Medtem ko so organizatorji Zlate lisice po še tretji zaporedni selitvi v Kranjski Goro slovenski sedmi sili zagotavljali, da se prihodnje leto tekmi vendarle vračata na Pohorje, pa jih je v hrbet zadela slovaška puščica. Izstrelila jo je kar najboljša smučarka preteklega konca tedna Petra Vlhova.

“Hvala moji ekipi, ki se trudi, da bi bila najboljša,” je v ciljnem izteku podkorenske proge dejala Petra Vlhova, ki je s slalomsko zmago hitro zacelila rane po ponesrečenem sobotne veleslalomu. Dobila je jubilejno stoto tekmo v 58-letni zgodovini Zlate lisice, ob tem pa so ji organizatorji čestitali tudi za skupno zmago na tradicionalnem tekmovanju.

Slovaška ”lisička”, ki jo, podobno kot pred leti Tino Maze, na tekmah svetovnega pokala spremlja večja skupina domače sedme sile, ob tem pa še četica navijačev, ki se je morala tokrat zadovoljiti z ”naravno tribuno”, pa je še pred tem nekaj kritičnih besed namenila tudi organizatorjem.

Kot so nam zaupali slovaški novinarji, je po prvi slalomski vožnji dejala, da je bila proga v zelo slabem stanju. “Ne vem, kaj so delali organizatorji ponoči in pretekle tri dni. A ta proga ni na ravni svetovnega pokala,” je bila ostra lastnica velikega kristalnega globusa, ki bi si želela precej čvrstejše snežne strukture pod smučmi.

Z njenimi besedami smo pozneje soočili slovensko prvokategornico Ano Bucik, ki je s petim mestom na nedeljskem slalomu poskrbela za najboljši slovenski dosežek v domačem smučarskem koncu tedna, obenem pa se je podpisala še pod svoj slalomski rezultat kariere.

“Res je, da nismo več vajene takšnih prog. Dejala bi, da je bila v nedeljo podlaga že precej boljša. Sneg je postal bolj kompakten. Poleg tega pa nisem zagovornica tega, da je treba vedno smučati na ledenih podlagah. Prav je, da so podlage raznolike. Na mnogih prizoriščih sploh nismo več smučale po snegu, temveč zgolj ledu. Pod črto, več prog je bilo slabše pripravljenih od kranjskogorske,” je organizatorjem, ki tokrat v tednu priprave niso odprli vodnih cevi, v bran stopila Novogoričanka.

Prihodnje leto pa …

Ob robu 58. Zlate lisice pa se je bolj kot o pripravi proge, za katero je poskrbela združena mariborsko-kranjskogorska ekipa, govorilo o tem, kje bosta slovenski ženski tekmi svetovnega pokala potekali v letu 2023. Ob tem so močno odmevale tudi besede vodje priprave prog Andreja Rečnika, ki je med tednom v obsežnem pogovoru za naš medij dejal, da Mariborčani na prelahek način izgubljajo tekme.

Tokratna selitev Zlate lisice v Kranjsko Goro je bila namreč že tretja zaporedna in šesta po letu 2011. “Verjamem, da je bila tokratna izvedba Zlate lisice uspešna. Hvaležni smo tudi Kranjski Gori in ekipi pokala Vitranc, toda, roko na srce, prihodnje leto se res ne nameravamo več vrniti,” je dejal generalni sekretar organizacijskega odbora Srečko Vilar, ki je tokrat s sodelavci v proračunsko malho zbral zgolj malce več kot milijon evrov.

V pripravi promocijskega gradiva za novinarje so se Mariborčani tokrat res prenaglili, saj so v uvodnih nagovorih vodilnih mož ponosno poudarjali, kako ”lepo je, da se je Zlata lisica vendarle vrnila v Maribor.” Toda Vilarjeve zgornje besede vendarle niso klasična lisičja puhlica. V ozadju njegove izjave se namreč skriva udejanjanje načrta rezervne proge na Pohorju.

Štajerski načrt je jasen: če bi v fazi priprave klasične tekmovalne proge tudi prihodnje leto naleteli na težave, bi Zlato lisico selili na nastajajočo rezervno progo od vrha Habakuka do Trikotne jase. Da so od besed prešli k dejanjem, je potrdila jesenska sečnja. In kaj v naslednjih mesecih čaka Mariborčane? Ko bo skopnel sneg, naj bi zravnali teren in poskrbeli za vse napeljave.

Predstavniki Mednarodne smučarske zveze so v zadnjem letu trikrat obiskali Mariborsko Pohorje. “Pogovarjali smo se o osnovni ideji, kako zagotoviti rezervno rešitev na Pohorju, da bi bila ta skladna s pravili svetovnega pokala in FIS. Upoštevali pa smo tudi vidik logistike, torej vprašanje, kako vse, kar je potrebno, preseliti na Trikotno jaso,” na dejstvo, da reševanje Zlate lisice poteka v sodelovanju s FIS, opozarja Vilar.

Reševanje

Da je prav to rešitev, ki jo potrebuje Maribor, se strinja tudi vodja tekmovanja Mitja Dragšič. “Z rešitvijo v zgodnjem delu Pohorja smo vsekakor bližje temu, da bi Zlato lisico vsako leto pripeljali v Maribor. To je naš cilj. Ta vključuje tako teren kot tudi sistem zasneževanja. Že letos smo imeli v zgornjem delu dobre pogoje. Prav zaradi tega rešitev z zgornjim B načrtom,” je dejal ob robu gorenjske izvedbe lisičjih tekem.

Da pa bi Zlato lisico tudi dolgoročno ohranili v Mariboru, bi ožje organizacijsko jedro potrebovalo tudi večjo naklonjenost upravljalca smučišča, mestne občine in aktivacijo Smučarske zveze Slovenije. Prihodnost tradicionalnega tekmovanja zatorej ni odvisna le od odstranjevanja pohorske hlodovine in ravnanja zemeljske podlage.