Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokalOb skorajšnjem slovesu Petra Prevca od skakalnic smo v Sportklubovem intervjuju že gostili Gorana Janusa in Janija Grilca, trenerska mojstra iz zlatih časov slovenskega šampiona. Zdaj pa smo pred diktafon povabili še enega izjemno pomembnega moža tistega dela Prevčeve kariere. In tudi brez njega danes 31-letni Gorenjec ne bi bil, kar je.
“Hvala, da ste se spomnili name. Vsi ostali so bolj kot ne pozabili,” je v ekskluzivnem pogovoru za Sportklub dejal Aljoša Branc. Nekdanji serviser slovenske smučarske reprezentance, ki je v njej je deloval v zlatih časih Petra Prevca, se je po odstavitvi trenerja Gorana Janusa tudi sam umaknil iz izbrane vrste. Nov karierni izziv je po nekaj letih našel na Finskem, kjer je bil to zimo že tretje leto zapored član reprezentance v nordijski kombinaciji.
Mož, ki je s Petrom stkal posebno vez, je že ob prvem stiku vedel, da ima skakalec iz Dolenje vasi v Selški dolini nekaj več. Bil je veliko bolj zrel od ostalih mladih fantov in Branc ter takrat 17-letni mladenič sta že po prvi vožnji v istem kombiju postala stalna sopotnika na poteh na tekme in domov. Kaj vse je slovenskemu orlu, ki bo v nedeljo v Planici postavil smuči v kot, in njegovi ekipi uspelo, se nekdanji serviser Elana zaveda šele danes. “Šele zdaj podoživljam … Vsak konec tedna smo poslušali Zdravljico …”
Lahko poveste, kaj počnete zadnjih nekaj let?
Po tem, ko so odstavili Gorana Janusa, sem tudi jaz zapustil slovensko reprezentanco. Mislil sem, da bom tedaj zaključil z zgodbo. Doma sem bil dve, tri leta, tudi zaradi pandemije, zajadral v povsem druge vode, nakar pa je prišel klic s Finske, če pridem pomagati tamkajšnjim nordijskim kombinatorcem. Letos sem tam oddelal že tretjo sezono.
Kaj vas je prepričalo v vrnitev?
Predvsem olimpijske igre pa tudi dejstvo, da serviserji tekmovanja doživljamo zelo posebno. Finci so me zaposlili kot specialista za smučarske skoke, zato sestavljam tudi program struktur smuči. Nisem pa edini Slovenec tam. Tu sta še Andraž Pograjc in Miran Zupančič. Moram reči, da nas zelo spoštujejo. Imamo drugo vizijo kot oni.
Kar se skokov tiče, imajo morda za moj okus malo zastarel model. A se vidi, da se dela. Ni pa to projekt, ki bo uspel čez noč. Začeli so delati z mladimi, v Kuopiju imajo tudi gimnazijo, ki jo obiskuje mladina, ki trenira v klubih s celotne Finske.
Se je pri Fincih morda porazgubilo znanje v smučarskih skokih?
Kaj pa vem. Z ljudmi, s katerimi imam opravka, so strokovnjaki. A trenerji v manjših klubih so starejši možakarji, ki sicer delajo s srcem, a še vedno tako, kot so trenirali Mattija Nykänena.
Kako dolgo nameravate ostati na Finskem?
Pogodbo podaljšujem za eno leto. V Lahtiju sva se usedla z mojim šefom in vodjo smučarskih skokov ter nordijske kombinacije na Finskem Miko Kojonkovskim . Obljubil mi je, da bo pogodba sestavljena in bom prejel njen osnutek. A tudi tam je denar velika težava. Ni bogatije.
V Planico ste prišli službeno?
Zasebno, a je vedno lepo priti. Planica je le Planica. Pridem pozdravit prijatelje in se z njimi podružit. Nimam pa želje tu ‘viseti’ vse tri dni. Morda tudi, ker vem, kaj se dogaja zvečer (smeh). Seveda bom tu tudi v nedeljo, ko se poslovi Peter Prevc. Povabil me je tudi na nedeljsko večerno gala prireditev.
Mnoge je odločitev o športnem slovesu Petra Prevca presenetila. Tudi vas?
Nisva ravno pogosto v stikih, se pa srečava na skupnih tekmah. Potihoma sem mislil, da bo počakal do naslednjih olimpijskih iger, po drugi strani pa mu dam povsem prav. Naj počne še druge stvari. V skokih je neverjetno veliko odrekanja. Marsikdo se niti ne zaveda, koliko treningov je potrebnih. Veliko jih misli, da tekmovalec le pride na skakalnico in skoči.
V drugi polovici letošnje sezone je kljub temu dokazal, da je še vedno vrhunski skakalec.
To je noro, a me ne preseneča. Vidi se, da je sproščen. A Peter ima ženo, družino. Na svetu so tudi druge stvari in ne le smučarski skoki.
Kako se je vajino sodelovanje s Petrom pravzaprav začelo?
Če se ne motim, sploh ni bil mladinski reprezentant, oziroma je bil, a ni bil tako dober. Vendar ga je Jani Grilc tako zelo natreniral, da smo ga vzeli s sabo na tekmo. Usedel se je k meni v kombi, tedaj sem delal še za Elan, in od takrat dalje je bil vseskozi moj sovoznik. Praktično na vseh poteh. Sva se kar hitro ujela. Z njim se je že pri 17 letih dalo pogovarjati. Nekateri so bili popolnoma nezreli, sam pa je bil zrel fant. Ne vem, zakaj, a že tedaj sem dobil občutek, da nekaj bo iz njega. Morda ne vse, kar je bilo, a da zna biti zanimiv tekmovalec.
Ko je začel rasti, je pomagal vleči tudi voz Elana, ki je začel padati in v Nemčiji, Avstriji ni veljal za priljubljeno podjetje. A takrat smo zares ogromno delali na smučeh, mažah …
Se vam je ob vseh poteh, ki sta jih imela skupaj, kakšna anekdota posebej vtisnila v spomin?
Sam nikoli nisem maral novinarjev, intervjujev, televizije. Sem le prišel, mu uredil smuči, Peter pa je opravil svoje. A nato je rekel, da je napočil čas, da se tudi sam malce izpostavim in kaj povem. V tistem najboljši Petrovi sezoni so nas nato vsi novinarji ‘trgali’ in čakali, kdo od nas bo kaj zanimivega povedal.
Ob tem se vam moram zahvaliti, ker ste se spomnili name, saj se nihče drug ni. Hitro se je pozabilo. Tu sta Goran Janus in Jani Grilc, ostali pa smo ostali več ali manj pozabljeni. A za Petrom je stalo veliko ljudi. Sam imam v mislih le ekipo, da o ostalih niti ne govorim. Od maserjev do pomočnikov.
Zlasti v času Gorana je bila ekipa ista. Morda se je v osmih letih zamenjal en maser. Tudi zato nisem imel ob Goranovi zamenjavi več vizije delati v reprezentanci. Še posebej, ko sem videl, kdo je trener, ki ga je zamenjal. V tej zgodbi se nisem več videl, čeprav sem imel še dveletno pogodbo.
Kako ste sami doživljali postopen vzpon Petra do njegovega vrhunca in zmage v skupnem seštevku svetovnega pokala?
Najhuje je bilo v sezoni, ko je bil ne vem kolikokrat četrti. Mislim, da 2014/15. Vsi smo si razbijali glavo, zakaj ne more priti na stopničke. V tisti nepozabni sezoni pa nihče ni vedel, zakaj je bila tako uspešna. Enostavno je vse steklo. Takrat bi lahko po tekmah hodili še dva meseca. Z lahkoto.
Kako ste videli takratno skakalno evforijo, ki je zajela Slovenijo?
Kot ekipa sploh ne vem, če smo bili evforični, saj so nam uspehi prišli v kri. Svoje delo smo še naprej opravljali normalno. Tu so bili predvsem mediji, saj je bilo tega vse več. Vsakdo, ki zna nekaj napisati ali posneti, je želel nekaj imeti. Tudi tuji mediji. Sam tega niti nisem toliko občutil kot Peter in trenerji. A vsi, vključno s Petrom, smo se temu poskušali izogibati. Saj poznate Petra, ni ravno njegova najljubša stvar sedeti z novinarji.
Pravzaprav vse skupaj dobro podoživljam šele sedaj, ko je minulo nekaj let. Šele zdaj se začenjam zavedati, kaj smo naredili. Vsak konec tedna smo slišali Zdravljico, dvignili smo globus, se malce tudi poveselili, a ko prideš domov, te čakajo družina, obveznosti. Življenje ni le skakalnica, čeprav sem dolgo mislil, da je. A nato sem v nekaj letih prejel nekaj udarcev.
Eden od njih je bil Elan, kjer sem bil njihov predstavnik. Leta 2014 in 2015 sem prinesel dva globusa, nato pa so zaprli proizvodnjo skakalnih smuči. Tega še danes ne morem prežvečiti. Drugi je bila odstavitev Gorana Janusa.
Se je Peter z vami posvetoval tudi tedaj, ko se je odločil za zamenjavo smuči in je prestopil k Fischerju?
O tem je veliko zgodb in vsak bo povedal malo drugače, a takrat sem bil zraven in vem, da smo se s trenerji dogovorili, da moramo nekaj storiti, saj stvari niso potekale, kot bi morale. Ena od možnosti je bila, da zamenjamo smuči. A nato sem šel stran, vendar tisti, ki me je nadomestil, prav velik znanstvenik glede smuči ni bil. Stvari so se podrle, zato se je vrnil k Slatnarju.
On je tedaj tudi drugače dojemal, kako se stvarem streže. Rabil je nekaj časa, da so ugotovili, kako in kaj. Zdaj so njihove smuči na zelo visoki ravni. Sam imam dva tekmovalca na njegovih smučeh in najmanj dela imam prav s Slatnarjevimi smučmi.
Peter je kasneje govoril, da je po šampionski sezoni vse počel enako kot pred tem, a stvari mu preprosto niso stekle. Ni bilo isto. Energije ni bilo več prisotne. Deloval mi je prazno. A mu je uspelo stvari pregrizniti, čeprav marsikdo ni več verjel vanj in govoril, da je z njim konec. Sam sem trdil nasprotno in sedaj ga lahko znova gledamo, kako niza uspehe.
Kako je Peter doživljal neuspehe? Ste morali biti na poti tudi neke vrste njegov psiholog oziroma filter, da je iz sebe dal jezo oziroma razočaranje?
To se je zgodilo kar velikokrat. Ob neuspehih je bilo prvih nekaj kilometrov mučnih, a nato smo začeli debatirati. Smo se pa tudi v ekipi velikokrat pogovarjali, kaj in kako je, jaz pa sem bil tisti, da sva stvari speljala. Bilo so raznorazne zgodbe.
Mi je pa zanimivo, da je celotna družina zares nekaj posebnega. Poglejte, kaj je sedaj uspelo Niki Prevc. Imajo nekaj v sebi. Že Petrov oče je rekel, da je vesel, da nobenega od njegovih otrok ni pokvaril denar. Malce so se seveda spremenili, saj so vmes odrasli.
Bi znali ubesediti, kaj dela družino Prevc tako posebno?
Ne verjamem, da je to mogoče. Mislim, da so vsi otroci v družini vzgojeni na način, kot je bilo to včasih. Vsak se je brigal zase, a če je treba stopiti skupaj, bi to takoj naredili. A tega niti ne vem, saj se nikoli nisem toliko poglabljal.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje