Če se na startu regijske tekme pojavi le sedem smučarjev, je razlogov za skrb vsekakor veliko. Prihodnost slovenskega alpskega smučanja torej ni odvisna od današnjega rezultata Ilke Štuhec ali nadaljnjih dosežkov Žana Kranjca v predolimpijski sezoni.
Medtem ko sta se pred enim tednom najboljša slovenska alpska smučarja zadnjih let ter zadnja dobitnika kolajn na velikih tekmovanjih Žan Kranjec in Ilka Štuhec, vsak na svojem koncu borila za točke svetovnega pokala, so v Kranjski Gori potekale tekme pokala Argeta junior. Gre za najvišjo raven otroških tekem v državi. V štirih kategorijah je bilo skupno na startni listi 134 smučarjev in smučark, od tega v starostni skupini do 14 let 28 deklic in 27 dečkov, v kategoriji U-16 pa 38 fantov in 41 deklet. En teden pred tem je v smučarskem središču Koralpe potekalo tekmovanje vzhodne regije v enaki starostni kategoriji, pa je bilo na startu slalomov in veleslalomov v posameznih kategorijah med vsega 7 in 14 smučarjev.
Za primerjavo in pravi kontekst, ki osvetljuje skrb vzbujajoče stanje, naj omenimo, da je v letih, ko se je v teh kategorijah kalila še zadnja večja reprezentanca (Mitja Dragšič, Aleš Gorza, Bernard Vajdič …), veljalo pravilo, po katerem so si morali smučarji nastope na teh tekmah zagotoviti skozi kvalifikacije, zgornja meja nastopajočih pa je bila v posamezni kategoriji postavljena na 120 ali 140 smučarjev.
Upad potrjuje tudi pogled na treninge klubskih ekip. Če so namreč mladi smučarji nekoč zapolnjevali avtobuse, je danes kot po pravilu več kot dovolj prostora že v kombiju. To so realne številke slovenskega smučarskega podmladka. In razlog za skrb. Ne le klubov in panožne zveze, temveč celotnega sistema in posledično smučarske industrije.
Manj smučarjev, manj možnosti za novo Tino Maze, novega Bojana Križaja, novo Ilko Štuhec … Foto: Aleš Fevžer
Izziv slovenskega smučanja
Prave težave oziroma izzivi slovenskega alpskega smučanja torej niso napadalni pristop Žana Kranjca, načeta samozavest Ane Bucik, tehnična konkurenčnost Ilke Štuhec, hitrostni pospešek v zavojih Neje Dvornik, tekmovalni krč Andreje Slokar, drsalni odseki Mihe Hrobata … Kot tudi ne vse globlja slalomska kriza in negotovo pogledovanje proti mlajšim selekcijam, kjer kot up izstopa Miha Oserban. Pa čeprav so to najbolj ali javno kar edini zares vidni segmenti slovenskega smučanja. Pravi izziv je bazen tekmovalcev, torej baza, ki usiha.
“Brez velikih sprememb nam bo v manj kot desetletju zmanjkalo tekmovalcev,” nam je ob postavljenem izzivu prikimal vodja panoge za alpsko smučanje pod okriljem SZS Matjaž Šarabon in dodal, da ga močno skrbijo tudi rezultati v otroških in mladinskih kategorijah ter predvsem raven smučarskega znanja. Poglobljene analize in nabora ukrepov še ni predstavil.
Matjaž Šarabon in Janez Bijol. Foto: Aleš Fevžer
Pri SZS so nam postregli s konkretnimi številkami zadnjih let, iz katerih je razvidno, da število tekmovalcev, resda z nekaj nihanji, pada. Natančneje, leta 2018 je bilo v kategorijah od U-8 do U-16 skupno registriranih 710 smučarjev, leta 2021 še 686, lani natančno 660, letos pa 572.
“Kje trenirati?!”
Da je stanje resno, ne skriva predsednik alpskega zbora in odbora Janez Bijol. Ob tem se je v odgovoru lotil iskanja razlogov za negativen trend. “Ključni problem so smučišča. Nimamo kje smučati. Treniramo in tekmujemo večinoma kar v tujini. Stroški se s tem povečujejo. Če ne bomo imeli domačih smučišč za treninge, pa pri tem ne mislim zgolj na eno progo, se bo stanje le še poslabševalo,” pravi Bijol.
“Slovenci še vedno radi smučamo. Smučanje kot šport res ni poceni, a ob naklonjenosti domačih smučišč bi bil sistem lahko vzdržen. Delali bi lahko tudi na številčnosti. Pa ne gre le za denar. Tudi časovno postaja koncept stalnega treniranja v tujini nevzdržen in ga je težko usklajevati s šolo,” nadaljuje prvi mož slovenskega smučanja pod okriljem SZS, ki poskuša vzpostaviti dialog s slovenskimi smučarskimi središči.
Foto: Filip Barbalić
Skupno jim je pripravljen ponuditi slabih 100 tisoč evrov, da bi mlajšim selekcijam zagotovili proge za trening (200 evrov za dvourni termin). Pravi, da mnoga smučišča, tudi Krvavec, niso pripravljena sodelovati, saj poslovni interes vidijo v rekreativnem smučanju. “Iščemo dogovore in se pogovarjamo tudi s politiki na ustreznih položajih. Ponavljam pa, da brez konsenza s smučišči ne bo šlo,” dodaja Bijol.
Koliko stane smučanje?
Med smučarskimi strokovnjaki bi stežka prišli do enotne ocene stroškov za tekmovalca v posameznih kategorijah. A celotni stroški v starostni kategoriji do 12 let lahko za posameznika presegajo pet tisoč evrov na sezono, nato se z dvigovanjem starostne skupine vzpenjajo, tudi do 15 tisoč evrov pri U-16. Do izjemnega poskoka pride pri vključevanju v FIS program, ko sezona za smučarja stane tudi 25 ali 30 tisoč evrov. Ob vse slabši finančni kondiciji klubov in proračunskih omejitvah SZS glavnina pade na ramena staršev, zato je osip še toliko večji.
Padec dejstvo, razlogov je več
Upad števila otrok, ki smučajo, in posledično tudi tistih, ki se v nadaljevanju odločijo za tekmovalno pot, nam je potrdil Roman Šturm, dolgoletni strokovni sodelavec alpskih disciplin pri SZS, ki ima najboljši vpogled v številke. Prepričan je o širši paleti razlogov za ta pojav. Začel je s porastom ekipnih in nekaterih individualnih športov po osamosvojitvi.
“Status smučanja se je na račun mednarodne uspešnosti drugih športov, za kar jim gredo tudi zaslužene čestitke, spremenil. Drugi razlog za upad števila smučarjev-tekmovalcev je povezan z odločitvijo o nadaljnjem šolanju oziroma udejstvovanju v športu pri prehodu iz osnovnošolskega v srednješolski sistem, ki sovpada tudi s prehodom v višjo starostno kategorijo, torej iz otroškega v mladinsko FIS konkurenco. Tako so starši in otroci pred pomembno odločitvijo, čemu dati prednost. Naslednji razlog upada je vezan na zmanjšanje uspehov, na katere je bila slovenska javnost navajena ali je bila kar razvajena,” razmišlja Šturm in izpostavlja tudi položaj smučanja v šolskem sistemu.
Roman Šturm. Foto: Aleš Fevžer
“Če je bilo v preteklosti v osnovnih šolah smučanje, tako kot plavanje, zapovedano, sedaj ni več tako. Zato so tudi društva, ki promovirajo smučarski šport v osnovnih šolah, pred zahtevno nalogo, kje in kako zagotoviti zadostno opremo in strokovni kader za sodelovanje pri izvedbi zimske šole v naravi,” pravi dolgoletni smučarski delavec, prav tako prepričan o tem, da bi bila slika drugačna, če bi imelo slovensko smučanje na voljo svoj poligon. Kot primer dobre prakse in pomoči države navaja smučarske skoke s šolo v Kranju, centrom v Planici in skupno 100 skakalnicami po celi Sloveniji.
Murovec: Narediti moramo domačo nalogo
O razlogih za vse bolj odklonilen odnos staršev do vključevanja otrok v alpsko smučanje razmišlja tudi Sandi Murovec, znani demonstrator in smučarski učitelj. “Prvi strah je draginja, drugi je usklajevanje šolskih ter športnih obveznosti, tretji pa nezaupanje v slovenski sistem in stroko. Sam menim, da je stroške, vsaj pri najmlajših, mogoče omiliti, tudi drugi strah ni povsem upravičen, medtem ko pa nas pri tretjem vse skupaj čaka domača naloga. Če ne bomo na ustrezen način osmislili znanja, ki ga imamo, ter ga prenesli v prakso, se nam slabo piše,” pravi Murovec.
“Najlažje bi bilo zamahniti z roko, sprejeti trende, priznati okoliščine, ki nam res niso naklonjene, kot so, denimo, pomanjkanje snega, konkurenca drugih športov ali pa oddaljenost smučišč od doma, in obupati. Ker pa izhajam iz smučanja, želim biti samokritičen. Vprašati se moramo, kaj sami prispevamo. Prepričan sem, da je naša domača naloga kar zajetna. Slovenija je imela učinkovit smučarski sistem. Zdaj ne moremo mimo tega, da smo nekaj očitno storili narobe,” je prepričan strokovnjak, ki je na različnih ravneh že vrsto let vpet v smučarsko življenje.
S prstom je med drugim pokazal na krovno organizacijo. “Ker Smučarska zveza Slovenije ni pravočasno, in sicer s stroko, udarila po mizi, je stroko prevzel teren. To pa je tek na kratke proge. Utopično je namreč pričakovati, da bo nekdo na lokalni ravni držal nacionalno strategijo,” pravi Murovec, ki vzporedno zaskrbljeno gleda tudi na rezultatske trende. Strinja se, da gori smučarski alarm. “Vlak še ni odpeljal. Vsaj upam, da ni,” je pristavil.
Pogled nekdanjih smučarjev
O problematiki osipa smučarjev in skromnem zaledju smo se pred tedni pogovarjali z nekdanjima reprezentantoma Andrejem Špornom in Štefanom Hadalinom. Prvi je izpostavil finančno (ne)dostopnost, obenem pa se je obregnil še ob usmeritev.
Štefan Hadalin. Foto: MaPa
“Smučanje v kategoriji U-10 in U-12 bi moralo predstavljati učenje smučanja, v U-14 sledi učenje tekmovanja in uvajanje v tekmovanja, v U-16 pa se začne pravo tekmovanje. Tam je treba pogledati čez mejo, saj je domača konkurenca prešibka. Vseskozi je treba paziti tudi na kondicijsko pripravo. To je osnova,” pravi Šporn, zdaj tudi trenerski koordinator v ASK Kranjska Gora.
Hadalin se po drugi strani zavzema za bolj korenite spremembe. Klube bi usmeril v širitev baze, mladinske programe pa bi vezal na nacionalni panožni center. “Ta sistem bi bil veliko bolj vzdržen. Cena, ki bi jo za ta zasuk morali plačati vsi skupaj, je relativno zgoden odhod mladih v dijaške domove, kjer bi odraščali. ‘Žrtev’ pa bi bili tudi mladinski programi v klubih. A po tem sistemu bi lahko vse mladince združil v različne homogene skupine pod streho nacionalnega panožnega sistema, jim zagotovil najboljši možen kader v Sloveniji, kakovostno opremo ter konkurenčnejše skupine za trening,” razmišlja Hadalin.
Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!