Ko smo se s Kanadčankama Alexandrio Loutitt in Abigail Strate pogovarjali po torkovem dopoldanskem treningu v Planici, je za največji uspeh kanadskih smučarskih skokov veljala bronasta olimpijska kolajna, ki sta jo mladi skakalki lani v Pekingu osvojili na mešani ekipni tekmi skupaj z Mackenziejem Boydom-Clowesom in Matthewom Soukupom. To se je dobrih 24 ur po našem srečanju spremenilo, saj je Loutitt pri le 19 letih naslovu mladinske dodala še naslov članske prvakinje.

Slovenca iz ozadja, ki sta Kanado popeljala na vrh sveta

Smučarski skoki

2. Mar 2023 1

Smučarski skoki

2. Mar 2023 1

Kanadska senzacija v Planici, Slovenke ostale praznih rok

Smučarski skoki

1. Mar 2023 0

Smučarski skoki

1. Mar 2023 0

Senzacionalna zmaga Alexandrie Loutitt na včerajšnji tekmi na Bloudkovi velikanki bo šla v anale smučarskih skokov. 19-letnica je postala sploh prva tekmovalka, ki istočasno nosi naziv svetovne prvakinje tako v članski kot v mladinski konkurenci. Tistega do 23 let je v začetku februarja osvojila v domačem Whistlerju, manj kot mesec dni pozneje pa tudi Planico zapušča z zlato snežinko okoli vratu.

“Cilj je bil, da sem čimbolj sproščena in ne pritiskam na silo. Veliko skakalnico res obožujem, z manjšimi pa imam slabši odnos. Odločilo je moje psihično stanje. Nisem razmišljala o tem, kako bom zmagala oziroma osvojila kolajno, pač pa, kaj bom storila, da bom do tja prišla. Da naredim čim boljši oziroma najčistejši skok. Tekmovati doma oziroma najbližje temu, kar je zame dom, je res izjemno.” je po zmagi za Sportklub dejala sveža svetovna prvakinja.

Zakaj doma, se sprašujete?

Slovenija že kar nekaj let igra pomembno vlogo v kanadskih skokih. Trener Bine Norčič je bil dolgo časa glavni mož združene moške kanadsko-ameriške reprezentance, po ločitvi teh severnoameriških držav pa je na vrhu prišlo do sprememb. A ne v narodnosti trenerskega štaba. Zamenjal ga je Uroš Vrhovec, v vlogi fizioterapevta je zraven Urban Jarc.

Vsak trening prinaša napredek

Slovensko vodstvo ima od poletja 2021 tudi ženska kanadska reprezentanca. V vlogi glavnega trenerja je Janko Zwitter, ki sočasno kot osebni trener skrbi še za Japonko Saro Takanaši, pomemben del naloge pa opravi tudi pomočnik Igor Cuznar. Jarc kot fizioterapevt pomaga tudi pri ženskah.

Loutitt je še pred največjim uspehom v karieri glavni razlog za stopnjevanje rezultatov videla v tekmovalni primerjavi na treningih, na katerih z 22-letno Abigail Strate ves čas tekmujeta, katera bo skočila dlje in se tako medsebojno motivirata: “Tu je še odnos, ki ga imamo s trenerjema. Želimo se dokazati, da čeprav smo v smučarskih skokih majhna država, smo v vrhu.”

Ne žrtvovanje, ampak vložek

Prav odnosi so ključni, da ekipa, ki na leto kar deset ali enajst mesecev preživi zdoma (nastanjena je v Cerkljah na Gorenjskem, zelo blizu tovarne Petra Slatnarja), uspešno deluje. Kot dodaja eno od najprijetnejših presenečenj prvenstva, živijo v dokaj zaprtem mehurčku: “V Sloveniji nimamo veliko prijateljev izven smučarskih skokov. Ne govorimo nemško, slovensko … Smo majhna ženska ekipa, zraven je še Mackenzie. Treniramo skupaj, živimo skupaj, potujemo skupaj.”

Kot dodaja Abigail Strate, ki tako kot ostale tri skakalke prihaja iz skakalnega kluba v Calgaryju, je najtežje od ponedeljka do četrtka, torej ko tekem načeloma ni na sporedu: “Takrat se vsi ostali tekmovalci vrnejo k družinam, tudi naši trenerji se vrnejo k družinam. Mi pa se vrnemo drug k drugemu. Nekomu sem pred tednom dni dejala, da sem morala sprejeti veliko žrtev, da sem izgubila veliko časa z družino in prijatelji. A mi je odgovorila, da to ni žrtvovanje, temveč vložek. Vložek v kariero in v svoje sanje. Če gledaš tako, je lažje ostati pozitiven.”

Prav zato je obema na praktično domačem svetovnem prvenstvu veliko lažje, ko ju v izteka podpirata tudi družini. Louttitt na obisku gosti mamo in očima, v Sloveniji sta tudi starša Strate. “Prvič sta tukaj, še nikoli nista bila. Nikoli nista videla, kje živim. Zabavno je. Videti kanadsko zastavo med navijači … Super,” je navdušena Abigail. Včerajšnjo zmago so proslavili prav v družinskem krogu.

Po trenerski menjavi drug svet

Razmere za življenje so se kanadski ekipi, ki jo sestavljata še Natalie Eilers in Nicole Maurer, močno izboljšale v poletju 2021, ko so se dokončno zavezali skakalnemu projektu in našli stalno domovanje. Tega jim nudi mama Bineta Norčiča, Zdenka. “Leto pred olimpijskimi igrami smo si rekli, da gremo na polno. Tukaj imamo hišo, avtomobile, telefone. Čeprav smo bili že prej v Evropi po deset mesecev, ni bilo zares čutiti, kot da živimo tukaj. Kot da bi bili na izletu. Ves čas smo se selili,” se težkih časov spominja Strate.

“In to je ena najtežjih stvari. Biti brez doma … Tudi če ne gremo v Kanado, pa imamo zdaj občutek, da smo doma. Ljudje okrog nas skrbijo za nas, imamo ekipne zajtrke in večerje … Naši trenerji so nas posvojili kot hčerke, res smo lahko vesele, da so okoli nas tako skrbni ljudje. Vidijo, kako težko nam je, zato res naredijo vse, da nam olajšajo življenja,” doda Loutitt, ki je od doma odšla že pri 14 letih, skoraj tri leta živela v Nemčiji pri skakalni družini, nato pa se pridružila članski ekipi. Zdaj je vse poplačano.

Če ne igraš hokeja, nisi pravi športnik

Načrtno delo je rezultate prineslo že pred prvenstvom v Planici. Trenutno sta obe med prvo petnajsterico svetovnega pokala, v tej sezoni sta tudi obe že stali na stopničkah za zmagovalke. Strate je bila tretja v Hinterzartnu, Loutitt pa je v Zau zmagala, kar ji je uspelo tudi na svetovnem mladinskem prvenstvu v Whistlerju. Zanimanje za šport v državi javorja raste, tekme svetovnega pokala predvajajo na televiziji. Vseeno so po bronu v Pekingu pričakovali večje spremembe.

“Upali smo, da se bo vse spremenilo zelo na hitro. V smislu: uspelo nam je, rešili smo ta šport v Kanadi. Toda napredek je vendarle počasnejši, kot smo pričakovali. Dobitnikom kolajn nam je zagotovo pomagalo takoj, saj smo dobili nekaj zasebnih sponzorjev. Kar se tiče celotnega športa in denarja v Kanadi, pa gre bolj za pet do desetletni projekt,” pravi Strate. “Če nisi hokejist ali nogometaš, je javnost težko prepričati, da si sploh profesionalni športnik,” doda Loutitt. Morda bo zlata kolajna s SP v Planici vendarle naredila še večji preboj.

Ko kdo govori angleško, zastrižeta z ušesi

Ker je situacija vseeno zahtevna, skušata ostati čim bolj povezani z domačim skakalnim klubom. Otrokom pošiljata stare drese, nahrbtnike in dodatno opremo, čeprav je to zaradi oddaljenosti logistično zahtevno. Ko sta v Kanadi, obiskujeta šole in skakalnice. Kljub temu se zavedata, da njuna trenutna vloga ni, da ohranjata ta šport pri življenju. Vseeno to jemljeta kot neke vrste darilo.

Ker velik del leta preživita v Evropi, Strate in Loutitt, zasebno sicer tudi veliki prijateljici, ob vrnitvi v domovino doživita kulturni šok. “Ko slišim ljudi okrog sebe govoriti angleško, sem presenečena. Nočem vedeti, o čem se pogovarjajo,” v smehu pravi starejša od obeh Kanadčank. Izboljšuje se tudi njuna slovenščina – če je Alex zaenkrat še ne govori, pa zna Abigail šteti do 200 in pozna marsikatero besedo v dnevni rabi.

View this post on Instagram

A post shared by Abigail Strate (Abi)🐝 (@abi_strate)

Popoln trenerski par

Pri vsem naštetem aktivno pomagata oba trenerja. “Zelo enostavno je delati z njima. Popolna sta za svoji vlogi. Janko ve, kaj reči in kaj narediti, Igor pa bi za nas storil vse. Včasih izgleda, kot da sta telepatsko povezana, kot da si bereta misli,” pravi Strate, Loutitt pa hitro pripomni: “Igor je res delaven. Naša ekipa ima malo članov, saj nimamo veliko denarja. Tako da je on tisti, ki res naredi vse. Janko je odličen učitelj, super je v komunikaciji. Ima krasen način, kako povedati stvari. Tako se pogovarja samo z nami. Ima prav poseben ton, ki ga enostavno moraš poslušati. Tvorita super kombinacijo, morda sta sorodni duši trenerstva.” Da naveza res deluje, kaže tudi včerajšnji rezultat.

Eno oko na OI 2026, a do tja je še daleč

Za konec našega pogovora spregovorita še o ciljih. O tem, kaj želita doseči na zadnji tekmi prvenstva, sploh nista razpravljali in morda je bil prav to ključ do uspeha. Si pa želita preizkusa še na letalnici v Vikersundu. Dolgoročno pa se ozirata proti olimpijskim igram 2026 v Cortini d’Ampezzo in Milanu. A ne preveč.

“Ne gre samo za olimpijske igre, ampak za dosledno dokazovanje, kako dober si. Če misliš le na en trenutek, en skok, eno sekundo, gre hitro lahko kaj narobe. Preveč pritiska te lahko pokoplje, moraš si dati prostor za uspeh,” pravi Louttit, Strate pa zaključi: “Seveda želiš biti tam na vrhuncu, a konec koncev je vsako tekmovanje priložnost za dokazovanje.”

In prav to zadnje sta dokazali že včeraj. Strate je ob zmagi mlajše rojakinje zasedla 15. mesto, za Sportklub pa dejala: “Super za Alex, res je odlično nastopala pod pritiskom. To je zgodovinski dan za kanadsko skakanje, kar se je napovedovalo že z rezultati v tej sezoni. Seveda tekmujemo v individualnem športu in bi rada videla, da bi bil to moj uspeh. Vendar pa sem zelo ponosna nanjo, na našo ekipo, vem, da nas bo to še dvignilo.”