Sedem let po koncu tekmovalne kariere se nekdanji slovenski smučarski reprezentant Andrej Šporn predstavlja v vlogi vodje tekmovanja ženskih tekem svetovnega pokala v Kranjski Gori in trenerskega koordinatorja v lokalnem klubu.

“Znajdi se, Balkanci smo v tem dobri”

Alpsko smučanje

17. Dec 2024 1

Alpsko smučanje

17. Dec 2024 1

Takoj po novem letu (4. in 5. 1. 2025) ga čaka krst v vlogi vodje tekmovanja na kranjskogorskih ženskih tekmah svetovnega pokala. A ključno delo mora Andrej Šporn s svojimi sodelavci opraviti te dni. Vožnja v teptalnem stroju, drsenje ob progi, polivanje podlage, spremljanje vremenske napovedi, komunikacija z vodstvom svetovnega pokala … Vseeno si je 43-letni Kranjskogorčan, eden od šestih Slovencev s smukaškimi stopničkami v svetovnem pokalu, vzel čas tudi za intervju za Sportklub. V njem se je razgovoril o novi vlogi, delu v kranjskogorskem klubu, razlogih za zadržanost do trenerske kariere, dometu Mihe Hrobata in slovenski smučarski prihodnosti.

Intervju: Andrej Šporn

Kakšne so najbolj sveže informacije iz Kranjske Gore oziroma Podkorena?

Zelo spodbudne. Ta teden smo razgrnili pripravljene kupe snega, poleg tega je v noči na petek tudi snežilo. Danes in jutri bomo z vodo polivali progo. Po potrebi bomo nekaj snega še pripravili, predvsem za ogrevalno progo in določene odseke, kjer je snežna odeja nekoliko tanjša.

Delujete zelo umirjeno.

Snega imamo toliko, da bi tekmi, če bi bilo treba, pripravili že v tem tednu. Tudi vremenska napoved je ugodna, celo nekoliko bolj, kot pa je kazalo še pred nekaj dnevi. Snežna kontrola Mednarodne smučarske zveze je predvidena za četrtek, a me, roko na srce, ne skrbi.

Prvič ste v vlogi vodje tekmovanja. Ste imeli ob ponudbi veliko pomislekov?

Gre za velik izziv. Ne bi se ga lotil, če za menoj ne bi stala močna in izkušena ekipa. V prvi vrsti mi pomaga Janez Šmitek, poleg njega Gorazd Bregant. Pravzaprav gre za ekipo, ki usklajeno deluje že na pokalu Vitranc. Doslej je vse potekalo dokaj gladko. A prihajajo ključni dnevi. Sicer pa izziv vidim tudi v koordinaciji in usklajevanju interesov kluba, upravljalca smučišča in Smučarske zveze Slovenije oziroma zavoda Sloski.

Ne gre pa za edino novo vlogo. Postali ste tudi vodja trenerjev v ASK Kranjska Gora. 

Vse skupaj se je zgodilo po naključju, in sicer na pobudo predsednika kluba Grege Benedika. Z novo sezono usklajujem delo trenerjev in tekmovalcev, obenem poskušam pomagati tudi pri povezavah z reprezentanco in na splošno odnosu s krovno zvezo. Poleti sem se udeležil tudi treninga mladinske ekipe v Litvi. Lahko rečem, da sem spoznal vse strukture. Videli bomo, kaj bo prinesla nova sezona.

Je to začetek trenerske kariere?

Pravzaprav sem že tekmovalno kariero zaključil z mislijo na družino. Postavil sem jo na prvo mesto. Otroka sta osnovnošolca in potrebujeta tudi očeta. Zato se v vlogi reprezentančnega trenerja ne vidim, pa čeprav sem imel nekaj ponudb. Kar dvakrat me je k sodelovanju vabila tudi Ilka Štuhec. Zavestno sem se odločil, da ne bom toliko časa zdoma. Rad pa pomagam. Priskočil sem tudi na pomoč Gregorju Koštomaju in Petru Penu, ko sta vodila slovensko smukaško ekipo. Po drugi strani me zelo veseli deli v klubu, saj ga lažje usklajujem z družino.

Vsekakor pa bi lahko dejali, da spoznavate slovensko alpsko smučanje z druge strani. V kakšni kondiciji je torej nekdaj nacionalni slovenski šport?

Alpsko smučanje je danes izjemno drag šport. Sponzorski prilivi so preskromni, prostovoljstvo se ohlaja. Tistim, ki delajo v slovenskem smučanju, ni lahko. Kranjska Gora je sicer še v dobrem položaju ali vsaj v boljšem od mnogih drugih klubov. Smučarji imajo namreč smučišče v domačem kraju, s sofinanciranjem smučarskih vozovnic osnovnošolskim otrokom močno pomaga tudi občina. A dejstvo je, da je težko držati ta finančni korak.

Konkretno, bi Andrej Šporn danes lahko prehodil pot od otroka do smučarja svetovnega pokala?

Kot mlademu smučarju so mi starši dejali, naj se prebijem v reprezentanco, saj v nasprotnem primeru ne bom smučar. Zame je bila to dodatna motivacija. Po koncu osnovne šole sem prestopil k mladincem, leto zatem sem bil že v C-ekipi. Panožna zveza mi je skoraj v 100 odstotkih pokrila program. Danes? Nikakor. Moja družina me ne bi mogla podpirati toliko let. Danes so sofinanciranja deležni le smučarji v A-reprezentanci.

Za mnoge smučanje ni finančno vzdržno.       

Prav zaradi tega je naša baza tako skromna. Osip se pozna že v najmlajših kategorijah. Pred kratkim sem prebral analizo pričakovanega vztrajanja v smučanju, pa je realnost ponudila drugačno sliko. Zato podpiram akcijo SZS, s katero se spodbuja osnovnošolske otroke, da se preizkusijo v smučanju. Sicer pa je problematika širša in ni povezana le z denarjem, kar sva najprej izpostavila. Konkretno, opažam, da, pa če se osredotočim na otroško smučanje, ni dovolj le medsebojno primerjanje. Nujno je sodelovanje na mednarodnih tekmah, saj je domača konkurenca prešibka. Smučanje v kategoriji U-10 in U-12 je učenje smučanja, v U-14 je učenje tekmovanja in uvajanje v tekmovanja, v U-16 pa se začne pravo tekmovanje. Tam je treba pogledati čez mejo. Obenem pa je treba vseskozi skrbno paziti tudi na kondicijsko pripravo. To je osnova.

Je položaj že alarmanten?

Še najmanj alarmantni so rezultati na ravni svetovnega pokala. Skrb vzbujajoča pa je vrzel, ki sledi aktivni generaciji.

Pogrešate pravo smučarsko doktrino ali pa smernice, po katerih bi delali v vseh klubih?

Na tem področju vidim določene premike. Mnogi se zavedajo težav. Ker tega v preteklosti ni bilo, so se rojevale samostojne ekipe. Še vedno sem zagovornik dela v ekipah. To je finančno lažje obvladljivo, hkrati pa ustvarja notranjo konkurenco. V mojih časih smo drug drugega potiskali naprej.

Omenili ste raven svetovnega pokala. Ob tem ne moreva mimo Mihe Hrobata. Bi lahko dosegel tisto, kar je bil vaš največji izziv – zmago v Kitzbühelu?

“Lepo. Zdaj pa naprej. Do Kitzbühela,” se je glasil moj SMS, ki sem mu ga poslal takoj po tekmi v Beaver Creeku. V smučanju je zelo pomembno, da tekmovalec dobi želeno potrditev in si okrepi samozavest. Hrobatu je to uspelo. Je v formi, predvsem pa bo nevaren v Bormiu in Kitzbühelu. Zmaga? Res bi mu jo privoščil. Zanj smo vedno vedeli, da je nadarjen. Ima tudi izjemen občutek. Zdaj se je vse poklopilo. Pozitivno je tudi, da se mu je odprlo že na prvi tekmi. To dobro vpliva na celotno ekipo.

Vas ta tekmovalni in rezultatski preskok preseneča? 

Do tega “klika” lahko pride čez noč. Dobesedno. Spominjam se olimpijskih iger 2006 v Torinu, kjer sem si po dobri vožnji v smukaškem delu v kombinaciji priboril priložnost v superveleslalomu. Serviser Primož Finžgar mi je ponudil par smuči, za katere je menil, da bi mi lahko ustrezal. “Pred tekmo ne menjaj niti spodnjih hlač,” sem odgovoril. Tako nas je učil trener. A serviser je vztrajal. Ker sva se res dobro poznala, sem mu prisluhnil. Po dveh zavojih sem bil šokiran nad odzivnostjo in oporo. To je bil moj preskok. Res je sicer, da sem nato storil napako, a moje smučanje se je spremenilo. Hrobatova zgodba je podobna, le njegova podlaga je toliko boljša.

Verjetno znate rezultate slovenskega smukača ceniti tudi zaradi zavedanja podhranjenosti spremljevalnega štaba?

Rad se pošalim, da so Avstrijci v smučanju, glede na to, kaj vse imajo na voljo, slabi. Hrobat se, denimo, bori z Avstrijci, Švicarji, Italijani in še s kom. Gre za reprezentance z izjemno številčnim spremljevalnim osebjem. Slovenci ob sebi nimajo niti fizioterapevta. Pa ne gre le za spremljevalce. V zaostanku smo Slovenci tudi pri testiranjih in uporabi tehnologije, kot je, denimo, preizkus v vetrovniku. Na koncu nam preostane – iznajdljivost. In pa delo, delo, delo.

Kako pa danes, sedem let po upokojitvi, gledate na svojo kariero?

Vesel sem, da lahko s prijatelji vsak teden igram košarko. Zdrav sem, imam družino in nove izzive. Kariera? Lahko bi bilo slabše, lahko boljše. Danes si očitam določene tekme oziroma obžalujem kakšno zapravljano priložnost. Denimo Kitzbühel leta 2012, ko sem bil na skrajšani progi v igri za zmago, a sem storil veliko napako. Ali pa Garmisch-Partenkirchen, ko sem v slabi vidljivosti prepričljivo vodil, nato pa se je zjasnilo in me je prehitelo šest smučarjev s štartnimi številkami po 19. Podobnih tekem je bilo še nekaj. Na olimpijskih igrah v Vancouvru 2010 sem bil v odlični formi, v Schladmingu sem se tri leta pozneje boril za kolajno svetovnega prvenstva … Po drugi strani pa vem, da za sam vrh nisem imel dovolj izrazitega občutka. Do najboljših rezultatov sem prišel z močjo in pogumom.

Medtem je kariero končal tudi Boštjan Kline, sicer zmagovalec tekme svetovnega pokala, a vsekakor smukač, ki je obetal precej več. Se strinjate?

Znova smo pri vprašanju trenutkov, ki spremenijo življenja športnikov. V eno ali drugo smer. Bil sem poleg, ko je grdo padel na treningu v Čilu. Poletel je čez skale. Lahko bi se končalo tudi drugače, celo tragično. Prepričan sem o tem, da bi bilo njegovo športno življenje brez tistega padca povsem drugačno. Res je, bil je izjemen talent. Imel pa je tudi veliko smole. Nenazadnje tudi ob koncu kariere, ko se je po hudi poškodbi boril še z bakterijo. Upam, da bom odslej zdrav.

Smučarski šef uresničil načrte, na vlaku tudi Slovenci

Alpsko smučanje

20. Dec 2024 0

Alpsko smučanje

20. Dec 2024 0