Čeprav je od njegovega svetovnega rekorda v Planici minilo manj kot tri mesece, pa se je 254,5 metra dolg polet Domna Prevca pod Poncami že vtisnil v slovensko športno kolektivno zavest. A v tokratnem intervjuju so nas bolj kot rezultati in številke zanimale osebnostne lastnosti, ki so 26-letnega skakalca kranjskega Triglava popeljale do naslova svetovnega prvaka in nove rekordne znamke.

Najmlajši od trojice bratov Prevc je kot meteor priletel na svetovno skakalno sceno. V sezoni 2016/17, le nekaj mesecev po tem, ko je Peter v še vedno rekordnem slogu osvojil veliki kristalni globus, je bil še kot nepolnoletni mladenič pripravljen, da prevzame družinsko žezlo. S štirimi zmagami v novembru in decembru je v rumeni majici prišel na novoletno turnejo, kjer pa mu je pritisk vendarle prišel do živega in zgodba se je začela podirati kot hišica iz kart.

Izjemna čast za Domna Prevca (FOTO)

Smučarski skoki

18. Jun 2025 1

Smučarski skoki

18. Jun 2025 1

Ko se danes obrača k svojim začetkom, tudi sam ugotavlja, da so uspehi takrat verjetno prišli prehitro. “A takšna je bila moja pot, za nazaj ne morem nič spremeniti. Lahko pa marsikaj postorim za naprej,” pravi in s tem že opiše recept za uspeh, ki ga je v minulih letih vrnil v svetovni vrh. Po slovesu bratov Ceneta in Petra in eksploziji sestre Nike je dokončno dočakal tudi svoj trenutek slave, ko je na marčevskem svetovnem prvenstvu v Trondheimu na veliki skakalnici skočil do zlate kolajne. V minuli zimi je bil najboljši tudi v seštevku poletov, v katerih je piko na i postavil prav v zadnjem skoku sezone, ko je v Planici poletel do novega svetovnega rekorda pri 254,5 metra in najboljšo znamko po 14 letih vrnil pod Ponce.

Kako in kdaj je osebnostno dozorel? Kaj vse je s sabo prinesel nov svetovni rekord? Kdo nad njim ni nikoli obupal? Do kdaj se vidi v tem športu? Domen Prevc je gost Sportklubovega nedeljskega intervjuja.

Če se za trenutek vrnemo v zadnji marčevski konec tedna in k vašemu zadnjemu poletu v Planici, ko ste z 254,5 metra postavili nov svetovni rekord. Je bilo to najbolj popoln skok v vaši karieri ali je mogoče še kaj izboljšati?

Zagotovo so še rezerve, ki jih je mogoče izboljšati. Je bil pa v moji glavi vsaj v smislu doživetja in čustvenega naboja najbolj izpopolnjen, najbolj vau in super. Seveda so mogoče kakšne malenkostne izboljšave, ampak to je nekaj, kar se je usidralo za vedno. Ko me kdo vpraša in mu posnetek zavrtim na Youtubu … V mojem spominu se vse dogaja dve minuti, posnetek pa je dolg zgolj 15 sekund. Res se mi je vtisnil v spomin.

Torej se vam je med letom ustavil čas?

Tisti del v zraku gre v mojem spominu povsem počasi, sploh tam od 230 metrov naprej zelo počasi. Povsem se spomnim in si lahko predstavljam, kaj vse se je med letom dogajalo.

Pa ste v tem zaključku leta sami ali se spomnite tudi eksplozije navdušenja med navijači?

Nič drugega ni, samo jaz.

In kolikokrat ste si ga že zavrteli v glavi?

Kar nekajkrat, a sem takšen človek, da hitro rad stremim k naslednjim ciljem, stvarem, ki me čakajo in bi jih rad dobro opravil.

Kolikokrat pa ste si ogledali posnetek?

Sam nikoli, bolj je šlo za to, da sem ga pokazal drugim, kje ga lahko najdejo. Včasih tudi na Instagramu, tam gre hitreje. Vedno pa na njihovo željo, želeli so videti mojo reakcijo.

Dosežek je bil zelo odmeven tudi v tujini, ste pričakovali takšen odziv?

Svetovnega rekorda ni mogoče pričakovati, čeprav si ga seveda vsi želimo. Zelo veliko stvari se mora iziti, da to tega pride. Mreža na skakalnici je bila pripravljena do 255 metrov, do tam se tudi da uradno izmeriti. Pol metra več bi torej še lahko skočil. A da se vse izide, da je ravno pravi skok, ob ravno pravi hitrosti … To je bil res čudež. Če ti to uspe še doma, je zato še bolj odmevno.

Izjemen dosežek so v dolini pod Poncami obeležili prav v tem tednu. Domen Prevc je na doskočišču Letalnice bratov Gorišek oziroma na mestu svojega doskoka po ideji Jelka Grosa dobil spomenik – lesen kip Tadeja Brglesa. Prav tako pa je svoje mesto dobil tudi na tabli, ki označuje vse planiške rekorderje.

Pa se vam je življenje v zadnjih mesecih zaradi tega zelo spremenilo?

Je. Ene stvari so zelo prijetne, drugi malce manj. Najbolj mi je všeč, da je ta rekord vame vrnil nekakšen žarek oziroma otroško igrivost. Da se na skakalnici spet igram, da v skokih uživam. Dobil sem dokaz, da se splača. Delati, napredovati, ustvarjati. Naslednja sezona je olimpijska sezona, če bom pridno delal, me čaka veliko lepega. Svetovni rekord in uspehi na svetovnem prvenstvu so ogromna motivacija za naprej.

Tu pa so še obstranske stvari ob skokih. Tudi pri tem uživam, povezujemo se z različnimi blagovnimi znamkami, s katerimi z veseljem sodelujem. Res sem hvaležen, da mi je uspelo.

Torej so se vam odprla številna nova vrata.

Ja, veliko zgodb se da napisati, veliko je povezav z različnimi blagovnimi znamkami. Tudi zato mi je veliko lažje.

Omenili ste tudi manj prijetno plat …

Predvsem to, da so dnevi bolj polni, posledično je manj počitka in manj druženja z bližnjimi. Šele minulo nedeljo sem imel prvič po sezoni čas obiskati staro mamo. Čas zelo hitro beži, prioritete so postavljene: priprave na naslednjo sezono in ustvarjanje za naprej v karieri. Zato običajno življenje in bližnji malce trpijo, a razumejo, da je služba le služba.

Na to ste bili lahko malce pripravljeni, saj se je podobna zgodba po številnih uspehih zgodila tudi vašemu bratu Petru.

Videl sem, ampak nisem preveč spremljal oziroma tega zares opazil. Saj mi Peter še zdaj večkrat reče, naj pazim, da ne pregorim. Vidi, da imam kup obveznosti in da vsem rečem ja, ker nočem zamuditi nobene priložnosti. Sem tudi takšen človek, da dokler sem fizično sposoben, bom to počel. Takšen primer je dogodek Goni Pony minulo soboto, kjer sem zelo užival, želim si še več takšnih dogodkov. A prioriteta ostajajo treningi, skrb za opremo … Da bomo pripravljeni na naslednjo sezono.

Prav Peter nam je ob zaključku minule sezone v Planici dejal, da ste dokončno zacveteli tudi zato, kjer njega ni bilo več zraven in posledično niste več čutili tega dodatnega, družinskega pritiska. Je bilo kaj na tem?

Mogoče je. Ampak še bolj bi izpostavil doprinos sestre Nike, ki je bila več zraven nas, bila je še bolj uspešna in je ona prenašala ta pritisk. Počutil sem odgovornega, da ji ga nekaj vzamem z ramen, telo pa je šlo kar avtomatsko na še eno raven višje. Preprosto sem funkcioniral na takšen način, morda celo samoumevni za preživetje, da sem bil vzor mlajši sestri. In to mi je omogočalo, da sem počel stvari, ki jih drugače ne bi mogel.

Je oziroma bo zdaj kaj drugače, ko se Peter, sicer v drugačni vlogi, vrača v reprezentanco?

Peter je zavzel zelo trenersko vlogo, ni več tako kot prej, ko je bil sotekmovalec in kolega (smeh). Je kar oster, nas zna zelo priganjati. Sploh glede opreme, da se vse uredimo, mu podamo povratne informacije in ima potem tudi on vse, kar potrebuje. Odnos je povsem drugačen, zato verjamem, da nekega velikega vpliva name ne bo. Mogoče le, da se bova na družinskih kosilih kot brata malo bolj grdo gledala (smeh).

Omenili ste Niko in prevzem dela njenega bremena. Očitno ste zelo zaščitniški kot brat.

Seveda, normalno, kateri brat pa ni. Včasih sem morda kar malce preveč, bi moral bolj pustiti, da jo življenje popelje in da se sooči z njim. A preprosto je moja sestra, naša je, radi jo imamo.

Za vas in vaše sorojence bi dejal, da ste si zelo podobni in hkrati zelo različni. Skupna točka, ki bi vam jo lahko pripisali, bi zagotovo bila umirjenost. Kakšne so pa razlike?

Hm (premislek). Eden je bolj umirjen kot drugi. Nekateri dlje premišljujejo kot drugi, drugi pa se prepustimo in poskusimo. Peter veliko razmišlja, Nika še več, midva s Cenetom pa se hitro odločava, zapirava zgodbe in preizkušava nove. Vsak ima tudi manjše hibe, a osnovne vrednote, kot sta družina in povezanost, imamo enake. Zrasli smo iz istega družinskega drevesa, prioritete imamo jasne, seveda pa so med nami tudi manjše razlike.

Vi ste torej med vsemi štirimi najbolj impulzivni?

Ja, jaz sem kar. Na slab dan znam biti kar neprijetno impulziven, grem tudi sam sebi na živce. A tega je vse manj, upam, da se tudi jaz spremenim bolj v misleca (smeh).

Pred nekaj leti ste dejali, da skokov nekoč niste postavljali v prvi plan. Kaj se je spremenilo in kdaj?

Enostavno sem dojel, da želim iz skokov, vsaj glede uspehov, iztržiti največ, kar lahko. Športnih rezultatov čez nekaj časa ne bom več mogel doseči. Ostale, poslovne, lahko tudi pozneje v življenju. V športu pa imaš samo eno kariero, to priložnost je treba zagrabiti. Nisem si želel česarkoli očitati, ko bom star 50 let, da nisem vsega izkoristil. Poslovni del se mi vzporedno odvija, a sem vse spustil iz rok, tako da veliko dela nimam. Moji sodelavci me samo obveščajo. Sam pa sem lahko osredotočen le na skoke. Želim izkoristiti naravne danosti in potencial. V zadnjih letih imam vse stvari tako organizirane, da lahko res uživam v njih.

So vaši uspehi že v drugi sezoni v svetovnem pokalu, ko ste bili stari komaj 17 let, prišli prehitro?

Verjetno bi bilo lažje, če bi tiste zmage še nekaj let počakale. Da bi še malce dozorel, da se mi ne bi glava tako zbegala. In da ne bi bilo kar naenkrat toliko stvari in pritiska. Glava je bila potem povsod, le tam, kjer bi morala biti, ne. Potreboval sem kar nekaj let, da sem se vrnil v vrh, se osredotočil na prave vrednote. Šport ni samo trening – to je le osnovna higiena – ampak še vse ostalo zraven. Življenjski slog je tisti, ki prinaša rezultate. Tako da ja, mogoče bi bilo lažje nekaj let pozneje, ampak takšna je bila moja pot in za nazaj ne morem nič spremeniti. Za naprej pa lahko marsikaj postorim.

Vse skupaj je bilo kar razumljivo, takrat ste bili še v najstniških letih.

Ko gledam za nazaj, se lahko samo smejim (smeh). Tudi trenerji imajo številne zgodbice, na čelu z Goranom Janusom. Velikokrat se smejimo, trikrat ali štirikrat na leto poslušam te prigode. Včasih se kar čudimo, kako so se mi nekatere stvari sploh zgodile. Tako na dober kot na neumen in zbegan način. Ampak pomembno je, da se imamo fino in da se ob teh zgodbah naučimo kaj za naprej.

Omenili ste spremembo življenjskega sloga.

Ja, da ni toliko ’letanja’ naokoli, za puncami in podobno. Greš ven, prideš domov ob enajstih ali polnoči, greš spat, zjutraj pa na trening. In ga opraviš samo zato, da narediš kljukico in že razmišljaš, kakšne neumnosti boš počel popoldne. Zdaj pa zjutraj vstanem, grem na sprehod in pod tuš, nato pa na trening. Potem spet tuš, masaže, kosilo. Popoldne pa kakšna papirologija, spet tek in raztezne vaje, da se pripraviš za naslednji dan. Če za vse to ne skrbiš iz dneva v dan, se stvari nabirajo in nisi optimalno pripravljen.

Kako veliko vlogo je pri tem odraščanju in dozorevanju imel Robert Hrgota?

Veliko, ampak omenil bi vse trenerje, tudi Matjaža Polaka in Janija Grilca. Sploh njiju dva. Čeprav bo morda zvenelo grdo, so ostali večkrat razmišljali po Darwinovi teoriji: če mi bo uspelo in bom prišel v stik z vrhom, bom, če ne, pač ne. Jani pa je poznal moj potencial, tudi ko mi ni šlo, se je trudil zame in je žrtvoval svoje popoldneve, da sva delala posebne vaje. Tudi Matjaž se je prilagajal, da bi ’zlezel’ ven iz rezultatske luknje. In uspelo je. Je pa to dolgotrajen proces, ne gre na hitro. Telo natrenirati je najlažje, glavo nastaviti v pravo smer … To pa je umetnost.

Skoki so vam bili tako rekoč položeni v zibelko. Vas je morda zanimal še kakšen drug šport?

Nekaj časa sem treniral tenis, a je bil že takrat marsikdo boljši od mene. No, tako je bilo tudi v skokih na stometrski skakalnici. A skoki so me povlekli, poleg tega pa veliko drugih možnosti niti nisem imel. Atletskih predispozicij niti nimam. Zadnjič je prišel Peter na trening in po enem letu oviro preskočil višje od mene. Ob tem sem se kar popraskal po glavi.

Genov za eksplozivnost ravno nimam, a se da marsikaj natrenirati. Od glave do gibljivosti, ravnotežja, občutkov … Po drugi strani me športi z žogo z izjemo nogometa niti ne zanimajo. Težko rečem, da v njih ravno uživam. Ne bom trdil, da mi košarke in odbojka ne prijata igrati, a nisem oseba, ki bi komaj čakaal, da zaigram odbojko.

Če se vrnemo še malo k svetovnemu rekordu. Ko vam v preteklih letih na skakalnicah ni steklo, so bile prav letalnice vaš dom. Ste se tudi v mlajših letih zgledovali po najboljših letalcih?

Vsaj v glavah nas tekmovalcev, ni večje stvari kot svetovni rekord. Vsi trenirajo za to. Ko sem bil otrok in obiskal Planico, se spomnim, kako sem pogledoval proti tabli, ki je označevala svetovni rekord. Še posebej 239 metrov Björna Einarja Romörena, saj sem bil njegov velik navijač. Takrat je bilo sicer obdobje Gregorja Schlierenzauerja, a mi je bil Romören večji vzornik kot on, ki je zmagoval. Ne le, da je bil svetovni rekorder, bil je bolj karizmatičen, imel je prezenco, ki mi je bila kot otroku zelo všečna. To me je gnalo naprej.

Pred leti se vam je menda pripetila tudi zelo zanimiva anekdota v povezavi s številko 239.

Ja, ta zgodba je zelo zanimiva. Ko sem prišel v Planici v hotel, sem dobil ključe sobe 239. Ta številka je ravno zaradi rekorda Romörena pri meni zelo lepo zapisana. In nato se zgodi, da je po toliko letih rekord znova vrnjen v Planico. Mislim, da bodo zdaj morali spremeniti številko sobe (smeh).

V enem od intervjujev za tuje medije ste se opisali kot najbolj zvedav med sorojenci. To drži?

Bi rekel, da sem res, za kaj drugega pa bi težko trdil, saj v šoli nisem bil najbolj priden. To sta bila bolj Cene in Nika. Sam sem v šoli bolj ali manj čakal vse do zadnjega. Ko bi se lahko aprila učil, sem še takrat zavlačeval. Šele, ko je bilo kar naenkrat do zaključka šole še 20 dni in nisem imel podeljenih 20, 30 ocen, smo se z učitelji praskali po glavah, kako stvari izpeljati. A ko se usedem za knjige, stvari stečejo.

Sicer pa zelo rad prebiram raznorazne stvari. Tako je bilo že od nekdaj. Ko odprem internetni brskalnik in me določena stvar zanima, sem sposoben iz tega povleči še tri, štiri druge teme in ura je nato kar naenkrat dve zjutraj.

Je tako tudi zaradi tega, ker je vaša mama knjižničarka?

Mogoče. Ravno zadnjič je moja punca rabila enciklopedijo za šolo in sem praktično na pamet vedel, na kateri strani mora najti stvar, ki jo je rabila. Kot otrok nisem bral prav veliko knjig, ampak sem pograbil enciklopedijo in prebiral naključne stvari. Zanimalo me je, kako deluje svet, kako delujejo določene stvari. Zakaj lahko nekoga pokličem po telefonu, kako potuje signal, kako pride moj glas do sogovornika. Za splošno razgledanost je to super, v šoli pa mi to ni prav veliko pomagalo (smeh).

Vaša mama je po rekordu v Planici sicer dejala, da ji je za rezultate, številke povsem vseeno, da ste le zdravi in srečni. Kako na vse skupaj gleda vaša partnerka? Jo skrbi, ko ste na skakalnici?

Mislim, da mi kar zaupa, mi verjame, se veseli z mano in me podpira. Obenem ve, da ne sme zganjati panike. Seveda so trenutki, ko jo tako kot vse zaskrbi, a ve, da ko je tekma, me mora pustiti, da ostanem osredotočen.

Je res, da ste pred začetkom lanske sezone razmišljali o zaključku po olimpijskih igrah leta 2026?

Zdaj sem le podaljšal še za eno olimpijsko sezono. A glede na to, kako sta se lani razpletla Lillehammer in Kuusamo, sem bil kar zaskrbljen. Že drugo leto zapored se mi je namreč zgodilo, da sem v sezono krenil slabo. Če bi se tako nadaljevalo in bi celo novoletno turnejo iskal temelje, na katerih bi gradil … Novembra, decembra sem se spraševal, zakaj mi je tega treba. Nenazadnje treniraš ogromno let, celo poletje trdo delaš, nato pa rezultati niso takšni, kot si jih želiš.

Seveda začneš razmišljati, kaj sploh počneš v skokih, da to ni šport zame oziroma, da je nastopil moj čas, da se poslovim. A nato sem si dejal, da moram stvari do konca sezone oddelati po najboljših močeh. Pozneje so se stvari odvile, kot so se in zdaj sem nazaj. A prav zares sem razmišljal, da bi skoke počasi dal na stran in se začel ukvarjati z drugimi rečmi. Zdaj me veseli, da bom iz skokov iztržil največ, kar se da.

Ste sami dojeli, da morate vztrajati, oziroma nadaljevati, ali ste bili deležni določene spodbude, morda celo dobrega nasveta?

Mislim, da smo doma kar tako vzgojeni. Sezona se je tako ali tako že začela, zato sem vedel, da prav velikih sprememb ne bom mogel doseči. Odločil sem se, da sezono izpeljem po najboljših močeh, se maksimalno potrudim in poskušam iztržiti, kar se da. Na srečo so se nato stvari začele obračati na bolje.

Pravite, da ste zaključek kariere sedaj prestavili na olimpijske igre leta 2030. Tudi takrat boste še relativno mladi.

Rad bi počel tudi druge stvari. Moje mišljenje je podobno temu, ki ga ima dirkač Nico Rosberg, ki pravi, da je treba zaključiti, ko si pri vrhu. A še vedno si lahko premislim. Če bom takrat še vedno zelo motiviran, zagnan, moje telo pa ne bo utrujeno in bo še vedno sposobno naporov, bom z veseljem nadaljeval. A vsak ima rok trajanja. Sezona v smučarskih skokih je dolga, premor pa zelo kratek, saj moraš hitro začeti znova trenirati, da se vrneš v formo in v naslednjo sezono startaš dobro pripravljen.

Tudi Peter in še posebej Cene sta zaključila relativno zgodaj.

Marsikdo res kariero zaključi pozneje, a večina je imela tako vzpone kot padce. Težko je vedeti, kdaj je pametno zaključiti. Vprašanje, ali je bolje, da se mučiš in imaš nato po desetletju eno sezono dobro, ali pa stopiš na novo pot in najdeš nekaj novega, kar te veseli. V skokih sta dva odstotka, ki sta tako noro dobra, da odtehtata preostalih 98 odstotkov, v katerih ne uživaš.

Da bi osebno ravno užival v treningih, kjer moraš ponavljati intervale in delaš točno določene stvari, mi ni ravno užitek. Saj veš, zakaj delaš, tudi zvečer, ko se uležeš v posteljo in imaš za sabo uspešen dan, si zadovoljen, a zna včasih biti zares naporno. Niti ne toliko fizično kot psihično. Še posebej pri opravljanju posebnih vaj, ki so za glavo zelo naporne in je potreben čas, preden dosežeš določen napredek.

Kakšno motivacijo bi za nadaljevanje kariere predstavljala Planica, če bi leta 2031 znova gostila svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju?

Če Planica dobi prvenstvo, potem brez dvoma podaljšam. To bi le bila stvar, ki bi predstavljala neke vrste palico in korenček. Priznam, da mi je ravno Planica 2023 pustila zelo grenak priokus. Ko sem videl fante, ko so dosegli vse … Seveda sem bil vesel zanje, a sem hkrati vedel, da sem tudi jaz sposoben doseči še marsikaj več. To mi je dalo veliko brco v rit, da tudi jaz nekaj naredim.

Bi bili po zaključeni tekmovalni karieri pripravljeni ostati v smučarskih skokih?

Lahko bi me tudi kaj na tem področju zanimalo, a načeloma želim pomagati, ustvarjati z ljudmi z dobrimi idejami, ki bi radi kreirali kaj lepšega za ta svet.