Razmislek ob zaključku 60. Zlate lisice.
Ko je Petra Vlhova prečkala ciljno črto druge slalomske vožnje nedeljskega podkorenskega slaloma, se je organizatorjem tekmovanja od srca dokončno odvalil velik kamen. Deloma zaradi tega, ker je bila organizacija dvojnega tehničnega programa, predvsem na ravni priprave tekmovalne proge, ob tokratni izraziti nenaklonjenosti narave velikanski izziv ali, kot naj bi pred dnevi dejal vodja ženskega svetovnega pokala Peter Gerdol – misija nemogoče.
Čeprav je v sezoni 2023/24 odpadla že kopica tekem, pa je bila uspešna izvedba za Smučarsko zvezo Slovenije izjemnega pomena. V prvi vrsti zaradi gradnje statusa kakovostnega organizatorja v očeh veljakov Mednarodne smučarske zveze, kjer stare zasluge in prijateljstva veljajo precej manj kot so še pred nekaj leti. Poleg tega pa se je tokrat prvič predstavil povsem nov organizacijski orkester, ki je znanje, izkušnje, ideje in resurse črpal iz Planice, pokala Vitranc in alpskih disciplin SZS.
V primerjavi s predhodnimi Zlatimi lisicami, za katere je skrbel mariborski Branik, je bila letošnja, kljub še vedno skromnim proračunskim okvirom, na izvedbeni ravni vidna nadgradnja. Kazala se je v sodobnejših pristopih, bolj pestrem spremljevalnem programu, kadrovski učinkovitosti in profesionalni drži. Osnova vsega pa je bila kajpak zagotovitev ustreznega tekmovalnega terena, kar ob visokih temperaturah v večjem delu decembra in padavinah ob koncu tedna še zdaleč ni bilo samoumevno.
Poleg naravne kulise je dogodku končno oceno zbijal predvsem obisk. V povprečju slabih tri tisoč gledalcev na dan je sicer napolnilo osrednjo tribuno in ravnino ob ciljni areni, a dolgoročno to ne bi smele biti številke, ki bi zadovoljile organizatorje. Deloma zaradi celostne slike in novih prihodkovnih virov, deloma pa tudi ob spominu na nekaterega zgodovinska navijaške romanja na tekme v Podkorenu ali Mariboru, kjer je imel dogodek vsekakor bolj izrazito dušo.
In če je bilo število gostujočih navijačev, predvsem slovaških, na zadovoljivi ravni, pa gre precejšnjo slovensko zadržanost pojasnjevati s predhodnimi rezultati domače reprezentance, v kateri navijači pogrešajo tudi kakšno izrazito karizmatično zvezdnico. V Podkorenu Slovenke niso postregle s presežkom. Le ena uvrstitev med dobitnice točk je zelo slab izkupiček, še bolj skrb vzbujajoč pa je nabor razpoložljivih tekmovalk, saj tudi v zaledju na vidiku ni smučark, ki bi lahko v bližnji prihodnosti dopolnile obstoječo skupino, kaj šele prevzele pobudo.
Tekmovalna uspešnost domačih smučark in predvsem zanimanje občinstva pa sta vsekakor elementa, ki močno vplivata na nadaljnjo usodo tekem svetovnega pokala v Sloveniji. Slednje zdaj svoje korenine krepijo v Kranjski Gori. Realnih možnosti za vrnitev na Pohorje ni. A bolj kot dejstvo, da je letošnja delovna ekipa Mariborčanom nehote odčitali organizacijsko lekcijo, so si Štajerci jamo skopali sami. V prvi vrsti zaradi sprenevedanja ob jasnih opozorilih v preteklosti, obljub s figami v žepu, zanašanja na moč tradicije in manka konsenza ključnih deležnikov, kamor lahko štejemo mestno občino, lokalno gospodarstvo, ASK Branik in upravljalca smučišča. Na račun tega je pravo Zlato lisico že pred leti neusmiljeno povozil čas.
Smučarska zveza je za enoletni najem blagovne znamke Zlata lisica odštela 20 tisoč evrov. Ob erupciji negativnih čustev jedra dolgoletnih štajerskih organizatorjev, zelo mlačnem poslovnem učinku in dejstvu, da je predvsem tujim tekmovalkam povsem vseeno, ali jih spremlja zlata lisica ali pa srebrna srna, lahko sklepamo, da odgovorni tega v takšni obliki ne bodo več storili. Sezona 2024/25 bi tako pač postregla le s tekmo svetovnega pokala v Kranjski Gori. Posledično je torej Petra Vlhova bržčas zadnja zlata lisička, če to ni bila nemara že leta 2019 kar Mikaela Shiffrin. Ali pa se bo tekmovanje s 60-letno tradicijo vrnilo na Pohorje, a na precej nižji tekmovalni ravni.
Komentar avtorja ne odraža nujno mnenja celotnega uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje