Ruska invazija na Ukrajino traja že teden dni, nič pa ne kaže, da bi se razmere začele umirjati. Za boljši vpogled, kakšno je stanje, smo se obrnili na slovenskega biatlonskega trenerja Uroša Velepca. Ta v zadnjih letih deluje z ukrajinsko žensko reprezentanco, trenutno pa je v Sloveniji na varnem.

Čeferin rešil Brazilce: “Pokazal je, da je velik človek”

Nogomet

2. Mar 2022 2

Nogomet

2. Mar 2022 2

“To ni malo streljanja, ampak je prava vojna. Mlajši si verjetno kar težko predstavljajo, kako je. Najtežje je v teh regijah, kjer so moji tekmovalci. Mesto Černigov ob beloruski meji, kjer ruski vojaki s tanki potujejo proti Kijevu, in mesto Sumi ob ruski meji. Grozno, res,” pogovor o trenutni situaciji na vzhodu Evrope začne Uroš Velepec.

Stalno v stiku

Nekdanji slovenski biatlonec je kot trener ukrajinske tekmovalke vodil med leti 2015 in 2018, se vrnil v Slovenijo, lani pa je spet dobil zaposlitev pri Ukrajincih. Že v telefonskem pogovoru lahko zaznamo, da mu je težko. “Z eno polovico ekipe se slišim en dan, z drugo polovico pa naslednji dan. Občutek imam, da vse, kar jim lahko dam, so besede podpore in spodbude. Da smo z njimi. In da jim pomagamo,” opiše svojo komunikacijo s svojimi varovanci.

Velepca večkrat daje občutek, da bi lahko in moral storiti več: “Verjetno bi lahko več storil tam, saj sem verjetno dovolj mlad in fit, da bi se lahko boril. Vesel sem, da imamo posameznike, ki pomagajo. Ampak vseeno se zdi premalo. Sorodnikom svojih tekmovalcev sem ponudil tudi kapacitete za bivanje. Ampak nihče ne more nikamor, ker so obtičali tam oziroma so se šli borit.”

Povojni šport ni pomemben

Nekdanji trener slovenske reprezentance razkrije, da so bile vpoklicane tudi ženske biatlonke, ki so sicer zaposlene v vojski. “Zaenkrat sicer niso na bojnih položajih, a če bo res hudo, bodo tudi one morale iti na bojišča.” Ob tem doda, da trenutno o športu in biatlonu sploh ne razmišlja.

“To je popolnoma zadnja stvar, ki me trenutno zanima. Osredotočamo se na tisto, kjer lahko vsaj delček prispevaš. Naj bo še tako majhen, pa nekomu nekaj pomeni. Tudi če ga samo pokličeš in se pogovoriš z njim. Šport je zadnja stvar, s katero se ukvarjamo. Ne vem, če in kdaj bo tega sr**ja, ki ga je zakuhal ta idiot, konec. In kje bo takrat ukrajinski biatlon oziroma šport. Kaj bo čez dva, tri mesece … O tem res ne razmišljamo, želimo si le, da se konča in zadihajo. In da ne bo več toliko mrtvih na eni in drugi strani. Saj tudi ruski vojaki ne vedo, kam so prišli.”

Šele vojna tako blizu odpre oči

54-letnik nam razkrije, da je poznal tudi 19-letnega biatlonca Jevhena Mališeva, ki je včeraj v streljanju izgubil življenje. “Srečal sem ga na letnem biatlonskem prvenstvu. V širšem smislu glavnih trenerjev je bil tudi on uradno moj varovanec, a nisem imel opravka z njim. Ampak takoj, ko so mi biatlonski prijatelji poslali sliko, sem vedel, kdo je. Za njih, ki so ga osebno poznali, je bilo to še bolj tragično. Ampak on je kot športnik le bolj opozoril na situacijo, drugače pa je takih fantov tam padlo že nešteto. Za vsakega naslednjega je še bolj škoda, da se stvar nadaljuje …”

Velepec za konec opozori, da je ta vojna bližje, kot si morda predstavljamo. “Poleti sem bil takoj za madžarsko-ukrajinsko mejo na pripravah. Od doma sem šel z avtom. Prav zato moramo vsi opozarjati, da je to norija, ki se mora čimprej končati. Vojne na Bližnjem vzhodu smo jemali kot nepomembne, šele zdaj pa se zavedamo, kako kritično je vse narobe.”