Tone Vogrinec ima te dni toliko obveznosti in opravil, da bi ga stežka označili za klasičnega upokojenca. A ker bo prihodnji teden 'oče slovenskega alpskega smučanja' dopolnil 80 let, na knjižnih policah pa se je ob tem znašla njegova avtobiografija, mu telefon zvoni skoraj tako pogosto, kot pred leti, ko je, resda še s stacionarnim telefonom, služboval v vlogi direktorja smučarskih reprezentanc. Vseeno si je pred jubilejem vzel čas tudi za Sportklub.

Ni bil le na pravem mestu ob pravem času. Imel je tudi vizijo in vztrajnost. Ob specifični razdelitvi športnih prioritet in izjemni konkurenci v ekipnih športih, ki je vladala v nekdanji Jugoslaviji, se je v 60. letih preteklega stoletja vizionarsko ”lotil” alpskega smučanja. Tudi ob beograjskem soglasju, da najbolj severni republiki pripada smučarski primat, se je oklenil geografske lege Slovenije, vpetosti v alpski svet ter tradicije in zgodovine, ki sega vse v obdobje Valvasorjeve Slava vojvodine Kranjske.

Tone Vogrinec je eden od ključnih krivcev, da se je alpsko smučanje razvilo v panogo s priponko nacionalnega športa. Kot smučar ni v mednarodni konkurenci nikoli posegal po najbolj vidnih mestih. Kot trener, direktor reprezentanc, šef smučarskega sklada in snovalec projekta, s katerim se je smučanje zažrlo v številne slovenske pore, pa je premikal mejnike.

Bil je ključna figura pri postavljanju slovenskega smučarskega sistema, ki je začel pred 50 leti proizvajati tekmovalce s potencialom mednarodne konkurenčnosti. Bojan Križaj, Boris Strel, Jure Franko, Rok Petrovič, Mateja Svet, Nataša Bokal, Jure Košir … Pa vse do Tine Maze in Ilke Štuhec. Ob Križajevega naslova mladinskega evropskega prvaka do kolajn na največjih tekmovanjih in kristalnih globusov.

“Naša ‘smučarija’,” je rad govoril Tone Vogrinec. Tona. ”Vsi me kličejo Tona,” je večkrat dejal. In tako poimenoval tudi svojo avtobiografijo, ki jo je na papir spravil Marko Radmilovič. Izid knjige sovpada z Vogrinčevim osebnim praznikom. Obenem pa je to nova priložnost za obujanje spominov.

Na uspehe, stave, spodrsljaje, evforijo … Tudi na nesmučarske prigode. Deloma tudi na bolj skrivnostna področja. Eno takšnih je hiter konec kariere Mateje Svet. Ta sicer še naprej ostaja zavit v več tančic skrivnosti. Medtem ko je nekdanja prva dama slovenskega smučanja v redkih javnih nastopih o tej temi redkobesedna, pa Vogrinec stalno ponavlja, da je bilo največje nesoglasje povezano z osebnim sponzorjem, ki ga Mateji ni omogočil. To je ponovil tudi v knjigi in ob tem dodal, da ”z gnusom zavrača kasnejša namigovanja o spolnih napadih”.

“Vsem lahko pogledam v oči,” pred svojim jubilejem poudarja Tone Vogrinec, ki bo 80 let dopolnil 24. februarja.

Intervju: Tone Vogrinec

 V kakšni kondiciji boste dočakali okrogli jubilej?

Vsi mi govorijo, da ne verjamejo mojim letom. ”Tona, kaj je to mogoče?! 80 let,” pa si rečem sam, ko stojim pred ogledalom. Občutek imam, da štejem vsaj 20 let manj.

Pa ostaniva še malo pred ogledalom. Kaj še čutite ob pogledu vanj? Čisto vest? Kakšno obžalovanje?

Če bi se še enkrat znašel na začetku tega filma, bi, z izjemo nekaj manjših odsekov, prehodil enako pot. Kar mi ni bilo usojeno, je vzporedno družinsko življenje. Prehitro sem si ustvaril družino, razšel sem se z ženo in urejeno zakonsko življenje zaživel šele v poznih letih. Do upokojitve je bila moja prva preokupacija alpsko smučanje. Za družino nisem imel dovolj časa. To bi lahko rešil le tako, da bi imel družino pozneje.

Visoka cena za smučarski poklic?

No, vsekakor je cena visoka. To bi bilo predvsem vprašanje za moja sinova. Miha in Matija sta sicer danes oba že prekoračila 50 let. Pa tudi prva hčerka Nike, ki je danes arhitektka v Parizu, ni imela očeta, ko bi ga najbolj potrebovala. Šele najmlajšemu otroku, hčerki Lani, sem posvečal več pozornosti. Zdaj je tudi ona kot ptiček odletela v svet. Prav je tako. Prav je, da otroci zapuščajo starše. Je tik pred zagovorom magistrske naloge s področja biokemije. Odselila se je v Ljubljano. Jaz, večni Štajerec, sem ostal s soprogo Alenko sam v Mariboru.

Vaš peti ali kar prvi otrok pa je slovenski smučarski sistem. Pa več generacij alpskih smučarjev. Zgodba je povezana. Če ne bi bilo Bojana Križaja, verjetno ne bi bilo Žana Kranjca.

Se strinjam. Zato z veseljem in zadoščenjem gledam na to, kaj je nastalo iz jugoslovanske in pozneje slovenske ”smučarije”. Imam ogromno lepih spominov. Jasno, ni bilo vse idealno. Tudi sam sem delal napake, ki jih danes ne bi ponavljal. A napak je bilo, predvsem v primerjavi z dosežki, zelo malo. Toda ko me pred mojim družinskim jubilejem novinarji oblegate z vseh strani, imam slab občutek, da so mnogi moji sodelavci ostali anonimni. Trenerji, pomočniki, administrativni kader … O njih se malo piše in govori. Brez njih in teh vezi, ki smo jih spletli, ne bi imeli toliko uspešnih smučarskih generacij. Tudi današnji uspehi so posledica dobre organiziranosti Smučarske zveze Slovenije. Res je, nekaj tekmovalcev se je odločilo za samostojno pot. A vse izhaja iz sistema, ki smo ga skupaj gradili.

Na enega takšnih sodelavcev, Poldeta Flisarja, smo opozorili ob njegovi upokojitvi …

Da, da … O takšnih ljudeh govorim. Bral sem tisti članek. Prav gotovo, Polde je takšen človek, ki pa je poseben ravno zaradi dolgega staža pri SZS. Mnogi drugi so odhajali in prihajali. Gre za verigo ljudi. Štejem si v čast, da lahko danes z vsemi normalno govorim. Brez konfliktov. Z vsemi se z veseljem objamem.

Z vsemi? Javna skrivnost je, da z Matejo Svet nimata stika.

Še danes sem prepričan, da tudi v odnosu z Matejo nisem ravnal narobe. A takrat sem bil šef. Šef pa je večkrat tudi diktator. Verjamem, da je podrejenim včasih zaradi tega težko. Jasno je tudi, da se v kolektivu nikoli ne bodo prav vsi strinjali. A vse sem delal izrazito dobronamerno. Vsakemu lahko pogledam v oči. Tudi Mateji Svet. Če sem ji kdaj, kljub svoji dobronamernosti, storil krivico ali napravil napako, mi je danes žal. Zato bi si želel, da bi nekoč napočil trenutek, ko bi se srečala in v miru pogovorila. Prepričan sem namreč, da je morda do nesporazumov prišlo tudi zaradi kakšnih Matejinih svetovalcev.

Vaša avtobiografija, ki je te dni ugledala luč sveta, zaobjema tudi odnos z Matejo Svet.

Da. Tudi. Jasno, brez tega ne gre. Knjiga ima kar 500 strani. Ko sem jo prijel v roke, sem bil kar presenečen. Toda materiala, zapiskov in spominov imam za vsaj še dodatnih 500 strani.

Kaj še lahko pričakujemo?

Že ob objavi prvih podlistkov mi je začel zvoniti telefon. Znanci se oglašajo in mi pravijo, da se spomini odlično berejo. Verjamem, da se bo tudi knjiga.

Postopoma ste se umaknili iz slovenskega smučanja. Menite, da je danes v dobrih rokah?

Da, vsekakor. SZS dobro deluje. Alpske discipline imajo skorajda rekorden proračun. Vem tudi, da so imeli smučarji v A reprezentanci dobre priprave. Skrbi pa me vzdrževanje smučarske piramide. Rezultati v mlajših selekcijah so neopazni. Zabolelo me je tudi to, da je kljub relativno širokim kriterijem na olimpijskem slalomu nastopil le Žan Kranjec, za katerega to seveda ni paradna disciplina. Dovolite mi, da se obregnem še ob to, da so na ZOI potovali mnogi slovenski športniki brez predhodnih rezultatov v svetovnem pokalu. Letos so se statusi olimpijcev delili z lopato. Vem, da mi bodo zdaj očitali nepotrebno vmešavanje v to področje. A zame je status olimpijca enakovreden fakultetni diplomi. S temi nazivi se ni modro šaliti. Poleg tega pa olimpijske igre niso poligon za nabiranje izkušenj. Ne, izkušnje je treba nabirati na nižji tekmovalni ravni. Na olimpijskih igrah pa se izkušnje dokazujejo.

Bo torej najin pogovor drugačen, ko vas bomo čez desetletje poklicali in čestitali za dopolnjenih 90 let?

Nekaj bo treba spremeniti. Tudi na medijski ravni. Saj veste, da sem bil svetovni prvak v komunikaciji z mediji. Zaradi tega je danes tudi toliko cirkusa okrog mojega imena. A smučanje sem zavestno potiskal v ospredje. Želel sem, da se poroča tudi o tekmah evropskega pokala. Danes imamo tekmo v Mariboru, pa v domačem časniku zasledim bore malo. O mladinskih tekmah tako ali tako ni ne duha in ne sluha. To pa je slab signal za mlade. Mladi potrebuje marketing.

Kaj pa vaše smučanje?

Joj, malce me je zaustavil koronavirus. V pretekli sezoni nisem niti enkrat stal na smučeh. V novi zimi sem načrtoval predbožični obisk Schladminga, pa so mi sporočili, da jih je znova ujel ‘lockdown’. Si pa smučarski dopust obetam v začetku marca, ko naj bi z družino potoval v Dolomite. Takrat bom nadoknadil vse izgubljeno.

Golf ali smučanje?  

Golf je oblika rekreacije, ki jo bom lahko gojil do zadnjega diha. Veliko igram. Prav zdaj sem bil v Turčiji. Toda smučanje … To je vendarle prva ljubezen.