Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Dobro leto dni po spektakularnem slovesu se je Peter Prevc vrnil v Planico. Tokrat v drugačni vlogi - vlogi navijača in gledalca, kljub temu pa je najuspešnejši slovenski smučarski skakalec pravi sogovornik za vse pereče teme ob zaključku sezone.
24. marca 2024 se je Peter Prevc še zadnjič v vlogi aktivnega skakalca spustil po zaletišču. Kje drugje kot na Letalnici bratov Gorišek v Planici, kjer so mu prireditelji ob zaključku sijajne kariere nato pripravili še spektakularno in nepozabno slovo.
Čeprav je od njegovega zadnjega nastopa torej minilo že več kot leto dni, je 32-letnik še vedno neločljivo povezan s smučarskimi skoki. Tudi če ne bi želel biti, ob nedavnih uspehih brata Domna in sestre Nike pravzaprav ne bi imel veliko izbire.
Prav sijajna forma obeh svežih svetovnih prvakov, dražljaji ob vrnitvi v dolino pod Poncami in norveška afera z goljufanjem pri smučarskih dresih so bile glavne teme pogovora med Prevčevim intervjujem za Sportklub.
Intervju: Peter Prevc
So se ob vrnitvi v Planico zbudili občutki in spomini izpred leta dni?
Iskreno – ne. Nobenih spominov ali dražljajev ni bilo, ki bi me popeljali nazaj na tisto lansko tekmo. Tega je bilo več pred dnevi, ko je bila ravno prva obletnica in sem na številnih družbenih omrežjih videl spomine na to.
Vsaka Planica ko se začne, piše svojo zgodbo, tako da je zame ta vikend popolnoma drugačen kot lanski. Pred 14 dnevi v Vikersundu ni bilo ljudi, tako da je več za razmišljanje in gledanje. Nisem se ves čas z nekom pogovarjal, zato me je prijelo, da bi šel skočit. V Planici pa je toliko dogajanja okrog, da se duša zapolni na drugačen način.
Vas je kdo presenetil, ko vas je ’pocukal’ za rokav?
Niti ne (smeh). Danes (pogovarjali smo se po četrtkovih kvalifikacijah, op. p.) sem se vrtel v krogu skakalcev, od skakalne vasi do vrha in izteka letalnice. Tako da sem srečal same poznane ljudi, nihče mi ni presenetil, da je bil takrat tam (smeh).
Pa ste vse skupaj doživeli kaj drugače, sploh na vrhu naleta? Brez smuči in dresa.
Ni se treba spustiti (smeh). Ni mi potegnilo jaj* skupaj (smeh). Ni bilo treba zbirati nobenega poguma in se osredotočiti. Vse skupaj je popolnoma drugačno doživetje. Lahko si sproščen, se zabavaš. Res je povsem drugačen občutek.
Za vašo sestro Niko je izjemna sezona, bila je dva razreda boljša od konkurence, ne samo v svetovnem pokalu, ampak tudi na svetovnem prvenstvu.
Za nazaj smo vsi lahko pametni, kaj vse dobrega se je zgodilo (smeh). Nika je že novembra naredila preskok pri tehniki skakanja, ko je začela odstopati od ostalih punc in se zelo približala fantom. Z nekaterimi se je na treningih že izenačila. Posledično je v Lillehammerju na uvodni tekmi sezone zmagala, nato je sledila pot na Kitajsko. Tam so bili njeni nastopi slabši, takrat me je malce zaskrbelo, kam bo šla njena krivulja. Po tem se je skupaj s trenerji zbrala. Ko pride v svoj film, pa je neustavljiva.
Je v tem slabšem obdobju, če mu sploh lahko tako rečemo, prišla k vam po kakšen nasvet?
Sam se nerad vmešavam ali posegam v delo oziroma okolje drugih. Trener se je zagotovo zavedal izzivov in težav. Da bi sam Niki dajal neke informacije, ki so morda nasprotujoče trenerjevim …
Niti sama ni prosila za kakšen nasvet?
Ne, saj ona ne pride kar tako po nasvet. Jaz njej več napišem ali povem po neuspehu kot uspehu.
Takrat so to verjetno besede tolažbe in spodbude.
Ja, oboje. Takrat človek to rabi. Ko mu gre in ga vsi hvalijo, ni težav. Ko pa ne gre, v tem športu po navadi ostaneš sam in takrat je družina s prijatelji najbolj pomembna. Ob neuspehih ji rad napišem, da se takšne stvari zgodijo in da je to del športa. V tehniko ne posegam, raje pa v razmišljanje.
Vas je v letošnji sezoni s čim presenetila?
(razmislek) Morda s to stabilnostjo, ki jo je pokazala. Ko je ves čas nadgrajevala svojo tehniko, nič ni popuščala. Iz borbe za zmago za par točk in kristalni globus prišla do 50 točk prednosti na zadnji tekmi sezone, čeprav sploh ni bila tako velika skakalnica (v Lahtiju, op. p.)
Tudi na svetovnem prvenstvu v Trondheimu je izpolnila vsa pričakovanja.
Tam je odločil skok v prvi seriji tekme na srednji skakalnici. Uspelo ji je prevzeti vodstvo, s čimer je dobila tudi zunanjo potrditev. Številke so pokazale, da je spredaj in potem se ji je odprlo.
Nika ima doma dva globusa, enega več od vas. Zelo hitro vas lovi tudi po številu zmag (Peter je v karieri zbral 24 zmag, Nika 22, op. p.). Omenili ste, kako ves čas nadgrajuje svojo tehniko. Je sploh kakšna meja?
Kot sem že večkrat rekel, upam, da me katerikoli Slovenec čim prej preseže (smeh). To je samo dobro. Ne vem, kje se lahko Nika ustavi. Smo konec marca, od naslednjih tekem ima pol leta. V tem času se lahko veliko spremeni. Človek, prioritete. Lahko se nasičiš zmag, pozornosti, obveznosti … Da ti vse postane odveč. Takšen primer je Sara Takanaši, ki je rekorderka v številnih pogledih, zdaj pa bolj kot ne samo še ’hodi v službo’. In takrat v športu ne moreš več uspeti.
Domen je dejal, da je v tehniki leta najbolj podobna njemu. V čem je najbolj podobna vam in v čem se najbolj razlikuje?
Ne vem, nikoli je nisem tako podrobno analiziral. Človek je, kot je. Tehnike ne primerjam v smislu odskoka, ampak gledam, do kakšne faze leta pride posameznik skakalec. Do tja je več različnih poti, vsaka država ima svojo pot, tudi znotraj posamezne reprezentance ima vsak svojo. Nika je dojela smučarske skoke. Zna tako odskočiti, da jo po odskoku obrne, kot rečemo skakalci. Dobi dovolj rotacije telesa, posledično pridobiva veliko hitrosti, s čimer poveča upor. Primerjati skakalce med sabo nima smisla, pomembno je, da dosežeš to.
No, njena tehnika se je v Vikersundu izkazala za sijajno tudi pri smučarskih poletih.
Tako je pri vsakem skakalcu. Domen je prejšnja leta težko skočil dlje od 245 metrov, ker ni imel tako odlične tehnike, kot jo ima letos. Včasih je odskočil nižje, drugače je prišel do te rotacije, zato mu je zmanjkalo hitrosti v zadnjem delu leta. Posledično je ’odprl’ telo, s čimer je hitrost zmanjšal, kar se je poznalo. Zdaj pa ga ne ustaviš, če zadene s točnostjo pri odskoku.
Počasi ogroža tudi vaš in družinski rekord Prevcev pri 250 metrih (Domen je v Vikersundu poletel 247 metrov).
Saj je že star rekord (smeh).
Ga je mogoče popraviti že letos v Planici?
Nočem delati pritiska za Domna, ampak mislim, da je. Da je nekaj tekmovalcev na startni listi, ki lahko to dosežejo. Tukaj je seveda žirija, ob tem morajo biti tudi pogoji stabilni, da je zaletišče nadzirano. Ob tehniki, kot jo imajo zdaj nekateri, lahko tudi tako daleč pristanejo brez težav.
Za razliko od Nike je od Domna malokdo pričakoval naslov svetovnega prvaka. Ampak na veliki skakalnici je deloval res mirno cel teden, z Norveške sta se oba z Niko vrnila s tisto kolajno, ki je vi nimate.
Ja, zlate posamične s svetovnih nordijskih prvenstev nimam. Imam jo vsaj s poletov. Domen je imel zelo zahtevno sezono. Šele zadnja tri leta je povsem v skokih. Že prej je bil, zdaj pa je res čisto pri stvari.
Letos je imel kar nekaj težav. V Lillehammerju je ob padcu smučko z roko ujel v zraku, potem je bil v Wisli diskvalificiran. Do tekem v Titisee-Neustadtu se je malce dvignil, pa tam spet pri pristanku padel. Posledično je bilo težko. Ko je na novoletni turneji v Innsbrucku na treningu skočil med deset, sem si pa rekel, da bo nekaj iz tega. Počasi se je dvigoval, vmes še poleti v Oberstdorfu. Na svetovnem prvenstvu je bil že na srednji skakalnici zelo dober (18., op. p.). Še preden je šel na Norveško, sem rekel, da se bo vrnil z medaljo. Za zlato ne bi dal sto evrov, ampak je vse zdržal. Tudi on je ugotovil, kako skakati. Če pogledamo posnetek drona iz finalne serije v Trondheimu, se zelo dobro vidi, kako po odrivu naredi izjemno rotacijo. In takrat skakalec postane nepremagljiv.
Mu je bilo v letošnji sezoni kakorkoli lažje, ker vas kot njegovega brata ni več zraven v reprezentanci?
Mogoče, o tem sem tudi sam že razmišljal. Verjetno sem mu ves čas nenamerno povzročal dodatno breme, ki si ga zagotovo ni zaslužil. Morda se je včasih tudi nezavedno skril pod najin priimek. Več je variant in interpretacij.
Kako ste doživeli afero s skakalnimi dresi in goljufanjem Norvežanom? Za vse skupaj je bil to velik šok.
Šok je bil tudi zame. Ampak očitno je moralo biti nekaj zelo narobe, da je v Trondheimu dokončno počilo. Res je bila prava eksplozija. Reprezentance so ena drugo že kar nekaj časa opozarjale, ampak reakcije Mednarodne smučarske zveze (FIS) ni bilo. Če te policist v naselju ne kaznuje pri 60 kilometrih na uro, se boš naslednjič peljal 70 kilometrov na uro. Dlje časa, ko se to ne ustavi … Če se ne bi toliko časa slepili, ti posnetki morda ne bi prišli do medijev. Ampak bi jih dobili na FIS in zveza bi temu hitro naredila konec. Posledično bi bilo veliko lažje.
Na mizi je veliko idej za možne rešitve. Kaj lahko krovna zveza pred olimpijsko sezono naredi v kratkem času?
Uvesti morajo striktno kontrolo. To je vse. Pri FIS bodo morali tudi vložiti nekaj financ, saj so kontrolorji po mojem mnenju premalo plačani. Posledično kakšen strokovnjak raje sprejme drugo službo z višjo plačo in boljšimi pogoji dela, saj je doma. Ampak ja, kontrolo morajo narediti čim bolj neosebno, določiti čim bolj jasna pravila. Trenutno je 100 interpretacij vsega. Moramo ločiti tudi manipulacijo od tehničnega napredka.
So kazni po vašem mnenju dovolj stroge?
Tudi tu je več možnosti. Da če bi bilo odstopanje do 10 odstotkov, skakalec prejme samo opozorilo in mora do naslednjič to popraviti. Če tega ne bi popravil, bi bil diskvalificiran. Ampak če bi bil trikrat diskvalificiran, bi pa to ljudem dalo misliti.
Po prvem delu sezone, ko moškemu delu reprezentance ni šlo po načrtih, smo večkrat poslušali, da fantje pogrešajo Petra Prevca. Koliko vi pogrešate vse to dogajanje, če sploh?
Tekmovalnega dela prav nič. Drugače pa je s skakalnim svetom, v katerem je tam okoli 200 ljudi na svetu, ki imajo povsem drugačno motivacijo, kako biti boljši od drugih. Zato se gleda tudi na opremo, razmišljanje. Ko grem na trenerski stolp in se s trenerji pogovarjamo, kako vse izboljšati. Kako nekdo odskoči, kakšne smuči ima drugi … To iskanje napredka vsak dan pa pogrešam.
Vas zato vleče nazaj v skoke?
Z ženo Mino sva ustanovila fundacijo, ampak sva ugotovila, da bi morala v to vložiti veliko več časa, kot sva mislila, saj sama nimava dovolj strokovnih kompetenc. Posledično sva se skupaj postavila malce na stran, premika se počasneje od prvih ciljev. Obenem sodelujem pri izgradnji vetrovnika za skakalce v Žirovnici, na Smučarski zvezi Slovenije (SZS) pa bi z veseljem pomagal pri iskanju napredka človeka kot celote. Če se kaj dogovorimo, bom z veseljem sprejel.
Torej v vlogi trenerja ali v kakšni drugi smeri?
V nekakšnem mentorstvu. Mladim skakalcem, ki se morajo odločiti in se povsem posvetiti športu. Včasih zgolj za odprto debato s trenerji o tehniki in dojemanju skokov prek lastnih občutenj in izkušenj, da vse skupaj delim naprej.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje