S posebnim sporočilom v Slovenijo: Ne tlačite nas

"Končno," je ob prvem skoku na oder za zmagovalce odkrito in vidno olajšano dejal Miha Hrobat, tretji na uvodnem smuku predolimpijske sezone v Beaver Creeku, v prvem intervjuju za Sportklub nato razkril tudi nedavno poškodbo, ki ga je ovirala, obenem pa potrdil posebno sporočilno vrednost svojega ameriškega rezultata.

Ko je pred desetletjem Miha Verdnik v tedaj močno zaostrenih finančnih razmerah oblikoval ekipo evropskega pokala, v kateri so bili sicer smučarji brez točk v tem tekmovanju, je verjel, da ima pod svojim okriljem tudi smučarje, ki bi pozneje lahko pustili sled na najvišji ravni. Izstopala sta predvsem dva. Štefan Hadalin in Miha Hrobat. Oba sta nadarjenost potrdila z naslovoma mladinskega svetovnega prvaka. Pozneje je bil prvi tudi članski svetovni podprvak v kombinaciji in vrsto let najboljši slovenski slalomist. Daljšo pot je s selitvijo v hitri disciplini ubral mladinski superveleslalomski prvak Hrobat. Čeprav se je soočal s številnimi težavami, ki so bile večkrat povezane s kadrovsko in finančno podhranjenostjo slovenske smučarske družine, je na tej poti nanizal nekaj obetavnih rezultatov. Od osmega mesta na svetovnem prvenstvu v Meribelu, kjer ga je od odličja ločilo 24 stotink sekunde, do sedmega mesta na slovitem Petelinjem grebenu v Kitzbühlu.

Začel kot št. 1, zaključil kot št. 3. Foto: Profimedia

Vseeno je v pogovorih vselej poudarjal, da se vidi tudi na stopničkah. Vmes si je ustvaril družino, se zavestno oklenil še večje odgovornosti, garal pod taktirko kondicijskega trenerja Mita Bračiča, nato pa na snegu poskušal vzpostaviti napreden odnos z novim trenerjem Alešem Brezavščkom. Plačila je bil deležen že na prvi tekmi, in sicer s tretjim mestom na znameniti progi Ptice Roparice v Beaver Creeku, ki je vedno znala nagrajevati smukače s široko paleto znanja.

Resda je lahko s štartno številko ena sam risal želene linije, a po drugi strani ni imel povsem aktualnih in oprijemljivih informacij o razmerah in pasteh. Toda ideja o tekmovalni izvedbi in napadalna intuicija sta bili ob kakovostni predhodni pripravi ter dobrem dnevnem počutju dovolj močni za vrhunsko predstavo. Natančno 9 let, 8 mesecev in 17 dni po krstu v svetovnem pokalu je torej 29-letni član kranjskega Triglava le dočakal trenutek za prvi skok na oder za zmagovalce. Prehitela sta ga le Švicarja Justin Murisier in Marco Odermatt.

Oder si je delil tudi z najboljšim smučarjem zadnjih sezon Marcom Odermattom. Foto: AP/Robert F. Bukaty via Guliver

Intervju: Miha Hrobat

Čeprav ste nastopili s številko ena, ste se ob ustavljanju in pogledu proti semaforju nasmehnili. Ste torej že takrat čutili, da bi vam ta vožnja lahko prinesla tako želene stopničke?

Dober ni bil le občutek med smučanjem, temveč sem bil vesel ob pogledu proti rezultatu. Vedel sem za čase s treningov. Čas pod 1:40 je torej obetal veliko. Sicer pa lahko povem, da sem se že v tednu pred prihodom v Beaver Creek odlično počutil. Poleti sem res dobro treniral. Bil se hiter. Zato ta rezultat vsaj zame ni senzacionalen.

Z izjemo ravninskega dela, kjer do izraza pride drsenje, ste bili vražje hitri. Ste vedeli, da boste morali prav zaradi tega še toliko bolj kakovostno opraviti s tehničnimi odseki in zaključkom?

Vsekakor. Prav s to mislijo sem se podal v ta teden. Imam nove smuči, s katerimi v zgornjem delu ne morem biti najhitrejši, sem pa lahko toliko bolj suveren v zavojih. Prav zaradi tega sem se odločil za ta pristop in to opremo. Bi pa, če me že sprašujete o odseku po štartu, priznal tudi, da sem dan pred tekmo pri ogledu proge staknil poškodbo v predelu dimelj. Še danes, ko sem se po štartu poganjal, sem čutil močno bolečino. Nisem se mogel povsem stoodstotno pognati.

Bi lahko ta poškodba ogrozila superveleslalomski štart?

Naredili smo, kar se je dalo. Lahko sem tekmoval in prišel do rezultata kariere. Zdaj bom nastopil tudi v superveleslalomu.

Verjetno ste vrsto let sanjali o stanju na stopničkah. So bile predstave skladne z občutki?

Da, da. No, še najtežje je bilo čakati.

Miha Hrobat med vožnjo življenja. Foto: Profimedia

Čakali ste kar dve uri in pol …

Uf, zelo stresno. Ko sem zdrsnil na tretje mesto, sem se kar malce tresel. Nekaj smučarjev je bilo nato zelo nevarnih. Čakati sem moral vse do zadnjega tekmovalca. Poleg tega je bila tekma večkrat na kratko prekinjena. Na koncu se mi je od srca odvalil velik kamen. Končno, zdaj je uspelo tudi meni.

Prve misli na stopničkah?

Nekajkrat sem bil blizu, zdaj sem v prvi vrsti samemu sebi dokazal, da lahko dosežem ta cilj. Vedel sem, koliko sem vložil v smučarsko kariero. Vem tudi, koliko ljudi mi je stalo ob strani. Ko me sprašujete o ljudeh in ceni, imam v mislih odrekanje, zaradi katerega trpi družina. Partnerka je večji del leta sama z otrokoma. Ni ji lahko. Zdaj sem lahko ponosen, saj vem, da ni bilo zaman.

Ne moremo niti mimo dejstva, da vam je uspelo na eni od najbolj zahtevnih prog. Je nad Pticami roparicami v vašem vrednostnem sistemu le Kitzbühel?

Beaver Creek spada med težje in med največje tekme. Vedno mi je bil pri srcu. Kitzbühel ima seveda še večjo težo. Verjamem, da se lahko tudi tam zavihtim na stopničke.

V teoriji bi morali zdaj nastopati z večjo mero samozavesti.

Prepričan sem o tem, da mi bo lažje. Veselim se predvsem najbolj zahtevnih tekem. Težki tereni bodo moja priložnost. Samozavest krepi tudi oprema, ki odlično deluje. Na smučeh še nikoli nisem bit tako odločen in samozavesten. Zlahka brez notranjih dvomov napadam v vsakem zavoju. Poleg tega nisem več najmlajši. To je moja prednost. Poznam namreč vse terene.

Omenili ste smuči in ob tem pohvalili Atomic. Je oprema povsem konkurenčna?

Nove smuči mi neizmerno ustrezajo. Morda tekmecem, ki uporabljajo podobne smuči, spremembe niso toliko pisane na kožo. Meni se je odprl nov svet. Pohvalil pa bi tudi podporo opremljevalca.

Ko govoriva o podpori, ne moreva mimo reprezentance in SZS. V ZDA ste odpotovali brez fizioterapevta, s številčno skromnim trenerskim štabom … Vsak dan pa imate vpogled v konkurenčne tabore. Čutite manjvrednostne elemente?

Ne, nikoli se nisem čutil manjvrednega. Je pa bilo hecno spremljati fotografiranje zmagovalnih ekip. Švicarji so se stežka zbasali na oder. Bilo jih je vsaj 30. Slovenci? Štirje tekmovalci, štirje člani štaba. Stanje je, kakršno je.

Ste morda z rezultatom vendarle poslali kakšno sporočilo?

Da, upam, da sem ga poslal. Morda zaradi tega rezultata in mojega sporočila ekipe za hitri disciplini ne bodo tlačili. Na uho so mi namreč prišle določene zgodbe, ki pa jih ne želim pogrevati. Kdor je bil v to udeležen, se bo prepoznal.

Imate v mislih govorice o razmišljanju o ukinitvi smukaške ekipe?

Da. A v tem trenutku ne bi o tem. Poglejte, smo majhna ekipa, ki diha kot eno. Imamo srce in pogum.

“Vožnja ni bila idealna, a …”

Zadovoljstva ni skrival niti glavni trener ekipe za hitri disciplini Aleš Brezavšček, sicer prvi Slovenec s smukaškimi točkami v svetovnem pokalu, ki je pozneje kot trener deloval v ženski reprezentanci in na klubski ravni, v tujini pa si je smučarski kruh služil na Hrvaškem, v Ukrajini, Belorusiji in nazadnje BiH, kjer je bil trener Elvedine Muzaferije. Pozno pomladi je bil deležen klica iz Slovenije, tako da je na vrhu moške smukaške piramide nasledil Aleša Gorzo, po novem trenerja v ekipi Ilke Štuhec. “Ne bom dejal, da se nam je po prvem treningu povečal apetit. Smo pa vsekakor dobili potrditev dobrega dela. Miha se je počutil dobro in tretje mesto je več kot odlično, pa čeprav vožnja ni bila idealna. A o tem se bom pogovoril s tekmovalci,” je dejal 52-letni trener in še vedno tudi slovenski rekorder v hitrostnem smučanju (240 km/h).