"Znajdi se, Balkanci smo v tem dobri"

Po tretjem mestu Mihe Hrobata na uvodnem smuku sezone v Beaver Creeku glavni trener ekipe za hitri disciplini Aleš Brezavšček svojo četico že pripravlja na prihajajoči izziv v Val Gardeni.

“Ušel” podatek, ki veliko pove o Lindsey Vonn

Alpsko smučanje

15:57 2

Alpsko smučanje

15:57 2

Žan Kranjec na odru prvega velikega uspeha

Alpsko smučanje

13:41 0

Alpsko smučanje

13:41 0

Aleš Brezavšček je pogosto premikal mejnike. Bil je prvi slovenski smukač s točkami svetovnega pokala. Nato je postavil državni rekord v hitrostnem smučanju. Zgodovino je lani pisal tudi v bosanskem alpskem smučanju, ko je Elvedino Muzaferijo pospremil do prve zmage v evropskem pokalu in četrtega mesta v svetovnem pokalu. Spomladi je bil 52-letni Mojstrančan, nekoč tudi trener v ukrajinski in beloruski ekipi, znova deležen klica iz domovine. Čeprav se je zavedal finančnih in kadrovskih omejitev, je sprejel vlogo glavnega trenerja moške ekipe za hitri disciplini. Lepšega začetka, tretjega mesta Mihe Hrobata v Beaver Creeku, si ob vrnitvi na domačo sceno skorajda ni mogel želeti. Ta teden ga že čaka drugo dejanje. Val Gardena.

Trenerji pogosto govorite o kakovostnih pripravah, a pravo sliko vselej poda tekma. Vas je, vsaj v primeru Mihe Hrobata, ta vsaj kanček presenetila?

Ne. Še več, menim celo, da bi bila lahko njegova tekmovalna vožnja še boljša. O tem sem se z njim pogovarjal tudi po tekmi. Vem, po tretjem mestu in rezultatu kariere je nehvaležno govoriti o tem. Vseeno pa je v luči nadaljevanja sezone dobro oceniti, da bi bili lahko določeni deli še boljši. Govorim o konkretnih elementih, s katerimi na treningih ni imel toliko težav. Je pa jasno, da borbenost na tekmi poveča možnost napak. Kot trener se sicer ne želim oklepati le rezultata. Zanima me pristop. Ta je bil pravi. Vožnja je bistvo smuka, rezultat je le posledica.

Hrobatu ležijo zahtevni smuki. Poseben izziv bi bil zanj lahko Kitzbühel. Kako visoko ga vidite na Petelinjem grebenu?

Nerad napovedujem rezultate. Naša ekipna filozofija je znana. V prvi vrsti je treba peljati in misliti na nujne stvari. Smučar mora poznati abecedo, od prve do zadnje črke. Da, roman je mogoče brati tudi, če ne poznaš vseh črk, a vse skupaj potem ni razumljivo. Upam, da bomo ostali osredotočeni. Ne smemo se pustiti zmesti. Predvsem pa upam, da ne bo poškodb. Tega me je najbolj strah.

Kaj Hrobatov rezultat pomeni za ostalo trojico v ekipi?

Miha je prvi, ki je dobre vožnje s treningov prenesel tudi na tekmo. Lahko pa vam povem, da na treningih razlika med njim in ostalimi še zdaleč ni bila tako velika. Včasih so ga tudi prehiteli. Naj bo torej to motivacija tudi za ostale. Martin Čater se še išče. Mlajši dvojec (Nejc Naraločnik in Rok Ažnoh; op. a.) potrebuje še malce več časa. V prvi vrsti bosta morala biti bolj potrpežljiva.

Miha Hrobat je poskrbel za odlično odprtje smukaške sezone. Foto: Profimedia

Verjetno pa ni presenečenje, da je odskočil prav Miha?

Psihično in fizično je dovolj zrel. Tudi z opremo se je spoprijateljil.

Je pa tekma v Beaver Creeku razgalila tudi drugo realnost slovenskega smuka, to pa je zgolj četverica v spremljevalni ekipi.

Proračun je takšen, kakršen pač je. Imamo, kar imamo. S tem razpolagamo in na podlagi tega se odločamo, kaj si bomo privoščili. Ko sem prejel vabilo v reprezentanco, sem vedel, kaj me čaka. Odločil sem se za projekt in s tem sprejel tudi kompromis. Proračun smo v dobršni meri porabili za kar se da dobre priprave. Zato bi se raje zahvalil Smučarski zvezi Slovenije, ki je omogočila delovanje ekipe. Imamo minimum, ki pa smo ga dobro izkoristili. Nerad negodujem in sanjam o nedosegljivih stvareh.

Toda verjetno tudi vodja ekipe ne more biti povsem ravnodušen, ko bi dan pred tekmo krvavo potreboval fizioterapevta, pa mora trkati na vrata konkurence. Mar ne?

Priznam, da se včasih počutim kot tanek premaz na predebelem kruhu. A poskušam biti iznajdljiv. Fizioterapevt? Da, prav v Beaver Creeku je prišlo do izraza, kako zelo bi ga potrebovali. Hrobat je staknil poškodbe, mi pa smo delali ‘salte’, da smo nekako prišli do pomoči. V takšnih primerih me postane strah. Vem namreč, koliko smo vsi skupaj vložili v priprave, pa bi nas lahko nato tovrstna pomanjkljivost stala nastopa. Delo bi bilo razvrednoteno. Ponavljam pa, da ne želim javno negodovati. Upam le na lepšo prihodnost.

Iznajdljivost, o kateri govorite, je nujno potreba tudi ob delitvi ekipe, ko se bo, denimo, mlajši del selil v evropski pokal.

Treba se je znajti. Balkanci smo v tem dobri. Nam, konkretno, prav pride sodelovanje z drugimi ekipami. V dobrih odnosih smo predvsem z Italijani. Gre za deljenje posnetkov in posredovanje informacij. Lahko bi dejal, da so nas vzeli pod svoje okrilje. Sicer pa … Nekako krpamo.

V Val Gardeni vam bo na pomoč priskočil Jaka Korenčan, ki si je trenersko ime v zadnjih dvajsetih letih ustvaril v ZDA.

Hvaležen sem mu, da nam je pripravljen pomagati. Bi pa ob tem navedel zanimiv podatek. Italijani imajo sedem trenerjev, pa je bil njihov najboljši tekmovalec na prvi tekmi 19. Ni vse v številu spremljevalcev. Osnova je vedno samo smučanje.

Za konec. Še vedno ste slovenski rekorder v hitrostnem smučanju. Že letos pa vas je pošteno ogrozil Rok Perko. Pričakujete, da bo prihodnje leto presegel 240 kilometrov na uro?

Moja ‘kariera’ hitrostnega smukača je že davno zaključena. Gnala me je gola radovednost. Kot smukač sem prišel do 160 kilometrov na uro. Zanimalo me je, kakšni so občutki, ko na smučeh drviš s hitrostjo 200 km/h. Ustavilo se je pri 240. Takrat sem upal na 250 km/h. Človek ni nikoli povsem zadovoljen. Sicer pa danes na vse skupaj gledam kot na lepo izkušnjo, iz katere sem odkorakal nepoškodovan. Roku na srce polagam, naj uživa. Jaz sem užival. Morda pa me bo na stara leta znova prijelo in se bom lotil podiranja rekorda. Ha, ha …