Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Spoznajte mladega Tolminca Andreja Skočirja, enega najhitrejših Slovencev ta hip, ki je tudi član rekordne slovenske štafete 4x100 metrov.
“V atletiki sem pristal pri šestih letih po zaslugi mame, ker sem imel preveč energije. Govorila je, da sem najprej začel teči, šele potem pa sem shodil,” o svojih atletskih začetkih pove Andrej Skočir, ki se je, tako kot je v navadi, sprva ukvarjal s številnimi atletskimi disciplinami, nato pa preklopil na sprint, v katerem se najbolje počuti v teku na 200 metrov.
Zanimivo je, da ga je – čeprav prihaja iz goriških krajev, ki so poskrbeli za številne nogometne ase (Miran Srebrnič, Miha Zajc, Tim Matavž, Etien Velikonja, če jih naštejemo le nekaj) – namesto v nogomet zaneslo v atletske vode.
“Vsi moji sošolci so igrali nogomet, za kratek čas sem poskusil tudi jaz, a mi je bila atletika bolj pri srcu. Predvsem zato, ker mi individualni šport bolj leži, saj tam nisem odvisen od drugih. Če se trudiš, boš za to nagrajen. Rezultat je na koncu objektiven in nikoli ne laže,” je povedal 22-letni sprinter, ki je v 16 letih ukvarjanja z atletiko pobral že kup takšnih in drugačnih medalj, v zadnjih letih pa spada med najboljše slovenske atlete.
Letos tekel osebni rekord, a ima še veliko rezerv
Vsaj v svoji disciplini je zagotovo najboljši. Nenazadnje je slovenske barve v teku na 200 metrov branil na nedavnem evropskem ekipnem prvenstvu druge divizije v Mariboru in pomagal do enega večjih uspehov v zgodovini slovenske atletike – uvrstitve v elitno divizijo evropske reprezentančne atletike.
Na 200 metrov je z rezultatom 20,81 zasedel sedmo mesto in Sloveniji prinesel deset točk. Tri tedne pred tem je na istem stadionu tekel osebni rekord 20,78.
“S tem rezultatom sem precej popravil svoj prejšnji najboljši rezultat, ampak se mi zdi, da to še ni bil optimalen tek. Pogoji v Mariboru so za sprinterje idealni, toda kar se tiče tehnične izvedbe, ta ni bila najboljša. Vsaj v zadnjih 50 metrih ne,” pravi atlet ljubljanskega Žaka, ki je prepričan, da ima še kup rezerv.
“Povsod so. Tako glede moči kot tehnike še nisem dosegel maksimuma. To mi vseskozi ponavlja tudi trener. Imam še veliko stvari, ki jih moram popraviti, težko pa s prstom pokažem na samo eno. Povsod je še veliko prostora za izboljšavo,” je povedal sprinter, ki ga trenutno najdemo na petem mestu večne slovenske lestvice teka na 200 metrov.
Večna slovenska lestvica na 200 metrov:
20,47 – Matic Osovnikar (24. avgust 2004)
20,59 – Jan Žumer (13. julij 2013)
20,60 – Luka Janežič (24. junij 2017)
20,64 – Boštjan Horvat (26. maj 1999)
20,78 – Andrej Skočir (5. junij 2025)
…
Matic Osovnikar je vzor vsakega slovenskega sprinterja
Na vrhu lestvice najboljših rezultatov v zgodovini slovenskega sprinta na 200 metrov je z 20,47, kolikor je tekel na olimpijskih igrah leta 2004 v Atenah, seveda Matic Osovnikar.
“Osovnikar je idol vseh slovenskih sprinterjev. Vsi stremimo k temu, da bi se približali njegovim dosežkom oziroma jih celo presegli. Njegov državni rekord na 200 metrov je zame precej bolj dosegljiv od tistega na 100 metrov. Spogledujem se s tem dosežkom, ampak mu še nisem blizu. To, da bi se mu približal ali pa celo izboljšal ta izid, bi bil velik podvig,” pravi Skočir, ki trenira pod vodstvom nekdanjega trenerja najhitrejšega Slovenca v zgodovini, Alberta Šobe.
“Pridružil sem se mu leta 2022. Predlagal mi ga je Jernej Gumilar, s katerim sva dobra prijatelja. Ko sem šel iz Tolmina, nisem vedel, kam bom šel. To se mi je zdela najboljša izbira. Če gre za trenerja najhitrejšega Slovenca v zgodovini, se verjetno ne moreš zmotiti. Danes lahko ugotovim, da sem izbral dobro. Vsako leto izboljšujem svoje izide. Vse je top,” je povedal o izkušenem trenerju iz Ljubljane, ki je v svoji dolgoletni trenerski poti sodeloval s številnimi odličnimi slovenskimi sprinterji in sprinterkami.
“Vsako leto želiš biti boljša verzija samega sebe. To je moj glavni cilj. Pa tudi primerjava z najboljšimi sprinterji v Sloveniji trenutno in iz preteklosti. Gledaš raznorazne lestvice in to, kako se vzpenjaš po njih. Skušaš biti prvi, kar pa je tako ali tako najtežje,” pa Skočir odgovarja na vprašanje, kaj ga v atletiki najbolj motivira.
Ukvarja se tudi z računalništvom
Ni pa atletika edina stvar, s katero se namerava v življenju ukvarjati. Sploh zato, ker se zaveda, da živeti zgolj od atletike najverjetneje ne bo mogel.
“Sprijaznil sem se s tem, da se bom moral ukvarjati še s čim. Verjetno z računalništvom, saj zaključujem Fakulteto za računalništvo in informatiko v Ljubljani. Čaka me še diploma, potem pa je to to, na magisterij verjetno ne bom šel,” je pojasnil.
“Vemo, da v atletiki, če ne spadaš med res najboljše na svetu, ni lahko. Moj edini vir prihodka je denar, ki ga dobim od pogodbe z Atletsko zvezo Slovenije, nekaj malega pa nanesejo še nagrade na tekmah. Dokler sem študent, še nekako gre. Ko ne bom več, se bo pa treba soočiti z realnostjo. Bomo videli, kako bo šlo naprej. Zdaj bom delal in treniral, potem pa bo odvisno od rezultatov,” je pojasnil in dodal, da že zdaj, če ima dovolj časa, izdeluje spletne strani.
“To ni tako kompleksna stvar, da bi se moral zelo poglobiti v njo. Še vedno je namreč trenutno atletika moja 24-urna služba. Moram misliti na treninge, na regeneracijo … Ker je izdelava spletnih strani precej kreativno početje, se moram malce držati nazaj. Hitro se mi namreč lahko zgodi, da deset ur sedim za računalnikom, kar seveda ni dobro,” se je zasmejal atlet, ki se je v Mariboru izkazal tudi v štafeti 4×100 metrov.
Štafeta je vstopnica za največja tekmovanja
Skupaj z Jernejem Gumilarjem, Matevžem Šuštaršičem in Jurijem Beberjem so z rezultatom 39,12 nepričakovano za osem stotink popravili 23 let star slovenski rekord (39,20) legendarne zasedbe, v kateri so ob Osovnikarju tekli še Rok Predanič, Boštjan Fridrih in Jan Žumer. Prav s štafeto je lani tudi nastopil na svojem prvem velikem članskem tekmovanju, na evropskem prvenstvu v Rimu.
“Ta štafeta mi pomeni veliko. Je neka vstopnica za največje tekme, kot so olimpijske igre in svetovna prvenstva. V posamičnih disciplinah je za največja tekmovanja na 100 in 200 metrov konkurenca res velika. Se mi zdi, da je s štafeto, če so predaje tehnično brezhibne in smo dobra ekipa, lažje priti na največje tekme. Na to ciljam, tega se najbolj veselim,” se je razgovoril o lanskoletni štafetni preizkušnji v večnem mestu, ki je bila grenka. Slovenska štafeta je bila namreč zaradi napačne predaje diskvalificirana.
Rim je bil unikatna izkušnja
Ni pa na kultnem Olimpijskem stadionu v Rimu nastopil samo s štafeto, ampak tudi v teku na 200 metrov. Tudi ta se ni izšel po njegovih željah.
“Moj skriti cilj je bil, da se uvrstim v polfinale in odtečem osebni rekord, a tek tehnično ni bil najboljši, zato mi ni uspelo. Vem pa, da imam še ogromno rezerv. Upam, da se bom na naslednjem velikem tekmovanju odrezal bolje,” je povedal in dodal, da ima na svoj prvi nastop na velikih članskih tekmah vseeno lepe spomine.
“Definitivno je bila to unikatna izkušnja. Povsem drugačna tekma od tistih, kot sem jih bil vajen. Dobra šola naprej, zagotovo, saj ko enkrat izkusiš kaj takega, želiš občutke ponoviti,” je dejal eden najhitrejših Slovencev ta hip, ki živi v Ljubljani v študentskem domu.
“To je trenutno najbolj ugodna opcija. Študentski status bom izkoriščal, kolikor se bo dalo,” se je zasmejal ob koncu pogovora atlet, ki bo na mednarodnem prizorišču dejaven tudi ta konec tedna.
Prav danes je namreč s slovensko reprezentanco odpotoval na evropsko prvenstvo do 23 let v Bergnu na Norveškem.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje