Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Štefan Hadalin na pragu nove smučarske sezone, ki jo bo prvič spremljal kot nekdanji tekmovalec, o zametkih druge kariere, zdravstvenem stanju po težavah s psihofizično izgorelostjo in razmisleku o slovenski smučarski prihodnosti.
”Dejstvo je, da se poslavljam hitreje, kot bi si želel. Moji cilji so bili drugačni. A zgodilo se je. Zgodilo se je z namenom,” nam je marca, ko je naznanil slovo od alpskega smučanja, pripovedoval Štefan Hadalin, ki je nato poleti vstopil v trideseto leto starosti. Čeprav so srebrno na svetovnem prvenstvu, naslov mladinskega svetovnega prvaka, status olimpijca, edine slovenske moške kombinacijske stopničke in niz kakovostnih rezultatov v obeh tehničnih disciplinah dosežki, ki bi jih danes sleherni nadobudni smučarski mladenič sprejel z obema rokama, pa je ob umiku čutil grenkobo. Še danes ni povsem brezbrežen. A po hudi izgorelosti je vedel, da je to edina sprejemljiva pot. Kako se počuti danes? Kakšna bo njegova nadaljnja pot? Se morda še kdaj vidi v smučanju? Vprašanj ob vrhniški kavi ni manjkalo …
V preteklosti bi v takšnem obdobju, torej štiri tedne pred prvo tekmo, že čutili prav posebno raven vznemirjenja.
Še vedno nisem povsem ravnodušen. Kot bi bil še vedno del teh smučarskih krogov. Tudi moji stiki s smučarji, predvsem z Žanom Kranjcem in Tijanom Marovtom, so še vedno redni, skoraj vsakodnevni. Pogrešam tiste ”metuljčke” v trebuhu. Čez štiri tedne mi verjetno ne bo povsem lahko. Po drugi strani pa poskušam uživati. Obenem sem hvaležen za vse, kar imam.
Pa če to stereotipno vprašanje nekoliko obrnemo. Česa pa zagotovo ne pogrešate? Ste za kakšno spremljevalno smučarsko okoliščino še posebej veseli, da ni več del vašega življenja?
Ne pogrešam budilke ob 4. uri pod ledenikom Saas-Fee. Ne pogrešam vstajanja s stalnimi bolečinami. Ne pogrešam petnajstega jutra na pripravah v Argentini, ko je telo že močno načeto, a moraš naprej. Ne pogrešam stalnega nabijanja nohtov v sprednji del premajhnega in trdno zapetega smučarskega čevlja. Ne pogrešam, da vsako leto izgubim nohta na palcih nog. Tudi stresnih situacij, v katerih je treba sprejemati odločitve, ne pogrešam. A to je del športa. Kot so bili del športa sotekmovalci, višji cilji in adrenalin.
Ne moremo mimo dejstva, da ste kariero končali predčasno, da ste bili v slovo zaradi zdravstvenih težav, predvsem psihičnofizične izgorelosti, prisiljeni. Kako se danes počutite?
Potreboval sem tri ali štiri mesece, da sem se ”sestavil”. Dolgo sem namreč čutil visoko stopnjo utrujenost. Zbujal sem se nespočit, neprespan. Glava? Upam, da je spočita in čista, vsaj toliko, da grem lahko v novo življenje. A vse to, kar se je dogajalo po koncu kariere, sem razumel kot nov dokaz globine moje krize. Do sebe in okolice sem bil preveč zahteven, včasih kar brutalen. Ni bilo lahko. Ne zame in ne za ljudi okrog mene.
Je bila torej vaša hoja po robu še bolj izrazita in nevarna, kot ste si sami predstavljali?
Nisem bil le v rdečih številkah. Bil sem že skoraj v črnih. Res je, to v celoti spoznavam šele danes. Kriza je bila globoka. Presegal sem lastne zmožnosti. Zato se zdaj učim spoznavati sebe, svoje telo in glavo. Učim se, kdaj in koliko je dovolj. Da ne bi bilo preveč.
Ste na tej poti sami? Ali imate kakšno strokovno pomoč?
Še vedno sodelujem s psihologom. Gre namreč za vzorce, ki sem se jih naučil v otroštvu in fazi odraščanja. Zato je potrebnega več dela in časa. A verjamem, da sem na pravi poti. Čez noč ne gre. Korak za korakom. Učim se tudi potrpežljivosti in postopnosti.
Dejali ste, da pogrešate višje cilje. Kaj to pomeni za novo življenje? Boste znali postati običajen smrtnik, ki bo skrbel za svoj kruh in kopičil leta do upokojitve? Ali pa vas bo vendarle gnalo neko ambiciozno stremljenje k popolnosti?
Iskal bom ravnovesje med opisanim. Ostajam ambiciozen ter željan znanja in novih izkušenj. Ne želim obstati. Hočem naprej. Zavedam pa se, da imam slabe izkušnje s pretirano zagnanostjo. Vse to sem enkrat že drago plačal. Iz te izkušnje se želim veliko naučiti. Poskušal bom tudi uživati, pa čeprav to pomeni le ležanje na kavču ali sprehod na bližnji grič.
Ste znali izkoristiti privilegij prvega dolgega prostega poletja?
Znal sem se sprostiti in uživati. Po drugi strani pa sem začutil tudi negotovost, nek strah pred prihodnostjo. Preganjala so me mnoga vprašanja. Kam se usmeriti? Kaj me zanima? Kaj bi počel? V kaj bi bil pripravljen vložiti svoj čas? V katerem poklicu bi lahko tudi užival? Ob iskanju odgovorov sem se tudi izobraževal. Tako sem pridobil licenco za osebnega trenerja. Opravil sem tudi prvostopenjski tečaj za učitelja AEQ metode. Gre za metodo, ki uči razumeti in upoštevati fizikalne zakone ter vplive časa, entropije, tradicije in potlačenih čustev.
Nanizali ste vrsto vprašanj. Ste našli odgovore?
V tem mesecu sem odprl stran druge kariere. Postal sem osebni trener. Hitro sem pridobil prve štiri stranke. Izkušnje iz procesa fizične priprave in znanja iz alternativnih metod zdaj skušam združiti v celoto. Pripravljen sem delati z raznolikimi profili strank. Moj proces temelji na tem, da bistvo ni v cilju, temveč v poti. Ljudje bi morali skrbeti za zdravje in dolgoročno dobro počutje, ne pa se boriti za želeno številko na tehtnici. Poleg tega še vedno sodelujem s pokroviteljem ESET. Ostal sem ambasador, obenem pa pomagam smučarskemu skakalcu Lovru Kosu. Odpira se še nekaj potencialnih projektov, o katerih pa še ne morem povsem konkretno govoriti.
Bi kot osebni trener dejali, da imamo Slovenci ustrezen odnos do lastnega telesa in primerno razvito športno kulturo?
Ljudje spoznavamo, da je zdravje tisto, kar šteje največ. Zato smo pripravljeni namenjati tudi svoj čas, disciplino in sredstva. Rezultati niso le vizualni, temveč so, kar je ključno, povezani z občutki. Na kratko, če bom skrbel za ustrezno mišično maso, bom posledično bolj učinkovit v gibanju, s tem pa bom imel bolj kakovostno življenje. In če bom to delal dolgoročno, bom imel tudi celostno boljše življenje.
Kako pa ste kot donedavni vrhunski športnik prilagodili prehrano in telesne aktivnosti?
To je bil zame velik izziv. Sprva sem namensko omejil telesno aktivnost. Trenutno pa sem vsaj trikrat na teden športno aktiven. Močno sem prilagodil prehrano. Kot športnik sem moral jesti več, saj sem moral ugoditi energetskim zahtevam, ki so bile tudi do 100 odstotkov večje kot zdaj. Naučil sem se učinkovitega sestavljanja obrokov. Moja telesna masa je takšna kot ob upokojitvi.
V smučarsko-trenerske vode vas ne vleče?
Rad bi ostal povezan s smučanjem. Lahko bi bil mentor ali svetovalec za opremo. Vsekakor pa me trenutno ne mika vloga smučarskega trenerja s polnim delovnim časom. Vem, da je takšen poklic precej težje združljiv z družinskimi cilji, ki jih za prihodnost ne skrivam.
Zdaj niste več del slovenskega smučarskega sistema. Kako nanj gledate kot zunanji opazovalec? Vas skrbi za prihodnost?
Smučarski stroški se povečujejo na vseh ravneh. Slovenski trg je majhen, zato je sredstva še težje zagotoviti. Vemo pa, da se s težavami soočajo tudi večje smučarske nacije. Kratkoročno svojim donedavnim reprezentančnim sotekmovalcem in sotekmovalkam želim dobro sezono, vodstvu pa, da bi zadovoljilo obstoječe in privabilo nove pokrovitelje. A v luči dolgoročnega razvoja slovenskega alpskega smučanja bi bilo modro razmisliti tudi o alternativnih sistemih. Predvsem na ravni mladinskega smučanja.
Ste lahko bolj konkretni?
Gre za povsem oseben pogled, a rad izpostavljam sistem nacionalnega panožnega centra smučarjev skakalcev v Kranju, ki dobro deluje in daje rezultate. Tudi mladinski programi v alpskem smučanju bi morali biti vezani na nacionalni panožni center. Ta sistem bi bil veliko bolj vzdržen. Cena, ki bi jo za ta zasuk morali plačati vsi skupaj, je relativno zgoden odhod mladih v dijaške domove, kjer bi odraščali. ‘Žrtev’ pa bi bili tudi mladinski programi v klubih. A po tem sistemu bi lahko vse mladince združil v različne homogene skupine pod streho nacionalnega panožnega sistema, jim zagotovil najboljši možen kader v Sloveniji, kakovostno opremo ter konkurenčnejše skupine za trening. Brez kompromisov, ki bi jih morali sprejeti mnogi, ne bo šlo. A le to je način, da znova ustvarimo konkurenčnost, medvrstniško primerjavo, boj za mesto v ekipi … V nasprotnem primeru se nam slabo piše.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!