Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Robert Hrgota je v Planici končal še peto leto na čelu slovenske reprezentance v smučarskih skokih. Po slabšem prvem delu so se uspehi v drugi polovici zime vrstili eden za drugim, z vrhuncem na svetovnem prvenstvu v Trondheimu. S 36-letnim Velenjčanom smo pod Poncami potegnili črto pod še eno pestro sezono.
Smučarski skakalci so v nedeljo v Planici zaključili še eno zimsko sezono. Ta je v slovenske vrste predvsem na račun drugega dela sezone spet prinesla veliko veselja in zadovoljstva.
A vse vendarle ni šlo povsem gladko. Orli so v prvih dveh mesecih sezone neuspešno napadali uvrstitev na stopničke, razočaranje so doživeli tudi na vsakoletnem vrhuncu ob prelomu leta – novoletni turneji, kjer prvič po letu 2019 v skupnem seštevku ni bilo nobenega Slovenca med deseterico.
Že takrat smo na Sportklubu na zagovor povabili glavnega trenerja Roberta Hrgoto, ki je kljub neprepričljivim nastopom svojih tekmovalcev ostal miren in optimističen. Njegove besede so se že v kratkem času izkazale za pravilne, Slovenci pa so v drugem delu zime močno popravili rezultatsko krivuljo in se na koncu podpisali pod kar sedem zmag (šest posamičnih in eno ekipno) in 17 stopničk. Za vrhunec so poskrbeli na svetovnem prvenstvu v Trondheimu, od koder so se vrnili s posamičnim in ekipnim zlatom, v mešani konkurenci pa so z dekleti osvojili srebrno odličje. Piko na i je s svetovnim rekordom v Planici postavil Domen Prevc.
Intervju: Robert Hrgota
Robert, če pogovor začnemo tam, kjer smo končali z intervjujem po novoletni turneji. Takrat ste sezoni namenili oceno med 2,5 in 3.
To je kar v redu, še vedno greš v naslednji letnik (smeh).
Kaj pa zdaj ob koncu sezone?
To oceno za prvi del sezone bi obdržal, drugi del pa je bil res zelo uspešen. Bom sezono razdelil kar na dva dela, naj tako ostane. Dva predmeta smo imeli (smeh).
Od druge polovice januarja vam je res uspevalo vse. Kako je prišlo do takšnega preboja in takšne razlike?
Saj smo bili že na novoletni turneji, z izjemo Oberstdorfa, vedno blizu stopničkam. Na tekmi v Bischofshofnu se na tekmi ni izšlo. Ampak po prvi tekmi, ko naši skakalci niso bili več v igri za zlatega orla, so se znebili pritiska in umirili. Iz tekme v tekmo so rasli, pa čeprav so že pred novoletno turnejo pokazali kakovost ter osvojili četrto in peto mesto. Nikoli se ni izšlo za kaj več. Predvsem pa ekipno nismo delovali močno.
Prosti teden po novoletni turneji je prišel zelo prav, umirjenost se je začela stopnjevati v Zakopanah, zelo prav pa so prišli še poleti v Oberstdorfu. Tam smo potem dobili tisti pravi zagon.
Omenjate pritisk na novoletni turneji. Ga na svetovnem prvenstvu v Trondheimu ni bilo?
Govorim o pritisku v smislu želje po uspehih. Ko narediš napako, jo seveda skušaš odpraviti in je ne ponoviti. Vedeli smo, kaj nas je stalo rezultatov na novoletni turneji. Temu smo se želeli izogniti. Izkušnje, ki jih nabiraš vsako leto … To so še vedno mladi fantje, tudi mi v strokovnem štabu smo mladi. Še vedno se učimo.
Torej se je ta ’klik’ v glavah ekipno zgodil v tistem prostem koncu tedna med novoletno turnejo in Zakopanami? Vendarle so skoki na koncu šport posameznikov.
Ne, za ta ’klik’ je trajalo kar nekaj časa. Kot pravim, v posameznih skokih že na novoletni turneji. Je pa tisti teden res prišel zelo prav, da smo v miru speljali pripravo na drugi del sezone. Vse skupaj se je odvijalo z roko v roki in se v celoti izpolnilo na svetovnem prvenstvu, na najbolj pomembnih tekmah.
Zanimivo je, da je ta situacija – prvi del sezone slabši, drugi sijajen – pravzaprav preslikava lanske sezone. Zakaj prihaja do tega?
Kot prvo, nismo edini, ki si želimo zmagati. Veliko tekmovalcev in reprezentanc želi biti na vrhu. Opravili smo nekaj menjav v strokovnem štabu, od ekipe se je poslovil Peter Prevc. Potrebovali smo čas, da smo se prilagodili in ’prižgali mašino’. Bolj kot je sezona tekla, bolje smo se ujeli in razumeli. Mislim, da imamo zelo dobre temelje za naslednjo sezono.
Potem je bil odhod Petra Prevca v športni pokoj pomemben dejavnik? Tudi skakalci so sami rekli, da so v prvem delu zime pogrešali nekoga, ki bi malce povzdignil glas.
To se zagotovo pozna. Tudi Domen je dejal, da je zdaj, ko ob sebi nima več brata, odvisen od samega sebe. Za vsako spremembo potrebuješ čas, da se nanjo privadiš. In pri tej ni bilo nič drugače. Za ene potrebuješ dlje kot za druge.
Verjetno tudi sami v analizah po sezonah ugotavljate, kako to odlično formo z zaključka prenesti na začetek nove sezone.
Če bi se naslednja sezona začela aprila, bi bilo lažje (smeh). Vse spremembe je treba pravilno postaviti. Pred začetkom te sezone je bila raven skakanja visoka, a se na prvi postaji v Lillehammerju stvari niso izšle, začel se je dogajati domino efekt. Ugotoviti moramo, kako umirjeno obdržati fokus na pomembne stvari že na startu in skozi celotno sezono. Držati neko rdečo nit.
Bi lahko v luči tega več pozornosti namenili poletni veliki nagradi? Da fantje že pred začetkom zime ujamejo tekmovalni ritem.
Tega še nikoli nismo počeli, pa smo v sezono vstopili že veliko bolje. Bolj ključne bodo posamezne prilagoditve pri vsakem posamezniku. Kaj komu ustreza, kaj še spremeniti. Pomemben bo ta individualni pristop.
Omenjate, da se fantje iz leta v leto učijo in napredujejo. Kdo je po vaši oceni letos najbolj zrasel?
Domen je že z rezultati pokazal, kako bolj zrelo dojema vse skupaj. Tudi Timi, za katerim ni uspešna sezona, drugače sprejema neuspehe. In se zaveda, kje so napake ter kako jih izboljšati. Vsi na svoj način doživljajo to dozorevanje, ampak ja, največji preskok je zagotovo uspel Domnu.
V ekipi imate dva posamična svetovna prvaka. Zaradi dobrih rezultatov na svetovnih prvenstvih vam izgovorov za osvojitve novoletne turneje in/ali velikega kristalnega globusa zmanjkuje. Izpostavili ste Domna, ga vidite v igri za skupni seštevek?
Jaz vidim vse naše fante v igri za veliki globus (smeh). Če tega ne bi videl …
Tudi javnost razmišlja o tem.
Edino pravilno. Tudi to, da so fantje ob neuspehih zadovoljni, jasno kaže, česa si želijo. To mora biti samo dodatna motivacija. Predvsem pa je pomembno, da so zadovoljni sami s sabo. Na treningih in na tekmah. To so stvari, ki ti dolgoročno prinesejo rezultate, lovorike, tudi globuse. Ampak ja, v ekipi imamo fante, ki so sposobni biti uspešni tudi na dolgi rok, v smislu celotne sezone.
Govorite o njihovem zadovoljstvu in razočaranju, kdaj pa je bilo najtežje vam osebno?
Kar se tiče letošnje sezone, start zagotovo ni bil najbolj prijeten. Predvsem skandinavska sezona mi je ostala v spominu. Ne bom rekel, da smo takrat doživeli šok, toda preprosto se nismo našli. Namesto da bi ostali zbrani in osredotočeni nase, so nas premagale želje in pričakovanja. Tudi če prvi vikend ni uspel, bi lahko normalno nadaljevali. Res je, v Ruki je bilo pet fantov med najboljšo trideseterico in eden v najboljši deseterici, a vedno je želja, da dosežeš še več. Teh prvih 14 dni je bilo najtežjih.
Ne samo razočaranje, letos je bilo prisotne tudi kar nekaj jeze zaradi vseh diskvalifikacij slovenskih skakalcev.
Svetovno prvenstvo je bilo povzetek tega, kar se je dogajalo celo sezono. Očitno je, da stvar ni takšna, kot bi morala biti. Anžetova diskvalifikacija v Oberstdorfu, Timijeva v Willingenu … Sam pravim, da se je to dogajalo brez repa in glave, brez prave konstantnosti. Težava je bila predvsem, da so bile stvari za eno tekmo v redu, na naslednji te je doletela diskvalifikacija. Ko je tako, več ne veš, kaj lahko in kaj ne. Bilo je preveč sive cone. Prav zato je bilo veliko nezadovoljstvo ne samo pri nas, temveč tudi pri ostalih narodih. Ker se je nezadovoljstvo stopnjevalo, dobiš to, kar se je zgodilo v Trondheimu.
Smučarska zveza Slovenije je zaradi diskvalifikacij slovenskih skakalcev poslala tudi pritožbo. Kakšen je bil epilog?
Tudi jaz ga ne poznam. Od tega sem se oddaljil. Od tu dalje stvari prevzema smučarska zveza, a verjamem, da bodo to uredili. Bom po koncu sezone vprašal, kje smo glede tega. Se mi pa zdi, da svetovno prvenstvo pri tej situaciji ni pomagalo.
Skozi oči javnosti je videti, kot da vrhunsko stopnjujete formo za velika tekmovanja. Če bi lahko izbirali, katero od štirih zlatih odličij, ki ste jih osvojili v zadnjih štirih letih, vam je najljubše?
Težko to storim. Dve smo osvojili na domačem svetovnem prvenstvu, ko so se stvari res lepo odvile, piko na i pa je predstavljalo ekipno zlato. V Trondheimu pa smo iz težke situacije, ko nihče ni pričakoval, ubranili oba naslova. Vsaka medalja ima svoj čar, a izbruh čustev je bil zagotovo večji v Trondheimu.
Koliko pogledujete proti olimpijski sezoni? Predazzo, kjer se bodo odvile tekme, vsem predstavlja neznanko.
Ja, zaenkrat je tam še gradbišče. Tudi Trondheim je bil za vse neznanka, saj smo tam skakali le na tekmi pred enim letom. Če poenostavim stvari – če dobro deluješ predvsem na novejših napravah, ne potrebuješ prav veliko skokov, da skačeš uspešno. Morda en trening in se na skakalnici že počutiš domače. A če bo možnost, bomo zagotovo tja odšli že prej. A zaenkrat nimamo informacij, da bi se to zgodilo kmalu.
Bo sezona zaradi olimpijskih iger kaj bolj drugačna kot običajno?
Gradiš na rezultatih oziroma napakah iz preteklih sezon. Prilagodiš in pripraviš načrt na to, kar prihaja. Zagotovo pomaga, da so ti vrhunci na sporedu v relativno enakem obdobju kot vsako leto. Si pa nedvomno želimo drugačnega začetka in da na olimpijske igre pridemo samozavestni. Vemo, da so tam vsi nervozni, vsi si želijo uspeha. Če prideš tja pod nekim pritiskom s pričakovanji, veš, da si nekaj počel pravilno.
Vsaka sezona predstavlja zgodbo zase. Kako naporna je bila za vas letošnja?
Kar naporna, saj sem za nameček še prvič postal oče. Te stvari se poznajo. Lahko rečem, da je bilo kar burno.
Kakšni so načrti v naslednjih tednih?
Najprej me čaka analiza sezone in priprava za naslednjo sezono. Konec aprila je na vrsti dopust, maja pa tako ali tako že začnemo priprave na naslednjo sezono. Načrt je, da do maja vse stvari pripravimo za čim bolj tekoč začetek pripravljalnega obdobja.
Bo tudi čas za obisk dirke po Italiji, kjer bo nastopil nekdanji skakalni kolega Primož Roglič?
Seveda. Okoli tega tudi načrtujem treninge (smeh). Iskreno si nisem še niti pogledal trase. Želja je obisk dirke po Franciji, a verjetno tudi Gira. Letos bo blizu, zato se ne bo težava zapeljati. Če bo možnost in čas, bom zagotovo tam.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje