V osnovi se sicer za to fazo priprav težje motiviram. A letos sem se po oddihu z veseljem lotil kondicijske vadbe. Osvojil sem rutino.
Gre tudi za del priprav, ob katerem morate sami seči v žep …
Da, stroške od maja do avgusta sem nosil na svojih ramenih.
Koncept samoprispevkov za vas med sezono ne velja?
Imam izpolnjen kriterij A, zato me uvedba samoprispevka ni “udarila”. Verjamem, da smučarjem ni najlažje sprejeti dejstva, da morajo kot člani državne reprezentance prispevati denar. Upam, da bodo z vodstvom našli rešitve.
Kako daleč seže vaš smučarski pogled?
Dokler bom zdrav, dokler bom čutil smučarsko-tekmovalno veselje. Motivacija ni sporna. Zanesljivo se v smučarski karavani vidim še vsaj dve sezoni, torej do konca olimpijske zime 2025/26. Nato pa bom verjetno razmišljal iz leta v leto. Odvisno od zdravja in rezultatov, ne nazadnje lahko smukači tekmujejo tudi kot štiridesetletniki.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje