Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
S Khalidom Nasifom, legendarnim fizioterapevtom slovenske atletske reprezentance, smo klepetali o njegovem otroštvu v Iraku, vojni in razlogih, zakaj je prišel k nam, pa tudi o njegovi karieri, atletiki, poškodbah v športu, o nogometu in o tem, zakaj je vedno nasmejan.
Khalid Nasif je eden največjih strokovnjakov na področju športne medicine v Sloveniji, kamor je prišel pred več kot 30 leti. Iračan, ki je rodno državo zaradi vojne zapustil že z 19 leti, je odšel najprej v Beograd, potem v Zagreb in na koncu pristal pri nas.
“Slovenci so me od samega začetka sprejeli. Pa ne zato, ker imam lepe brke,” se je spomnil na čase, ko je prišel. “No, čeprav je res, da so moji brki najlepši,” je takoj za tem poskrbel za nalezljiv smeh, ki se je hitro razširil po sobi hotela v Budimpešti.
Na Madžarskem je bil na nedavnem svetovnem prvenstvu s slovensko atletsko reprezentanco, s katero sodeluje že vrsto let. V prostem času, sicer je vodja zdravstvene službe v Termah Čatež, kjer imajo za njegove odhode na velika tekmovanja obilo razumevanja. Celo spodbujajo ga.
Verjetno cenijo njegovo znanje in čudežne roke, ki so pomagale že marsikateremu športniku, pa tudi značaj, zaradi katerega je med atleti in atletinjami zelo priljubljen. Dobri duh slovenske atletske reprezentance, kot je pred kratkim izpostavila tudi Marija Šestak.
“Toda v prvi vrsti morata biti znanje in zaupanje,” je ob tem opozoril skoraj vedno nasmejani možakar, čigar strokovnost so pred leti opazili tudi na Nogometni zvezi Slovenije. Bil je v strokovnem štabu Matjaža Keka na svetovnem prvenstvu 2010 in z nogometno reprezentanco sodeloval še nekaj časa. Do trenutka, ko je moral izbirati med nogometom in atletiko.
“Izbral sem svojo prvo ljubezen, atletiko,” je povedal 64-letnik, ki pravi, da je bilo letošnje svetovno atletsko prvenstvo zagotovo njegovo zadnje. “Toda tako sem rekel že nekajkrat,” je v smehu še povedal legendarni fizioterapevt, ki je imel v Budimpešti polno dela.
Njegove čudežne roke so enega od članov slovenske atletske odprave masirale tudi med intervjujem. Čeprav je trajal debelo uro, je minil hitro. Preverite, zakaj.
Zakaj ste že kot najstnik odšli iz Iraka in kako ste prišli k nam?
Prišel sem, ker so bile napetosti med Irakom in Iranom vse večje, zato smo se doma odločili, da je bolje, če odidem, da ne bom pristal v vojski. Oče in mama sta bila tista, ki sta v tej zgodbi odigrala veliko vlogo. Prišel sem v Jugoslavijo, ki je bila za nas okno v svet. Poznali smo jo zaradi Tita, pa tudi zaradi nogometnega kluba Crvene zvezde, ki je bila pri nas zelo priljubljena. Mislim, da je enkrat tudi odigrala prijateljsko tekmo v Iraku.
No, v Jugoslaviji sem se naučil jezika in se pozneje preselil v Zagreb. Tam sem opravljal magisterij iz športne medicine in se spoznal s slovenskim zdravnikom, ki mi je omenil možnost odhoda v Atomske toplice, zdajšnje Terme Olimia. Imel sem še možnost, da bi odšel na nek inštitut v Kanado, a sem se odločil za Slovenijo in prišel v Podčetrtek, kjer imam hišo še zdaj. Najprej sem bil v Atomskih toplicah, v sedanjih Termah Olimia, zdaj pa sem vodja zdravstvene službe v Termah Čatež. Tukaj sem že 18 let, od tega 12 let vodja zdravstvene službe.
Koga vse ste v Iraku pustili?
Vse. Očeta, mamo, brata in sestro. V Irak se nikoli več nisem vrnil. Očeta nisem videl več nikoli. Kmalu za tem je umrl, nisem mogel niti na njegov pogreb. Z mamo, ki je pozneje prav tako umrla, sem se k sreči še videl, trikrat je prišla na obisk. Z bratom in sestro – tudi onadva sta pozneje, ob ameriški invaziji, zapustila Irak -, sem še v stikih. Sestra zdaj živi v Amanu v Jordaniji. Brat je doktoriral iz strojništva, je profesor, ki je delal vsepovsod, od Rusije do ZDA. Dve leti nazaj se je upokojil in se vrnil v Bagdad. Vsako leto pride na obisk, ko je v Evropi.
Zakaj se v Bagdad nikoli več niste vrnili vi?
Ne vem. To je morda moja travma, ki sem jo na tak način potisnil v pozabo. Žalosten sem, boli me. Irak želim ohraniti v lepih spominih, iz časov, ko sem tam odraščal jaz. To je bila razvita, demokratična država. Zdaj je povsem drugače. Sploh, odkar so leta 2003 Irak napadle ZDA.
Vem, da Irak ni več tak, kot je bil. Škoda, saj vsi vemo, zakaj se je to zgodilo. Zaradi političnih in gospodarskih interesov. Tudi vojna med Iranom in Irakom je bila nastavljena. To se ni zgodilo čez noč. Pa tudi ljudi iz mojih časov ni več tam. Od moje generacije je živ praktično le en. Z le enim sem v stikih. Veliko mojih prijateljev je umrlo, izginilo.
Ste, ko ste zapuščali Irak, vedeli, kje je Slovenija?
Joj, tega raje ne bom povedal, da ne bo težav … Tega ne smete napisati! (smeh). Ne, nisem vedel. Slišal sem za Ljubljano, a nisem vedel za Slovenijo. Smo pa v Iraku poznali Jugoslavijo, Beograd, Zagreb, tudi Sarajevo. Nisem vedel, da Slovenija sploh obstaja.
Kakšni so bili prvi vtisi?
Ne najboljši. Že prvi dan sem mislil, da bom zbežal. Čeprav so mi vsi govorili, da če znam srbohrvaški jezik, s slovenščino ne bom imel težav, ampak … Jaz ničesar nisem razumel. Nisem vedel, kaj mi ljudje govorijo. (smeh) No, nekako je potem le šlo, čeprav sem imel z učenjem jezika veliko težav. Bral sem knjige in se počasi prilagodil. Jaz pravim, da je na koncu vedno odvisno od človeka. Na obeh straneh.
Mene so ljudje sprejeli, zato ker sem tudi jaz njih in sem se prilagodil. Slovenci so me krasno sprejeli, res krasno. Toliko dobrih ljudi … Dobova, Brežice, Podčetrtek … Potrkam lahko na vsaka vrata. Dobro, lahko se zgodi, da te kdo ne sprejme, ampak eden na deset se vedno najde. Če pa te jih ne sprejme vseh deset, potem je očitno nekaj narobe s tabo.
Ljudje me niso sprejeli zato, ker imam lepe brke. No, čeprav je res, da imam najlepše! (glasen smeh) Ljudje so me sprejeli, ker sem tak, kot sem. Vedno sem rad v družbi in nasmejan, rad imam ljudi. Meni je najlepše, ko imam na mizi enega pacienta, okoli njega pa jih je še pet.
Kako pa je v Sloveniji napredovala vaša profesionalna pot?
V Atomskih toplicah sem imel vso podporo in hitro napredoval, zaradi česar sem tamkajšnjemu vodstvu hvaležen še danes. V enem letu sem postal vodja fizioterapije. Potem sem še napredoval, nato pa se preselil v Terme Čatež, kjer sem se našel in dobil še več podpore. Imam vso podporo od direktorja navzdol, sem vodja kompletnega zdravstvenega centra.
Čatež mi je všeč tudi zato, ker je šport tam številka ena. Imam tudi odlične pogoje. Ko sem si zaželel napravo za testiranje, vredno sto tisoč evrov, sem jo dobil. Ko sem želel fitnes za rehabilitacijo, smo hitro dobili tudi to.
Veliko posluha imajo v vodstvu tudi pri mojih odhodih na velika tekmovanja z atletsko reprezentanco na svetovna prvenstva in olimpijske igre. Ne, da mi ne pustijo, še celo govorijo mi, naj grem. Imamo res sijajne odnose, a ne samo z njimi. Tudi z ljudmi iz prejšnje službe, razšli smo se kot prijatelji. Tam nenazadnje tudi živim. Tam so moji prijatelji.
Od kje ljubezen do športne medicine?
Ne vem, ampak že kot srednješolec v Iraku sem razmišljal o športni medicini, videl sem se v tem. Že tam sem hodil na tečaje k nekemu Japoncu, ki nas je učil. Star sem bil 16 let. Vedno pa sem si želel delati v okviru rehabilitacije. Odkar se poznam, se v 90 odstotkih ukvarjam le s poškodbami.
Od kje pa ljubezen do atletike?
Sem bivši atlet. Tekel sem na 800 metrov.
Res? Kako hitro ste pa tekli?
O tem pa raje ne bom govoril. (smeh)
Prekinil sem vas. Nadaljujte s tem, kar ste želeli povedati.
V atletiko sem se zaljubil in zaljubljen sem še danes. Lahko bi bil marsikje drugje, kjer je več denarja, ampak ljubezen do atletike je vedno prevladala. To je posebna ljubezen. Pa tudi sicer je to šport, od katerega terapevt odnese največ. Zato, ker je tako raznolik.
Atletika ima kup drugačnih disciplin, v katerih so poškodbe povsem različne. Metalec si redkokdaj poškoduje mišice, ima pa zato težave z rameni, s hrbtom. Tekači imajo poškodovane mišice. Skakalci imajo probleme z gležnji in tako naprej. V atletiki terapevt napreduje najbolj.
S kom vse sodelujete?
S številnimi športniki. V Sloveniji praktično z vsemi atleti in atletinjami, zdajšnjimi in prejšnjimi. Tudi tujimi. Ogromno sem sodeloval z olimpijskim in svetovnim prvakom v skoku v višino Gianmarcom Tamberijem iz Italije, pa s hrvaško šampionko Sandro Perković.
Sodeloval sem tudi z nogometaši, z Bojanom Jokićem, Markom Šulerjem, Samirjem Handanovićem … Njega sem si res zapomnil. Bil je velik profesionalec. Spomnim se, kako je bilo, ko smo bili skupaj z reprezentanco. Jaz sem jutranji človek, vstanem že od pol šestih, a ko sem prišel na kavo, je bil on že tam. Nikoli ni ponočeval, ob najpozneje enajstih zvečer je že spal. Zato pa mu je uspela takšna kariera. To, da je bil toliko let kapetan milanskega Interja, ni mala stvar. Vedno je skrbel zase, da bo najboljši, kot je lahko bil.
Moj najljubši športnik, s katerim sva uspešno sodelovala vrsto let, pa je zagotovo Primož Kozmus, s katerim sem bil od 16. leta pa do konca.
Zakaj sta si bila tako blizu?
On sploh ni bil več moj varovanec, nanj sem gledal kot na mlajšega brata. Zagotovo moj najljubši športnik od vseh, s katerimi sem sodeloval. To je bil nek drugačen odnos, poln spoštovanja z obeh strani. Še danes je tako. Ko pomislim na vse, kar smo doživeli skupaj z njim in njegovo ekipo, najprej Vlado Kevo in potem še Marjan Ogorevc, pa Severin Lipovšek. Imel je veliko poškodb, a smo vse reševali na lep način in ga pripeljali do vrha.
Nikoli ne bom pozabil prve medalje, ki jo je leta 2007 osvojil v Osaki. Ko zaradi hude poškodbe leto in pol ni tekmoval in sploh še ni vedel, ali bo še kdaj metal, potem pa mu je uspelo. Čustveno je bilo, jokali smo. Da ne govorim o olimpijskih igrah leta 2008, ko je postal prvak. In tako naprej. Berlin 2009, Daegu 2011, London 2012 …
Že vrsto let sodelujete s slovensko atletsko reprezentanco, pred dobrim desetletjem pa ste nekaj časa delali tudi v nogometni. Začelo se je na največjem odru, svetovnem prvenstvu v Južnoafriški republiki leta 2010. Kako je do sodelovanja prišlo?
Ko se je Slovenija uvrstila na svetovno prvenstvo, so se v strokovnem štabu odločili, da potrebujejo pomoč. Klicala sta me selektor Matjaž Kek in zdravnik reprezentance Matjaž Vogrin. Vprašala sta me, ali bi bil pripravljen pomagati. Malo sem bil v dilemi, saj v nogometu nikoli nisem delal.
Delo v ekipnem ali posamičnem športu je nekaj povsem drugega. Razumem šport, ampak nisem vedel, kaj se dogaja v garderobi. Rekli so mi, naj ne skrbim, saj so imeli še dva fizioterapevta, zato sem sprejel izziv.
Ni mi žal. Pa čeprav je bilo povsem drugače od tega, kar sem bil vajen prej. Ko prideš v garderobo, polno nogometašev, te s prošnjami zasipavajo z vseh strani. Zrihtaj gleženj, mene boli hrbet, mene boli ono … Dve roki in sto težav.
Kako ste svetovno prvenstvo v Južnoafriški republiki doživeli od znotraj?
Super je bilo, krasno. Predvsem zaradi neverjetne ekipe, ki je tam nastopala. Ne vem, če se bo še kdaj zgodila taka generacija, kot je bila takrat. Ne vem, kako naj vam razložim, ampak to je bilo vedno veselje in smeh. Na vsakem koraku. Ko smo se iz hotela do bližnjega igrišča zaradi varnosti peljali z avtobusom, je bilo vsega pet minut dovolj, da se je med potjo začelo prepevati. Glasba, zabava …
Neverjetno je, kako so te fantje dihali kot eno. Čudovito je bilo. Nekoliko manj čudovit pa je bil razplet tistega prvenstva za nas. Izpadli smo v zadnji sekundi. Bolelo je, ampak to je pač šport. Kot takega ga je treba sprejeti. Tako kot tole, kar se je zgodilo Tini Šutej v Budimpešti. Nastopila je res sijajno, skočila državni rekord, morala bi osvojiti medaljo, pa je ni. Ampak gremo naprej. Treba je iti naprej.
Kako to, da v nogometu niste ostali?
Nekaj časa sem še bil zraven, potem pa je bilo jasno, da bom moral pustiti atletiko ali pa nogomet. Tukaj pa spet prideva do ljubezni do atletike. Finančno bi se stokrat bolj splačal nogomet, ampak sem se odločil za atletiko. Nogometni zvezi Slovenije sem se zahvalil za podporo in priložnost, ampak izbral sem atletiko. In še vedno mi ni žal.
Ste dobili kdaj vabilo iz tujine?
Snubili so me tudi iz drugih reprezentanc. Katar mi je že trikrat ponudil, da pridem delati v njihov center Aspire in mi nudil plačo, ki jo tukaj lahko le sanjam, ampak sem jih zavrnil. Ne maram sprememb, v Sloveniji pa mi je lepo. Ni vse v denarju.
Finančno ste torej zadovoljni?
Plačo imam. Če bi delal privatno, bi verjetno zaslužil še dve, tri, ampak tega ne potrebujem. Ne živim na veliki nogi. Tega nimam v sebi. Raje kdaj komu naredim tudi uslugo in ga pregledam zastonj.
Je res, da v atletski reprezentanci ne nameravate več vztrajati dolgo?
Vsako leto rečem, da je zadnje. (smeh) Ampak mislim pa, da je tole res moje zadnje svetovno prvenstvo. Ravno danes je bila pri meni Maruša Mišmaš Zrimšek in mi rekla, da ne smem oditi nikamor. Rekel sem, da ne bom odšel, pomagal bom vedno, ampak na prvenstvih bi pa raje dal možnost nekaterim drugim fizioterapevtom, jih predlagal … Čeprav mi je Tina Šutej rekla, naj ne pozabim na evropsko prvenstvo prihodnje leto v Rimu in mi zabičala, naj niti ne pomislim na to, da ne bi šel … (smeh) Bomo videli …
Kako poteka vaš dan na tekmovanju, kot je svetovno prvenstvo?
Najprej dobro preučim razpored in pogledam, kdo kdaj tekmuje. Potem se pogovorim z vodjo odprave, s trenerjem … Preverimo, kdaj je odhod na stadion. Včeraj, na primer, je imela Martina Ratej prvi avtobus že deset minut čez sedmo zjutraj, kar pomeni, da moram biti takrat že tam. Tako razporejam tudi moje delo v šotoru, da razporedim atletinje in atlete.
Tudi, če ne tekmujejo, lahko pridejo k meni. Da preverimo statiko, položaj kolka in tako naprej. Če ima kdo tekmo jutri, se tudi pogovorimo, kaj potrebuje. Potem so tu seveda tudi nepričakovane situacije. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Včeraj sem iz sobe odšel ob petih zjutraj, prišel pa po enajsti zvečer. Tako pač je na takšnih tekmovanjih. Ritem je peklenski, ampak je lepo.
Vsi športniki in športnice vas obožujejo. Da ste dobri duh slovenske atletike, mi je v nedavnem pogovoru povedala tudi vodja zdajšnje reprezentance Marija Šestak. Kako vam je uspelo zgraditi take odnose?
Rad sem dobre volje in vesel, če so dobre volje tudi ljudje okoli mene. To je seveda super in pomaga, ampak moje prvo poslanstvo seveda ostaja delo in pomoč športnikom. Najprej je treba biti strokoven, potem šele pride vse drugo. Atletika je specifična. Treba je prisluhniti športnikom in njihovim težavam. Včasih se da s pogovori odkriti marsikaj. Če izveš, kako je nastala poškodba, ti je to lahko v veliko pomoč. Moraš prisluhniti, da ugotoviš tudi to, kaj športnik želi od tebe. V tem primeru to, da ti atletinje in atleti zaupajo, seveda lahko pride še kako prav. Mariji pa hvala za lepe besede. Z njo res dobro sodelujem, imava super odnos.
Katera atletska disciplina je za poškodbe najbolj nevarna?
Različno. Pri tekih so to mišice, tudi kolki. Najbolj nevaren je sam po sebi skok s palico, pri katerem lahko pride do hudih padcev. Metalci imajo težave s koleni, hrbtenico. Pri troskoku močno trpijo gležnji, ki jih vseskozi nabijaš od trdo podlago. Vse ima svoje specifike.
Katera športna poškodba je najtežja?
Tudi tukaj so stvari specifične, ampak hrbtenico je najtežje zdraviti, ker je najbolj skrivnostna. Pri kolenu vidiš, ali gre za ligament, hrustanec ali kaj tretjega. Pri hrbtenici pa marsičesa ne vidiš. Že manjša oteklina lahko vpliva na živčevje, čutiš mravljince, misliš da gre za hernijo, pa sploh ne gre. Hrbtenica je zagotovo največji izziv.
S katerimi poškodbami pa se najraje ukvarjate?
Rehabilitiral sem verjetno že osem tisoč kolenskih križnih vezi. S kolegom sem tudi napisal poseben program rehabilitacije križnih vezi, s katerim imamo veliko uspeha. Mi je pa najbolj všeč hrbtenica, pri kateri veliko vlogo igra statika, s katero se najraje ukvarjam. Glede tega sem res dobro podkovan. Ta je v atletiki zelo pomembna. Pozna se že vsak milimeter, ki odloča o centimetrih, stotinkah. Ki te loči od finala ali medalje. Vse mora biti na milimeter natančno.
V glavnem se ukvarjam z osteopatijo. Z zelo uspešno metodo, ki sem jo pripeljal iz Avstralije, kjer stvari zdravijo povsem drugače kot v ZDA. Ameriška metoda se osredotoča bolj na sklepe, avstralska pa se v 70 odstotkih ukvarja z mehkimi tkivi in v vsega 30 odstotkih s sklepi. To metodo uporabljam že 15 let. Je zelo uspešna. Vsaka štiri leta grem podaljšati licenco.
Se vseskozi izobražujete in sledite trendom?
Da, imam prijatelje z vsega sveta in sem član akademije, zato sem o novostih vseskozi obveščen. Pogosto hodim po tujini po seminarjih. Ogromno tudi predavam. Lani sem predaval v Münchnu, pa prej v Amsterdamu, Barceloni … Predavanj sicer nimam rad. Predavanje mora zame trajati maksimalno deset minut, ostalo pa morajo biti delavnice. Brati nekaj, kar je napisano, nima smisla. Takšno predavanje si lahko ogledam na spletu.
Do kdaj želite s fizioterapijo vztrajati?
Ne vem, dokler bom zdrav. Zdi se mi, da sem z vsemi izkušnjami in znanji, ki sem jih nabral, dozorel šele v zadnjih petih letih. Da sem zdaj najboljši. Energije mi ne manjka, to ni problem. Nekaj časa bom zagotovo še delal.
Pa morda že urite naslednike, ki vas bodo zamenjali, ko boste odšli?
S tem se ukvarja tudi moj sin, ki je študent tretjega letnika fizioterapije in manualne medicine v Ljubljani. Delal je tudi za NK Maribor. Upam, da bo lahko nekoč to prevzel. Zdaj ga že učim nekaterih stvari. Ima talent, zna poslušati. Sicer pa jih je z menoj delalo že kar nekaj. Timotej Kostrevc, nekdanji atlet, bi tudi znal biti zelo dober, ampak je šel v smučanje. Bomo videli.
Kdor bo želel delati, bo delal. Ni pa to hec, to je trdo delo, ki zahteva disciplino, odgovornost … Z glavo moraš biti pri stvari, predvsem pa moraš ljubiti ta posel in moraš vedeti, kaj počneš. Tako kot kjerkoli drugje, v kateremkoli drugem poslu oziroma službi. Vedno moraš dati maksimum od sebe in biti korekten. Pa tudi iskren.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje