Andrej Rečnik, nekdanji smukaški državni prvak in pozneje tudi nogometaš NK Maribor, je ena od legend Zlate lisice. Iz ozadja. Prav gotovo pa eden od tistih pohorskih smučarskih delavcev, ki ob vnovični selitvi iz Maribora v Kranjsko Goro čutijo velik cmok v grlu. "Na prelahek način izgubljamo tekme," pravi 64-letni vodja prog, ki se odkrito boji tudi najbolj črnega lisičjega scenarija – dokončnega odvzema ženskih tekem svetovnega pokala.

Na terenu je bil ob sedmih zjutraj. Ob 16.00 se je postavil v vrsto za testiranje na koronavirus. Nekaj minut pozneje je članom svoje ekipe sporočil uro večerje. Vmes si je vzel čas tudi za pogovor za Sportklub, čeprav ni skrival, da bi nas veliko raje gostil pod Pohorjem. Tako pa se je moral še tretje leto zapored, za nameček šestič v zadnjih enajstih letih in skupno desetič v zgodovini, iz domačih Hoč odpeljati v Kranjsko Goro. “Vseeno dovolite, da vam natočim kozarec štajerskega vina,” je ponosno dejal in se hitro lotil najbolj neprijetne teme pogovora.

Brez olepševanja. “Skrbi me. Nekako na prelahek način izgubljamo tekme v Mariboru. Zapihati bi moral nov veter. Vprašati bi se morali, ali želimo Zlato lisico v Mariboru ali ne. Ne vidim več pravega dihanja mesta s tekmovanjem. Prav to pa je včasih krasilo Maribor. Ljudje so vsako leto komaj čakali na Zlato lisico. Pred dogodkom se je veliko govorilo o tem. Danes je drugače,” razmišlja Andrej Rečnik.

Del krivde za štajersko smučarsko stanje duha vali tudi na pretirano močan vpliv socialnih omrežij. “Ljudje množično komentirajo področja, o katerih vedo bore malo, predvsem pa sejejo negativizem. Val se nato sproži, negativci pa so si med seboj všečni,” poudarja eden od nepogrešljivih obrazov delovne ekipe na terenu.

50 lisičjih let

Z Zlato lisico se je prvič pobliže srečal daljnega leta 1972, ko je bil kot nadobudni smučar priključen ekipi legendarnega trenerja Filipa Gartnerja. Skupaj s še dvema vrstnikoma je bil tedaj 15-letni Rečnik vključen v organizacijo tekmovanja. Takrat so Zlato lisico pripravljali pohorski kmetje. Naš sogovornik je bil zadolžen za dostavo lopat, motik, veder in drugega orodja iz skladišča na teren. Plačilo? Vsak dan enolončnica. Po uspešno izpeljanem tekmovanju pa sadna kupa. “Tam, v restavraciji hotela Bellevue,” se nasmehne. Kot bi jo še danes čutil na koncu jezika.

“Pozneje je bila posebna nagrada tudi vloga predtekmovalca,” nadaljuje Rečnik, ki se je po letu 1980 v celoti predal organizatorski ekipi. V prvi vrsti zaradi bratov Draga in Zvonka, ki sta skrbela za pripravo prog. Leta 1984 je tudi sam postal vodja priprave veleslalomske proge. Po bratovi smrti je prevzel še slalom in je v tej vlogi še danes pomemben član ekipe Mitje Dragšiča.

Kje so mladi? Kje je Maribor?

A časi so se močno spremenili, poudarja. Opaža, da mlajši rodovi Zlate lisice ne čutijo na način, kot je to veljalo za ”stare Branikovce” in ostale Mariborčane. Ob tem hitro postreže s podatkom, da ekipa, ki skrbi za pripravo proge, v povprečju šteje 54 let.

“Želeli bi pomoč mladih. Pa je ni. Če že pride kakšen mladenič, gre za sina enega od nas. Zakaj? Mladina se zanima za druge stvari. Poleg tega delujemo na prostovoljni osnovi. No, tu pa je še red. Jaz ga zahtevam. Če smo zmenjeni o sedmi uri, se takrat delo tudi začne. To ne pomeni, da se na zbor pride ob 7.09 in se najprej spije kava,” pravi in doda: “Pa saj niso sami krivi. Takšna je današnja družba. Vsega je preveč. Preveč je obveznosti, drugih aktivnosti …”

Tudi zaradi tega se vnovič vrne k pomisleku o majavosti mariborskih tekem v koledarju svetovnega pokala. Stalne selitve na Gorenjsko tudi odgovornim pri FIS niso všeč.

“Marprom in prireditelji Zlate lisice bi morali v večji meri strniti vrste. Morda smo malce zaspali. Ob tem pa se čudim tudi, da pri projektu ni večje podpore mesta. Od župana navzdol. Vendarle gre za tekmo svetovnega pokala. Tekmo, za katero se nam kaj lahko zgodi, da jo izgubimo. Zdaj nas na površju drži opažanje odgovornih pri FIS, ki vidijo in spoštujejo naš trud. Poleg tega pa se tekmovalke, spremljevalne ekipe in novinarji radi vračajo v naše mesto,” pravi Rečnik.

Rešitev tudi on vidi v nadomestni progi v zgornjem delu Pohorja. “Upam, da jo bomo imeli na voljo že prihodnje leto. Vseeno pa mora naša prioriteta ostati tekma s ciljem na snežnem stadionu. To je namreč prava Zlata lisica,” je prepričan Rečnik, sicer tudi sam vrsto let aktivni alpski smučar.

Prva kariera: ob Bojanu Križaju

Tekmoval je do leta 1979. Bil je vrstnik Bojana Križaja. Ob tem se rad pohvali, da mu je bil na veleslalomu državnega prvenstva kot drugi najbližje. A nato ga je Dušan Senčar preusmeril v smuk. Posledično je vse bolj zapostavljal tehnični disciplini. Izgubil je stik s Križajevo ekipo, medtem ko pa so bili pogoji za trening smuka v tedanji jugoslovanski reprezentanci preskromni za mednarodno konkurenčnost.

Vseeno je nastopil na več tekmah svetovnega pokala. “Žal ne v Kitzbühlu. Moje srečanje s Petelinim grebenom se je po grdem padcu končalo že na skoku Mišnica. Tudi sicer sem pogosto padal. Zase pravim, da sem nosil ‘glavo v kovčku’. Lahko sem vesel, da nisem ‘kripl’. Zlomljeni obe roki, večkrat pretres možganov, poškodbe kolena in stegenskih mišic, zlom prstov na rokah … Veliko je bilo tega. No, morda sem lahko celo vesel, da sem živ,” pravi in obžaluje, da nikoli ni dočakal priložnosti na olimpijskih igrah.

Druga kariera: ob Matjažu Keku

S smučarsko upokojitvijo pa še zdaleč ni bilo konec njegove športne kariere. Sledila je preobrazba – v nogometaša. “Pri 22 letih sem šel služit vojaški rok. Ker sem bil dodeljen v kasarno na Roški cesti v Ljubljani, me je pot hitro vodila na Kodeljevo. Na treningu Slovana sem vprašal, če lahko zgolj tečem ob igrišču. Izkazalo se je, da je bil trener moštva Franjo Frančiškin, sicer Mariborčan. Povabil me je na trening. ‘Nekaj pa znaš. Hiter si,’ mi je dejal. In sem igral z njimi,” se spominja.

Dokončno pa je med nogometaše zajadral v Mariboru, znova kot vojak. Na igrišču NK Železničar je srečal stara znanca Boruta Jarca in Matjaža Keka. Priporočila sta ga trenerju Vinku Donku. “Opravil sem dva treninga. Tretji dan me je na pokalni tekmi proti velenjskemu Rudarju že postavil v prvo ekipo. Nato sem zaigral tudi v prvi slovenski ligi in zabil 22 golov,” se pohvali smučarski nogometaš, ki je kmalu vknjižil tudi prvi klubski prestop.

Zgodilo se je leta 1981, po enem od najbolj sramotnih poglavij mariborskega nogometa.  V znameniti “aferi žoga” je bil NK Maribor zaradi podkupovanja in prirejanja rezultatov izključen iz druge jugoslovanske lige in premeščen v slovensko prvenstvo. Ekipa je v dobršni meri razpadla. Vrzel so zakrpali prav nogometaši Železničarja. “Kar sedem se nas je preselilo na drugi konec mesta. Tudi Kek in jaz. Zaigral sem tudi v drugi jugoslovanski ligi,” se vrhunca svoje nogometne kariere spominja Rečnik, ki je nogometne copate po igranju pri avstrijskih nižjeligaših nato na klin obesil leta 1987.

Ljubezen do nogometa, Ljudskega vrta in Maribora je ohranil. “NK Maribor iz Zlata lisica sta zaščitni znak mesta,” pravi nekdanji reševalec in nadzornik na smučišču, ki se ukvarja tudi z oddajanjem sob. “Julija bom izpolnil pogoje za upokojitev,” pove, a v isti sapi doda, da bo ostal del Zlate lisice. “Upam, da končno v Mariboru!”