Ko slovenska trma kljubuje turškemu kaosu

Foto: Guliverimage

Na svetovnem prvenstvu v nordijskih športih v Planici ne manjka športnikov iz tako imenovanih eksotičnih držav. Mednje zagotovo sodijo tudi turški smučarski skakalci, pri katerih vlogo glavnega trenerja že zadnja tri leta opravlja Slovenec Nejc Frank.

Po grozljivem padcu se je prvič oglasil Peter Prevc

Smučarski skoki

2. Mar 2023 0

Smučarski skoki

2. Mar 2023 0

Slovenca iz ozadja, ki sta Kanado popeljala na vrh sveta

Smučarski skoki

2. Mar 2023 1

Smučarski skoki

2. Mar 2023 1

Nejc Frank pravi, da je v dobrih treh letih, odkar je postal glavni trener turške reprezentance v smučarskih skokih, doživel že toliko nenavadnih prigod, da se vseh težko spomni. Petintridesetletni Gorenjec ima za sabo že zelo bogato trenersko kariero, saj je bil pred prihodom na čelo turške vrste pomočnik Gorana Janusa, ko je ta med letoma 2011 in 2018 zelo uspešno vodil slovenske orle.

Ko je leta 2019 prevzel vodenje turške skakalne vrste, še zdaleč ni bil prvi Slovenec, saj so bili pred tem v razvoj turškega skakanja vpeti že Vasja Bajc, Bine Norčič, Aleš Selak in Jure Radelj, vmes pa je pet let z ekipo sodeloval tudi trener iz Finske. A preboj so turški tekmovalci naredili prav pod Frankom. To še posebej velja za dvojec Muhammed Ali Bedir in Fatih Arda Ipcioglu. Prvi je letos v Kulmu postavil nov državni rekord, drugi pa se je izkazal v svetovnem pokalu, kjer je doslej osvojil 16 točk.

“Na začetku smo se lovili, a naposled so sprejeli moj način dela. Videli so, da se tudi njihova pripravljenost na tekmah stopnjuje,” nam je med drugim v daljšem pogovoru zaupal Frank.

Teče že četrto leto, odkar ste trener turških smučarskih skakalcev. Za vami je bržčas zelo pestro obdobje.

Je zelo razburljivo, vsak dan je nekaj novega. Ko sem prevzel fante, smo morali startati od začetka. Tako kar se tiče opreme kot treningov. Imeli so po tri leta stare smuči, stare kombinezone, neporavnani računi so bili stari tudi po pet let. Dolžni so bili opremljevalcem, centru Planica … Da smo sploh lahko začeli normalno trenirati, smo morali najprej urediti te stvari.

Kako to?

Projekt smučarskih skokov v Turčiji je zagnal Vasja Bajc, njegovi pomočniki pa so bili Bine Norčič, Aleš Selak in Jure Radelj. A nato je na turškem državnem prvenstvu v alpskem smučanju prišlo do hude nesreče, v kateri se je zaradi pomanjkanja zaščitnih ograj ubila tekmovalka. Inšpekcija je takrat tamkajšnjo smučarsko zvezo blokirala za osem mesecev, vodilni na zvezi pa so se odločili, da se tega ne gredo več.

Ko sem prišel, sem moral pri fantih postoriti zares veliko glede fizičnih treningov in tehnike. Dela je bilo ogromno. Na začetku smo se lovili, a naposled so sprejeli moj način dela. Videli so, da se tudi njihova pripravljenost na tekmah stopnjuje.

Začeli smo v pokalu FIS, nato celinskem pokalu, kjer smo morali nabrati dovolj točk, da smo se lahko naposled udeležili poletne nagrade in svetovnega pokala. Vse bi se lahko zgodilo tudi prej, a nato je prišel covid-19, vsakodnevne težave na smučarski zvezi, tako da so izzivi zares veliki.

Kako je priti iz urejene reprezentance, kot je slovenska, v kaos, ki vas je pričakal pri Turkih?

Ko sva z Goranom Janusom pričela v celinskem pokalu leta 2010 oziroma 2011, sva bila bolj ali manj za vse sama, čeprav sva imela pod sabo osem do deset tekmovalcev. Tudi v slovenski A reprezentanci smo bili le jaz, Janus in Jani Grilc. Sploh nismo imeli svojega serviserja. Na pomoč nam je z Aljošem Brancem in Tonijem Justinom priskočil Elan. Robi Kranjec in Juri Tepeš, ki sta skakala s Fischerjevimi smučmi, sta morala sama skrbeti zanje.

Tudi kar se tiče dresov, sem jih moral za vsakega tekmovalca prešiti. Dela je bilo že takrat ogromno. Mislim, da sem si pri slovenski reprezentanci nabral veliko izkušenj. Z organizacijskega vidika prihod v turško reprezentanco zame zato ni bil nič posebnega. Morda imam sedaj le več ‘papirologije’. Od naročanja letalskih kart do pisanja poročil za zvezo, poročanja o stroških in načrtih za trening. Dan je včasih zares prekratek.

Torej ste za vse zadolženi sami?

Imam pomočnika, ki je že od samega začetka z mano. A glede financ sem bil že celo lansko sezono sam. Imamo kvoto dva plus ena. To pomeni, da imam lahko dva člana osebja in enega tekmovalca ali pa obratno. Vedno gledam, da imam po dva tekmovalca. Za svetovno prvenstvo v Planici sem želel, da nastopimo s tremi skakalci in mi pride pomagat tudi pomočnik, a so na turški smučarski zvezi prižgali rdečo luč, češ da je strošek prevelik.

Mar niso Turki pred leti investirali ogromna sredstva v smučarske skoke?

Res je. Že leta 2010 so odprli skakalni center, nato so gostili še univerzijado in olimpijski festival evropske mladine, na kateri je bil zelo uspešen tudi Timi Zajc. Organizacija je bila na kar visoki ravni, a je nato vse zamrlo. Skakalni center je danes videti, kot da zanj ne skrbijo že 40 let. Pred šestimi leti je nato zaradi potresa vse skakalnice odnesel plaz. Pozneje so jih postavili nazaj, a so to naredili tako, da je na doskočišču ogromno grbin.

Kako je delati za reprezentanco države, v kateri so smučarski skoki španska vas?

Na njihovi zvezi me preseneča, da se nič ne naučijo oziroma se nočejo naučiti. No, ali pa jim je vseeno. Včasih sploh ne vedo, ali smo na tekmah. Ko smo letos skakali na Kulmu, je Ali Bedir skočil 212,5 metra. Oseba na zvezi, zadolžena za stike z javnostjo, ga je nato klicala, češ, da se je zlagal in da tako daleč sploh ni mogoče skočiti.

Muhammed Ali Bedir je 23. januarja v Kulmu pristal pri 212,5 metra in postavil nov turški državni rekord. (Foto: Guliverimage)

Ko so jo fantje povprašali, ali sploh ve, koliko znaša svetovni rekord, je bil odgovor seveda nikalen. Pomočnik je nato tej osebi, ki na zvezi že približno 10 let skrbi za stike z javnostjo, moral poslati uradne rezultate, da je ugotovila, da obstajajo tudi velikanke. A do takšnih pripetljajev prihaja skoraj vsak dan, zato vsa čast fantom, da imajo toliko zagona. Skoki so za Turke prav zares španska vas in niti se ne trudijo, da bi bilo kaj drugače.

Je turška smučarska zveza dobro finančno priskrbljena?

Vsako leto moram 1. januarja za celo leto poslati finančni načrt. Kot vem, dobijo sredstva od ministrstva za šolstvo in šport. Mislim, da imajo tudi nekaj ljudi, ki se na zvezi ukvarjajo s trženjem, a ni nič od njih. Sponzorji veliko povprašujejo, a zveza na koncu vedno želi, da gre denar najprej na zvezo, sredstva pa se nato preusmerijo bodisi k alpskim smučarjem, bodisi smučarskim tekačem in biatloncem. Ko želimo nekam odpotovati, nam nato vedno pravijo, da denarja ni.

Je to utrujajoče?

Je, a sem se že navadil. Na začetku, predvsem prvo leto, je bil to kar šok. Nisem mogel verjeti. Takrat sem imel pogodbo sklenjeno le za eno leto, zato sem si dejal, da bom to oddelal, nato pa si našel nekaj drugega. A tako trmast kot sem, sem želel nadaljevati, saj sem želel videti, če je mogoče kaj napraviti iz eksotov. Pogodbo imam zdaj sklenjeno do olimpijskih iger v Cortini d’Ampezzo (leta 2026, op. p.).

So smučarski skoki v Turčiji šport za bogate?

Ne, vsi fantje prihajajo iz povprečnih ali revnih družin. Ko so z Vasjo Bajcem zagnali program smučarskih skokov, so fante izbirali na podlagi pripravljenosti in muskulature. Velik osip je bil nato že na manjših skakalnicah in kdor je ostal, je ostal. Lahko so veseli, da nekateri fantje še vztrajajo.

Napredek turških skakalcev je kljub vsem naštetim težavam iz leta v leto opaznejši.

Še vedno smo v precejšnjem zaostanku. Ostale reprezentance do prve tekme v zimski sezoni naredijo tudi do 600 skokov, naš najboljši Arda Ipcioglu jih je imel do zadnje tekme 356. V letošnji sezoni smo začeli na skakalnici trenirati šele avgusta. Zaradi volitev na zvezi se je vse zamaknilo, sam sem delal brez pogodbe, tako da sem jo podpisal šele oktobra.

Tudi v obdobju pandemije so ostale reprezentance trenirale normalno in naredile celo največ skokov, medtem ko sam fantov sploh nisem videl od sredine februarja do 27. novembra. Sredi našega štiriletnega procesa so trenirali le na kondiciji, saj jih niso spustili v Slovenijo, jaz pa nisem smel v Turčijo.

Ko je Planica gostila svetovno prvenstvo v poletih (decembra 2020, op. p.), smo v Kranju šele začeli s treningi na ledeni smučini. Fantje imajo očitno zelo dober mišični spomin. Rabijo pet, šest skokov in se jim občutki že vrnejo (smeh).

Za nameček se je pred olimpijskimi igrami zgodila še pandemija covida-19.

Eno leto pred olimpijskimi igrami. V olimpijski sezoni so me na zvezi prvič presenetili, da so upoštevali vse moje načrte in smo odšli tudi na priprave v Izmir. Takrat smo tudi imeli največ treningov in skokov.

Ali vaši skakalci med sezono prebivate v Sloveniji?

Ja, vendar ne najemamo nobenega apartmaja. Če bi si sami kuhali, bi verjetno kaj zažgali (smeh). Če smo v Sloveniji, so običajno v hotelu Dom Planica, če skačemo v Kranju smo ali Pri Marinšku ali pa v Vodnikovi domačiji. Poskrbimo, da imajo polni penzion.

Menda imajo kar nekaj težav tudi s pridobivanjem vize?

Če so fantje želeli pridobiti vizo za ZDA, so morali čakati dva meseca in obenem odpotovati v Ankaro na pogovor na ameriško veleposlaništvo. Podobno je tudi za Kanado. Če bomo prihodnje leto želeli oditi v Severno Ameriko, bomo morali za to poskrbeti že poleti. Kar se tiče Evrope, so lahko v schengenskem območju le šest mesecev na leto.

Fantje imajo sicer tudi po šest različnih potnih listov. Ali Bedir ima zelenega, ki mu velja pet let, Arda Ipcioglu ima republiškega. Vse je zelo različno. Oče enega od tekmovalcev je delal v državnem podjetju in je zaradi tega dobil potni list za pet let, od Arde oče pa je zasebnik, ki šiva preproge, zato mu na ministrstvu izdajo potni list le za nekaj mesecev. To pomeni, da ga mora stalno menjavati. Doma ima nekje okoli 60 preluknjanih potnih listov.

Za konec se ne moremo ogniti vprašanju o nedavnem potresu v Turčiji. Kako so ga doživeli vaši tekmovalci?

Za fante je bil to velik šok. Zgodilo se je ravno po tekmi svetovnega pokala v Willingenu. Prvotno bi se morali vrniti domov v ponedeljek, a so v Frankfurtu odpovedali lete v Turčijo. Naslednji dan nam je uspelo dobiti povezavo iz Münchna. Situacijo smo vseskozi spremljali, čeprav v tišini. K sreči nihče na prizadetem območju ni imel sorodnikov ali prijateljev.

Turki imajo drugačno mentaliteto od nas. Zelo držijo skupaj, zato jih je to močno prizadelo. So pa nato vsi organizirali dobrodelne akcije in zbirali potrebščine, obleke za prizadete. Arda mi je rekel, da ga je zelo prizadelo, konec koncev je tudi mene. Bil sem v šoku. Upam, da se tla čim prej umirijo, saj zdaj napovedujejo še potrese v bližini Istanbula in Erzincana, ki je približno 200 kilometrov oddaljen od Erzuruma. Upam, da se to ne bo uresničilo in se postavijo na noge.