V zakulisju kranjskogorskega odra, na katerem je z dvema zmagama glavno vlogo odigral Henrik Kristoffersen, domači adut Žan Kranjec pa je bil dvakrat deseti, je se na pokalu Vitranc dogajalo marsikaj.

Predlani je bila podkorenska tekmovalna strmina v vrhunskem stanju, a je samevala. Vsega 48 ur pred tradicionalnim pokalom Vitranc so namreč organizatorji prireditev odpovedali. Jasno, zaradi koronavirusa, ki je prav takrat začel svoj evropski pohod. Tegoba stoletja je zaznamovala tudi jubilejni 60. pokal Vitranc, ki je lani potekal brez gledalcev. Podobno kot dve zaporedni Zlati lisici, ki ju je ob skorajda kroničnih mariborskih težavah s pripravo zadostnih količin snega prevzela Kranjska Gora.

Prav zaradi tega je bil na sončni soboto in nedeljo sprehod po Podkorenu drugačen, navdihujoč. V ciljno areno slovenskih moških tekem svetovnega pokala se je namreč vrnil navijaški utrip. Število ljubiteljev smučanja je bilo sicer skromnejše kot v letih pred koronavirusom, kaj šele v primerjavi z evforijo v eri Bojana Križaja. A sporočilo je bilo enotno: prvo poglavje vračanja v normalnost.

Tone Vogrinec: Sladko-grenka tekma

Med znanimi obrazi smo naleteli tudi na očeta slovenskega vrhunskega alpskega smučanja Toneta Vogrinca, ki je pretekli mesec dopolnil 80 let, tako da je tudi v Podkorenu prejemal čestitke. In kako je doživel domači vrhunec sezone? ”Kranjskogorska tekma je zakon. Fantastična proga, odlična publika in sanjsko vreme. Ostaja pa grenak priokus. Upali smo, da bo Žan Kranjec tekmo končal na stopničkah,” je dejal nekdanji trener in direktor reprezentanc.

Približno šest tisoč gledalcev se je ob koncu tedna zbralo v Podkorenu. Večinoma iz Slovenije, a na ravnini s čvrsto snežno odejo ob vstopni postaji štirisedežnice smo naleteli tudi na hrvaške, avstrijske, nemške, italijanske in celo norveške navijače. Za vstopnico so morali tokrat odšteti 20 evrov. Kar nekaj pa je bilo tudi takšnih, ki so se med družinskim sprehodom za nekaj minut ustavili ob cesti in si na daleč ogledali kakšen smučarski nastop.

”Super vzdušje, sonce, pivo … Le dostop je malce težaven,” nam je dejan Avstrijec Stefan, sicer navijač Manuela Fellerja, ki je pesti stiskal tudi za njegove rojake. V drugačnem položaju so bili navijači Žana Kranjca. Olimpijski podprvak je bil namreč ob začasnem umiku Štefana Hadalina, (pre)skromnem zaledju in odločitvi vodstva reprezentance, da priložnosti takoj po prihodu z mladinskega svetovnega prvenstva ne dobita Rok Ažnoh in Anže Gartner, edini Slovenec na štartu.

”To je slab znak za prihodnost. A dokler imamo Žana, lahko upamo vsaj na vrhunske uvrstitve,” je ob dvigovanju velike palice za zastavo dejal Aleš iz okolice Kranja, ki pravi, da je kranjskogorske tekme obiskoval še v času Jureta Koširja. To pa ne velja za skorajda ”poklicnega” in vseprisotnega Aleksandra Javornika, ki je po novem prisoten na praktično vseh večjih športnih prireditvah. ”Balinarji me še niso povabili,” se je nasmehnil.

”Zame je tole ogrevanje za Planico. Lepa tekma. Ponosen sem, da sem lahko del vitranške tekme. Še pred kratkim je bilo lahko na športnih prireditvah prisotnih le 750 gledalcev. Zdaj so vrata odprta. Znova se družimo, zabavamo in navijamo,” je pristavil Javornik, ki je največjo slavo doslej poživel s svojo opravo in pokalom na tribunah carigrajske dvorane med tekmami EuroBasketa 2017.

Vitrancu grozijo rdeče številke

Da so tekme z navijači začetek nekega novega obdobja, so ob koncu dvodnevnega smučarskega praznika poudarjali tudi organizatorji, za katere je bil tokratni Vitranc eden najbolj stresnih. Vsega nekaj mesecev pred tekmo so namreč po zapletih s pogodbo in tudi nesoglasjih s SZS ostali brez tuje agencije za trženje marketinških pravic.

Kranjskogorčani so ostali brez več kot 600 tisoč evrov predvidenih prihodkov. Zato so dodobra oklestili stroške (tekmi sta potekali brez klasičnega VIP prostora, brez mogočne osrednje tribune, z ohromljenim spremljevalnim programom …) ter ”napraskali” kar nekaj dodatnega denarja pri delu obstoječih pokroviteljev, na pomoč pa sta v večji meri priskočili občina in država.

Dolgoletni generalni sekretar Srečko Medven vseeno ni upal pritrditi, da bo zaključni račun vključeval pozitivno ničlo. ”Odvisno od tega, koliko bomo dobili iz naslova prodanih vstopnic. Trenutno vidim, da nam manjka 100 tisoč evrov,” je dejal Medven in potrdil, da je bi 61. pokal Vitranc na proračunski ravni najtežji v zgodovini. Stroški se bodo gibali okrog 1.250.000 evrov.

Župan Hrovat: Ljudje so brez tekem trpeli 

V ciljnem izteku smo za rokav pocukali kranjskogorskega župana Janija Horvata, ki je bil tokrat manj vznemirjen kot med Zlato lisico, kjer nastopa tudi hčerka Meta Hrovat. ”Ljudje so trpeli. Željni so bili druženja in podobnih prireditev. Ne le na pokalu Vitranc, temveč tudi na koncertih v Kranjski Gori in petkovem Grubelnikovem memoriali. Ljudje so končno zadihali,” pravi Hrovat.

Dotaknili smo se tudi težav pri krpanju proračuna, h kateremu je občina pet minut pred dvanajsto primaknila dodatnih 100 tisočakov. ”Občina je priskočila na pomoč. Zakaj? Zavedali smo se, da moramo pomagati in rešiti dogodek. Jasno, v upanju, da se bo sponzorska pogodba obnovila,” pojasnjuje župan in dodaja: ”Pomembno je, da svojo priložnost vidijo tudi država in državna turistična organizacija. ‘I feel Slovenija’ je bilo mogoče videti na vsakem koraku.”

Da je to težava, ki jo bo treba v prihodnjih mesecih prednostno reševati, poudarja tudi Tone Vogrinec. S prstom je ob tem pokazal na novo vodstvo Mednarodne smučarske zveze, na čelu katere je po novem Johan Eliasch. Tudi on naj bi bil odgovoren za izločanje Infronta, ki je dolga leta skrbel za trženje. ”Očitno je nova metla prinesla mnoge neumne odločitve. Bojim se katastrofe. Zato apeliram na slovenske predstavnike pri FIS, naj obrnejo ploščo. V nasprotnem primeru bodo manjša prizorišča, kamor spadata tudi Kranjska Gora in Maribor, potegnili krajši konec,” je bil odločen Tone Vogrinec.

Slovo generalnega sekretarja

Pokal Vitranc je bil letos drugačen tudi na organizacijski ravni. Zaradi nenadnih zdravstvenih težav Aleša Vidica je lopato vodje tekmovanja znova prevzel Janez Šmitek. Še zadnjič pa se je kot generalni sekretar organizacijskega odbora pod tekmi podpisal Srečko Medven. ”Čas je za upokojitev,” pravi Medven, ki je z Vitrancem dihal 30 let, od tega od leta 1996 naprej kot šef organizacijskega odbora.

”Pokal Vitranc bo živel naprej. Nihče ni nenadomestljiv. Nasledniku bom predal znanje in stike. Tudi svetoval mu bom, če bo želel. A v tolikšni meri zanesljivo ne bom več vključen,” poudarja Medven.