Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
"Sploh ne vem, kaj bi rekel. Toliko je vsega naenkrat. Punca ima železne živce. Lahko ji le čestitam," je le nekaj minut po senzacionalni sredini zmagi Kanadčanke Alexandrie Loutitt na svetovnem prvenstvu v Planici za Sportklub dejal pomočnik kanadske reprezentance Igor Cuznar. S 45-letni Slovencem in njegovim zamejskim rojakom ter selektorjem kanadske vrste Jankom Zwitterjem smo se pogovarjali dobrih 24 ur pred zgodovinskim uspehom njune varovanke.
Ko so kanadski smučarski skakalci Alexandria Loutitt, Matthew Soukup, Abigail Strate in Mackenzie Boyd–Clowes lani v Pekingu osvojili olimpijski bron na tekmi mešanih ekip, je bilo odličje vsaj malo tudi slovensko. Kako tudi ne, ko pa je strokovno vodstvo tako moške kot ženske reprezentance v celoti sestavljajo Slovenci.
V letošnji sezoni še posebej izstopajo kanadske tekmovalke, saj se v svetovnem pokalu redno uvrščajo med najboljših petnajst. Komaj 19-letna Alexandria Loutitt je v sredini januarja zmagala na tekmi svetovnega pokala v japonskem Zau, konec januarja je na stopničke s tretjim mestom v Hinterzartnu skočila tudi tri leta starejša Abigail Strate. Loutitt je v začetku februarja nato postala mladinska svetovna prvakinja, pri čemer je ugnala tudi srebrno Niko Prevc, pravo senzacijo pa pripravila v sredo v Planici, ko je na Bloudkovi velikanki zlato odličje osvojila še v članski konkurenci.
“Njihova hvaležnost je nagrada za vse, kar narediva oba,” pravi pomočnik Igor Cuznar, čemur pritrjuje tudi glavni trener Janko Zwitter, zadovoljen, da se kljub obilici dela, ki ga imata, smučarski skoki v Kanadi s pomočjo slovenskega znanja razvijajo v pravo smer.
Je prvenstvo v Planici kljub temu da vodita žensko kanadsko vrsto tudi za vaju kot domače?
Igor Cuznar: Da je prvenstvo v Planici, je res nekaj posebnega. Tudi če sva v drugi ekipi in imava na sebi druge barve, je nekaj edinstvenega. Lahko smo ponosni, da je prvenstvo končno pri nas.
Kako komentirata žalostne prizore na tribunah?
Janko Zwitter: Tu so si jamo skopali sami. Mi glede tega žal nimamo vpliva.
Cuznar: Zagotovo smo pričakovali, da bo odziv boljši. Še toliko bolj, ker je prvenstvo na domačih tleh. Res je, ne moremo prvenstva primerjati s poleti, to bi bil absurd. A veliko tekem je bilo sredi tedna, zato je nekaj normalnega, da ne moreš pričakovati polnih tribun.
Zwitter: Zagotovo bi se tribune dalo napolniti, če bi na primer pripeljali otroke. Tako je na poletih v Planici, ko pokrovitelji na četrtkov trening pripeljejo otroke. To bi lahko izpeljali tudi tokrat in bi bili prizori takoj lepši.
Lahko bi rekli, da kanadskim skakalkam nista le trenerja, temveč neke vrste tudi druga starša, saj med sezono prebivajo v Sloveniji.
Zwitter: Igor je pri tem neverjetno uspešen. Jaz živim v Avstriji in se trikrat, štirikrat tedensko peljem v Kranj na trening, za preostalo poskrbi Igor. Način, kako mu to uspeva, je zares neverjeten.
Vajino delo je v primerjavi z ostalimi reprezentancami zaradi tega verjetno še toliko bolj zahtevno.
Cuznar: Naj najprej poudarim, da mi pri tem niti približno ni težko, saj dobim toliko nazaj, kot dam. Njihova hvaležnost je nagrada za vse, kar narediva oba. Nobena stvar jim ni pretežka. Dekleta spoštujejo moj prosti čas, zato to ni videti tako, kot da bi okoli njih skakal in letal 24 ur. Smo pa poskrbeli, da imajo na voljo vse stvari, ki jih rabijo. Zagotovili smo jim stvari, da so samostojna. Imajo svoj apartma, svoj avto, ne kličejo me za vsako stvar.
Kot mlada ekipa, kot mlade ženske so samostojne, saj imajo zagotovljene pogoje. Imamo zelo jasen načrt dela, a si vzamemo čas tudi za zabavo. Seveda se lahko zabavamo tudi skupaj, to mi sploh ni težko. Imam dve hčerki, ki dekleta naravnost obožujeta. Z njimi sta se naučile tudi angleščine. So tako samostojne, da stvar sploh ni zahtevna.
Dobra kemija v ekipi se pozna tudi na rezultatih. V svetovnem pokalu imate dve tekmovalki med najboljšo petnajsterico, tako Abigail Strate kot Alexandria Loutit sta tudi že stali na zmagovalnem odru. Slednja je tudi mladinska svetovna prvakinja.
Zwitter: Absolutno. Še bolj pa me veseli, da je pred nami še veliko dela. Seveda bi bil zadovoljen, če bi bili že povsem pri vrhu, a oba z Igorjem vidiva, koliko moramo še postoriti. To čutijo tudi tekmovalke. Upamo, da bo šlo tako naprej.
Imate podporo kanadske zveze?
Zwitter: Medijska prepoznavnost je, če jo primerjamo z lani, že zdaj precej večja. V letošnji zimi je bila Alexandria že trikrat na televiziji, tudi tekme so začeli prenašati. Stvari se razvijajo. Na začetku še sami niso vedeli, da športniki skačejo tudi v Kanadi.
Cuznar: V roke sva dobila ekipo, kjer so bile osnove razmeroma dobre. Lahko rečem, da gre za neke vrste grob diamant, ki ga še vedno brusimo. Dela je zares ogromno. Da lažje dobite predstavo: kanadsko zvezo sestavlja skupina treh, štirih staršev, ki se z računalniki dobijo na kavi in eden naredi finančni načrt, drugi skuša implementirati določeno idejo in tako dalje.
Vse je na prostovoljni bazi. Gre za starše zdajšnjih in nekdanjih skakalcev, ki so s srcem pri smučarskih skokih in na zvezi sploh niso zaposleni. Trije, štirje dobimo plačo od kanadske smučarske zveze, ostalo je na prostovoljni bazi. Nimajo niti svoje pisarne.
Je torej veliko odvisno tudi od prostovoljnih prispevkov? Koliko sredstev sploh dobite od države?
Cuznar: Vpogleda v delovanje niti nimava. Veva, da del denarja prejmemo od organizacije On The Podium, ki se ne ukvarja le s smučarskimi skoki, ampak tudi z ostalimi športi.
Zwitter: Zdaj, ko smo se v svetovnem pokalu 15-krat, 16-krat uvrstili med najboljših 12, smo prejeli dodatno podporo.
Cuznar: Pomaga nam tudi organizacija, ki za potencialne bodoče dobitnike medalj skuša pridobiti denar iz drugih virov. Po bronastem olimpijskem odličju na tekmi mešanih ekip v Pekingu smo dobili dodatno zvezdico, saj smo postali potencialni dobitniki medalje na prihodnjih olimpijskih igrah. Na podlagi tega vsako leto v blagajno priteče nekaj več denarja. A koliko je tega denarja, niti približno ne veva.
Sta pričakovala, da bo po olimpijskem odličju v Kanadi prišlo do še večjega preboja?
Zwitter: V Pekingu so nas vsekakor opazili. A še pomembneje se mi zdi, da so videli, da ima Kanada v vsaj dveh od štirih tekmovalcev potencialni kandidatki za odličje na naslednjih olimpijskih igrah. To me še bolj veseli, kot dejstvo, da smo dobili potrditev, da delamo dobro.
V smučarskih skokih je kar nekaj slovenskih trenerjev, ki svoje delo opravljajo v reprezentancah, ki nimajo bogate tradicije v tem športu. Zakaj zaupajo ravno Slovencem?
Zwitter: Odgovor je povsem enostaven. Izobrazba naših trenerjev je zelo dobra, poleg tega so smučarski skoki v Sloveniji zelo dostopen šport. Prav tako so skoki v Sloveniji na ravni, na kateri morajo biti. Nobena kvantna fizika ni, da vzameš trenerje iz države, v kateri so v smučarskih skokih zelo uspešni. A mislim, da je razlog tudi v slovenski kulturi, saj se znamo Slovenci zelo dobro prilagajati. To je ena od prednosti, ki jo imamo.
Poleg kanadskih skakalk sodelujete tudi s Saro Takanaši. Kako se uskladite?
Zwitter: Ni tako, da bi 50 odstotkov dela opravljal s Saro in preostanek s kanadsko vrsto. Oba z Igorjem se trudiva, da je Sara del naše ekipe in da ji ni treba trenirati sama. Za Kanadčane upam, da se bodo kaj naučili tudi od nje in da se skupaj razvijejo na naslednjo raven.
Kakšen je končni cilj? Kdaj boste rekli, da je vajina naloga tu zaključena?
Zwitter: Če začnemo razmišljati na takšen način, ne pridemo nikamor. Naš cilj mora biti pot, ki jo zdaj zasledujemo. S cilji si zapiraš vrata, naj ta ostanejo odprta. Če smo nekaj že dosegli, bomo v nadaljevanju poskušali doseči nekaj drugega. Tu ni konca.
Cuznar: No, za cilj sva si zastavila tudi stvar, ki sploh ni vezana na svetovni pokal in tekme. S pomočjo drugih želiva znova zagnati skakalno bazo v Kanadi. Okoli naju želiva poiskati in zbrati prave ljudi, da se začnejo stvari premikati v pravo smer, da se začnejo graditi majhne naprave in da se klubi znova postavijo na noge. To imava vseskozi v glavi, tudi ko potujemo na tekme svetovnega pokala.
Zdi se, da sta si naložila težko breme.
Cuznar: Res je, a če tega ne naredimo zdaj, ko so žarometi usmerjeni v našo ekipo, potem se tega ne bo nikoli izpeljalo. Zdaj je pravi čas, da se začne delati tudi na tem. Gre za cilj, ki ga ne moreš ovrednotiti, mu postaviti datuma.
Imajo v Kanadi posluh za vajine načrte?
Zwitter: Nekaj se dela. Pomagati nam je začel Steve Collins (nekdanji kanadski skakalec, op. p.), ponovno je zaživel tudi skakalni center Red Deer pri Calgaryju, kjer imajo 40 in 60-metrsko skakalnico. Zanimanje obstaja, vendar je treba otroke nekam postaviti in z njimi začeti delati. A po eni strani je zelo podobno tudi v Sloveniji. Preden urediš vse papirje, generacija že odraste. Kakorkoli hitro se stvari odvijajo, se še vedno odvijajo prepočasi. Če bomo še malo čakali, bo generacijska luknja še večja, kot je zdaj.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje