Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Z Lucijanom Zalokarjem, novinarjem, piscem in nekdanjim atletom, smo se pogovarjali o dopingu, o katerem je napisal knjigo, morali, atletiki, njenem statusu, novinarstvu in še marsičem.
Lucijan Zalokar je mladi slovenski novinar Dela, ki je leta 2019 prejel debitantsko nagrado Društva novinarjev Slovenije, njegova knjiga Dirka od bloka do drevesa, v kateri se je poglobil v razmišljanje o dopingu, pa je bila nominirana za Rožančevo nagrado za najboljše esejistično delo leta 2023.
Magister novinarskih študij je tudi nekdanji odlični tekač, večkratni mladinski državni prvak, in avtor knjige Tek na robu živčnega zloma. “To je knjiga o tem, kako obuditi ljubezen do neke mladostniške simpatije. V mojem primeru v obliki atletike,” pove o svojem literarnem prvencu, ki je izšel leta 2020.
Ob atletiki, ki je bila rdeča nit pogovora, njeni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, smo se na dolgo in široko pogovarjali tudi o dopingu, Lanceu Armstrongu, Tadeju Pogačarju, novinarstvu, pisanju in še marsičem.
Pogovor na simboličnem kraju – v športnem lokalu, v katerem se je začela njegova novinarska pot – je trajal skoraj dve uri. Ko se dobita dva zaljubljenca v atletiko, drugače niti ne more biti. “Atletiki pripada mesto, kjer je doma kraljica športov – na vrhu,” sva skupaj ugotovila.
Kako ste sploh zašli v svet atletike?
Ljubezen do atletike se je začela med olimpijskimi igrami v Atenah leta 2004. Takrat sem bil še otrok, v fazi, ko sem prek televizije začel odkrivati šport. Spomnim se, da smo bili na morju, nekje ob slovenski obali, a morja praktično nisem videl – ves čas sem buljil v televizijski ekran.
Šport mi je približal moj oče, velik športni navdušenec, ki mi je predstavil tudi širšo sliko – šport kot nekakšen geopolitični spopad med ZDA, Rusijo in Kitajsko. Najbolj pri srcu so mi bili Rusi, morda tudi zato, ker nas druži slovansko poreklo. Še posebej sem navijal za Jurija Borzakovskega, ki je prav v Atenah postal olimpijski prvak v teku na 800 metrov. Takrat sem se zaljubil v to disciplino.
Pozneje sem začel trenirati nogomet, a so me v šoli nekoč poslali na atletsko tekmovanje. Tam me je opazil trener Boris Podpečan in me povabil, da se pridružim celjskemu Kladivarju. V tistem trenutku sem še vedno mislil, da bom uspešnejši v nogometu, a kmalu se je izkazalo, da sem za atletiko precej bolj nadarjen. Hitro sem postal državni podprvak, nato pa tudi državni prvak, kar me je še dodatno motiviralo, da se povsem posvetim atletiki.
Vsak mladi nogometaš sanja o nastopu na svetovnem prvenstvu, igranju v ligi prvakov … Atleti seveda upajo na nastop na olimpijskih igrah. Kdaj ste o najvišjih ciljih začeli sanjati vi?
Sanje o olimpijskih igrah so se pojavile že zelo zgodaj, verjetno še preden sem sploh prvič stal na atletski stezi. Že ko sem atletiko spremljal kot gledalec. Bolj resno pa sem o tem začel razmišljati sredi srednje šole, ko sem naredil večji preskok v teku na 800 metrov.
Pri sedemnajstih sem tekel 1:51, b olimpijska norma pa je bila 1:46,30. Glede na to, da še nisem treniral popolnoma resno, se mi je zdelo, da sem kar blizu uresničitvi sanj. Takrat sem se odločil, da atletiki posvetim vse in resno zagrizem v treninge – in odločitve mi ni bilo nikoli žal.
Toda že nastop na olimpijskih igrah je v atletiki, zlasti v tekih, precej velik zalogaj. Kdaj ste se sprijaznili, da bo prevelik?
Sem precej realen človek. Tudi kot mlad sem bil takšen. Vedno sem vedel, da uspeh v športu ni nekaj samoumevnega. Morda sem prav zato lažje sprejel dejstvo, da mi ni uspelo.
Da mi verjetno ne bo uspelo, sem začel ugotavljati nekje v prvem letu fakultete. Za sabo sem imel že tri leta resnega treninga, a se je napredek ustavil. Poleg tega se je začela kazati tudi finančna plat zgodbe, ki v atletiki res ni prav rožnata. Začel sem se zavedati, da atletika ne bo nekaj, kar bi mi omogočilo samostojnost in finančno neodvisnost od staršev.
Takrat sem zato kar hitro sprejel morda najtežjo odločitev v življenju – opustil sem mladostne sanje in se odločil, da svojo energijo preusmerim v novinarstvo. Ko danes pogledam nazaj, sem zelo hvaležen, da sem se takrat odzval hitro in odločno.
Atletika takrat sicer ni izginila iz mojega življenja. Še vedno mi je pri srcu, še danes rad tečem, ostal sem v dobri telesni pripravljenosti. Prav to si včasih štejem za še večji dosežek kot vse, kar sem dosegel kot tekmovalec. Zdi se mi lepo, da je v naši generaciji nekaj fantov in deklet, ki smo ostali športno aktivni, čeprav nismo postali vrhunski športniki. Srečujemo se na stadionih, na cestah, v naravi.
Kako pa ste zašli v novinarske vode?
V novinarstvo me je vodilo več poti. Če bi želel vse podrobno razložiti, bi bil predolg. Ena pomembnejših pa je gotovo ta, da je moj polbrat Peter Zalokar športni novinar. Od mene je starejši kar 25 let.
Danes sva dobra prijatelja, ko sem bil star deset, enajst let, pa mi je bil kot stric. Vzel me je pod svoje okrilje in me popeljal v svet športa in medijev. Spomnim se, da me je enkrat peljal prav sem, kjer sediva zdaj – v Lepo žogo. Gledali smo ligo prvakov, zbrana je bila celotna novinarska srenja.
Jaz pa sem bil mali športni frik, prava enciklopedija – vedel sem ogromno stvari, ki jih je njegov krog zelo cenil. Meni se je to zdelo res super. Spremljal sem nekoga, ki se je ukvarjal z nečim, kar mi je bilo v tistem obdobju najbolj fascinantno. Verjetno je tudi to vplivalo na mojo odločitev, da se vpišem na študij novinarstva.
Pisanje mi je šlo od nekdaj, s pisnim izražanjem nikoli nisem imel težav. Tudi to je bila pomembna plat pri moji odločitvi. Tako da ni bilo ene same poti. Vse skupaj je bil preplet okoliščin in interesov, ki so me peljali tja, kjer sem danes.
Kam gre po vašem mnenju novinarstvo? Lov za kliki, upadanje neodvisnosti medijev … Sam se z novinarstvom ukvarjam dobrih 20 let in lahko ugotovim, da je danes – predvsem glede dinamike dela – precej drugače, kot je bilo, ko sem s tem poklicem začenjal.
V novinarstvu sem osem let in zdi se mi, da je iz leta v leto slabše. Kljub temu, da imamo v Sloveniji veliko izjemnih novinarjev, kakovostnih tekstov in poglobljenih vsebin. Kdor jih želi brati, jih lahko. In to pogosto brezplačno ali za zelo nizko ceno.
A če le malo poznaš širšo medijsko krajino, hitro prepoznaš, da gredo stvari v napačno smer. Prevladujeta hitrost in všečnost, pogosto na račun kakovosti in globine. Neodvisnost trpi, kliki diktirajo vsebino, kar dolgoročno zagotovo ni dobra popotnica za novinarski poklic.
Kaj je rešitev za poklic, ki se je s časopisnih strani v veliki meri preselil na splet? Morda to, da bi bili bralci pripravljeni plačati za vsebine? Bomo to v Sloveniji kdaj doživeli?
Kot ste morda že razbrali iz mojega prejšnjega odgovora – nisem ravno velik optimist. Eden od razlogov je tudi, da gre za zelo majhen trg. Digitalizacija in internet sta na nekaterih področjih prinesla ogromno dobrega, a če sem iskren – v časopisni industriji ni bilo veliko pozitivnih učinkov.
Včasih so bili ljudje navajeni kupovati časopis. Danes na spletu večina pričakuje, da bo vse brezplačno. Spremeniti to navado je izjemno težko. Kako to rešiti? Ne vem. Nisem dovolj pameten, da bi poznal rešitev. Če bi jo imel, bi jo zagotovo komu predlagal.
Se v prihodnosti vidite v novinarstvu ali pa vas zaradi naštetega vleče kam drugam?
Danes se ob vseh novih orodjih, tudi umetni inteligenci, od novinarja pričakuje, da bo v eni uri spisal dva članka. Meni pa se vedno bolj zdi, da za res dober članek potrebuješ ne en, ampak dva tedna.
Vem, da je to totalna utopija, in nikakor nočem, da zveni, kot da pričakujem takšen luksuz. Bi pa veliko raje delal v tempu, ki je temu vsaj nekoliko bližje, kot pa v tempu, kjer imaš občutek, da le polniš prostor.
To sem si že zdavnaj rekel – morda bom takšno stanje toleriral nekje do 33., 35. leta starosti. Če pa se bo nadaljevalo v tej smeri, kot sva jo prej opisala, ne mislim biti kapitan Titanika, ki se bo potopil z ladjo.
Morda me tudi zato vse bolj vleče v literaturo. To je nekaj, kar lahko ustvarjam v skladu z lastnim notranjim ritmom. Res je, da to počnem ob službi, kar proces upočasni, a hkrati ti daje svobodo, da se v temo poglobiš toliko, kot se ti zdi potrebno, in jo stilsko oblikuješ tako, da jo z določeno mero ponosa predstaviš bralcem.
Ste zato tudi dobili idejo za svoj literarni prvenec Tek na robu živčnega zloma, ki je izšel leta 2020?
Ne, prva knjiga ni nastala iz tega vzgiba, ta je bil bolj prisoten pri drugi. Prva knjiga se mi je pravzaprav zgodila. Imel sem kar nekaj esejističnih premislekov, ki sem jih objavljal predvsem v Sobotni prilogi in Nedelu, nekje v letih 2018 in 2019. Potem je prišla pandemija.
Takrat sem načrtoval pisanje magistrske naloge, kar mi je tudi uspelo, hkrati pa sem – tudi zato, da se mi ne zmeša od ponorelega sveta – začel ponovno teči. Brez kakršnekoli ideje, da bi jo kje objavil, sem iz popolne ničle prišel do tega, da sem bil tretji na državnem prvenstvu v teku na 800 metrov.
Nekaj časa za tem sem začel pisati esej o tem, kako tekač doživlja svojo nogo. Pri pisanju sem se naslonil na knjigo Sarah Bakewell V kavarni eksistencialistov. Na neki točki so se teme, ki sem jih že obravnaval, začele povezovati s tem besedilom in takrat se mi je hitro izrisala ideja, da ne bi naredil zgolj klasične zbirke esejev, ampak zaokroženo celoto. Tako je knjiga dejansko tudi nastala.
Kako bi knjigo na kratko predstavili? O čem govori?
V Hollywoodu pravijo, da če ne moreš napisati povzetka scenarija na škatlico vžigalic, potem scenarij ni dober. Zato bom skušal biti jedrnat: to je knjiga o tem, kako obuditi ljubezen do neke mladostniške simpatije. V mojem primeru v obliki atletike.
Kako se fant v dvajsetih letih počuti, ko na polici v knjigarni zagleda svojo knjigo?
Seveda pride trenutek ponosa. Verjetno smo pisci tudi malo fetišisti, radi imamo ta fizični objekt v rokah. A retrospektivno to zame ni nekaj, na čemer bi gradil svojo samopodobo.
Ko sem pri 22 letih prvič prijel v roke Sobotno prilogo – kot nekakšen sveti gral slovenskega novinarstva – in v njej zagledal svoj članek, je bil občutek verjetno celo močnejši kot pri knjigi.
Pri knjigi imaš občutek, da si nekaj povedal svetu – ampak potem se samo obrneš po knjigarni in zagledaš še morje drugih knjig. Takrat te spet zadene realnost in ostane ti upanje, da se bo tvoja knjiga čim bolje prijela. Do takrat si kot avtor naredil vse, kar si lahko.
Kaj sta vam knjigi, ki ste ju izdali do zdaj, prinesli? Več ali manj od pričakovanj?
Zelo veliko mi pomeni, da je atletska skupnost knjigi sprejela pozitivno. Da so ju brali tudi ljudje, ki sicer redko posežejo po knjigah, in ju označili kot nekaj, v čemer so se prepoznali ali pa jim je bilo preprosto zanimivo za branje.
Hkrati sta knjigi naleteli na dober odziv tudi v literarnih krogih – pozitivne recenzije, Dirka od bloka do drevesa je bila nominirana za Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično knjigo leta … Ta raznolikost odzivov me je zelo razveselila.
Nekih konkretnih pričakovanj pred tem nisem imel, saj sem bil v tem svetu bolj avtsajder. Sem bil pa nad prodajnimi številkami nekoliko razočaran. Razkorak med tem, kako množično je zanimanje za šport, in tem, kako nišna je literatura, je ogromen. Šport zanima skoraj vsakogar, literatura pa le redke. To se seveda pozna tudi pri prodaji.
Ljudje iz založniškega sveta so mi sicer rekli, da je število prodanih in izposojenih izvodov zelo solidno za prvenec, pa vendar se mi zdijo številke razmeroma nizke.
Kako pa ste prišli na idejo za drugo knjigo, Dirka od bloka do drevesa, ki se dotika športa, morale in dopinga? Moram priznati, da sem bil ob branju, vsaj glede čistosti v športu, kar nekoliko depresiven.
Če ste se tako počutili, bom to vzel kot kompliment. George Orwell je nekoč dejal, da je vsako pisanje, s katerim so vsi zadovoljni, v bistvu zgolj piar. Pisanje mora nekoga pretresti, izzvati. To me zanima.
Ne zanima me postavljanje spomenikov. Rad omenim imena, ki si zaslužijo spoštovanje, a ne želim okoli njih zgraditi celotne zgodbe. Šport me zanima kot družbeni fenomen – tam, kjer je surov, neizprosen. Tam, kjer se odpirajo moralne dileme, ki jih lahko prenesemo tudi na druga področja življenja.
Doping je idealen poligon za pisanje o tem. Zato se nisem želel zadrževati. Če sem iskren, bi lahko bil še bolj oster, še bolj neposreden, a to niti ni bil moj namen. Nisem želel obsojati.
Ko mi kdo reče, da sem napisal knjigo o dopingu, ki ne moralizira, mi to pomeni največ. To sem si želel doseči – da se občuti, da je za tem veliko premisleka. Čeprav omenjam Lancea Armstronga in tudi Jolando Čeplak, nisem želel nikogar obsojati ali pozivati k obsodbi.
Prav nasprotno. Verjamem, da bi v boju proti dopingu dosegli največ, če bi dopinške kršitelje skušali razumeti.
Ko sva že pri obsojanju. Nedavno je velik odziv sprožil obisk enega največjih dopinških grešnikov v zgodovini – kolesarja Lancea Armstronga, ki je imel predavanje ob robu planiškega skakalnega spektakla. Se vam zdi, da je bil ta obisk neprimeren?
Ljudem, ki bi športnika že ob najmanjšem prekršku izključili iz športa za vselej, vedno rečem: šport je del družbe. Kaj pa kriminal? Navsezadnje ima celo morilec možnost vrnitve v družbo. Zakaj je potem ne bi imel tudi športnik, ki ni nikogar ubil, ampak je “zgolj” uporabil doping?
Armstrong je seveda poseben primer, fenomen. Z njim ne moremo ravnati kot z “navadnim” dopinškim prestopnikom. Bil je obraz športa, človek, ki je premagal raka in milijonom vlival upanje.
Čeprav v knjigi jasno povem, da mi nikoli ni bil posebej simpatičen – vedno se mi je zdel aroganten –, ne verjamem, da bi morali zaradi tega popolnoma zavreči pozitivno sporočilo njegove zgodbe. Pokesal se je, javnost je bila neusmiljena, gnojnica se je zlila po njem. Je bilo to dovolj za enega največjih prevarantov v zgodovini športa? Težko rečem.
Primer sem precej podrobno raziskal in nikoli nisem imel občutka, da bi obžaloval svoje početje tako globoko, kot denimo Tyler Hamilton. Po drugi strani pa Armstrong ni vztrajal do konca pri svoji laži. Poskušal je tudi širši javnosti podati določena pozitivna sporočila.
Glede na to, da je od afere minilo že precej časa, se mi ne zdi, da je njegov prihod v Planico leta 2025 največji problem v športu. Ljudje ga, očitno, še vedno želijo poslušati – in to nekaj pove.
Danes nad praktično vsakim športnikom, ki izstopa v športih, kot so atletika, kolesarstvo in še nekaterih, bdi senca dvoma, ali je do perfektnosti prišel na nedovoljen način. Se vam to zdi pravično?
Je pravično, nepravično, pravilno, napačno … Tako pač je. Glede na zgodovino športov, v katerih pomembni vlogi igrata vzdržljivost in moč, v zadnjih 60, 70 letih, bi bilo naivno pričakovati, da so današnji športniki povsem brez sence dvoma. Še posebej tisti, ki izrazito izstopajo.
Ena ključnih misli moje knjige je prav ta: dvom je potreben, toda dvom še ni dokaz. Ljudje bi se tega morali bolj zavedati. Ko sem raziskoval, sem pogosto naletel na primere, ki so boleče razkrivali, kako velik je razkorak med dopinškimi prestopniki in tistimi, ki niso nikoli padli na testu, a bi morda morali.
Je danes šport bolj čist, kot je bil pred pol stoletja?
Pri znanih sredstvih, kot so eritropoetin, testosteron, anabolični steroidi, bi rekel, da je ta razkorak manjši. Če pogledamo nazaj, je bil to pravi divji zahod. Testov za eritropoetin sploh ni bilo, pa so ga uporabljali skoraj vsi. Ne bi rekel, da je danes slabše kot takrat, a po drugi strani niti ne vemo, kaj vse se dogaja v ozadju. Možno je, da obstajajo tehnologije, ki jih farmakologi še ne poznajo.
Lovro Žiberna, ki sodeluje z organizacijo SLOADO in je opravil strokovni pregled moje knjige, je v intervjuju za Siol dejal, da je že po naravi veliko lažje prepoznati snov, ki ima dopinški potencial, kot razviti zanesljivo metodo, s katero jo odkriješ v urinu ali krvi. In ta razkorak bo verjetno vedno obstajal.
Tudi Slovenci imamo trenutno asa, ki blesti v enem izmed “spornih” športov – Tadeja Pogačarja. V knjigi pišete, da bi moral vsak novinar vsakega športnika spraševati o dopingu. Pa vendar – ali kot novinar ne tvegate, da si s tem nakopljete gnev športne javnosti? Res mislite, da bi morali športnike redno spraševati o tem?
Vem, da se lahko sliši nekoliko posplošeno, a ključno je slediti načelu zdravega razuma. V knjigi jasno povem, da to ne pomeni, da greš na Dirki po Franciji takoj po etapi na novinarski konferenci pred množico novinarjev spraševati, ali je športnik jemal doping. Odgovor bo vedno: “Ne.” Takšna vprašanja in odgovori so prazni. Iz njih ne izveš nič.
Problem pa je tudi ta, da novinarja, ki se preveč poglablja v take zgodbe, hitro izključijo iz novinarskih krogov. To se je zgodilo Davidu Walshu iz Sunday Timesa, ki je razkrinkal Armstronga. Novinarska srenja ga je odrinila na stran. Bil je izločen.
Armstrong je bil zvezda naslovnic, ameriški junak, vsi so ga slavili, potem pa pride nek irski novinar in želi razdreti to zgodbo. To je bil človeški odziv, razumem jih, a po drugi strani naloga novinarja ni le, da hvali in poveličuje, ampak tudi postavlja neprijetna vprašanja.
Ko imaš res pravo priložnost in sediš s športnikom kalibra, kot je Pogačar, se mi zdi povsem legitimno, da zastaviš tudi kako vprašanje na temo dopinga. Ne zaradi senzacionalizma, temveč zato, ker lahko iz odgovora, pa tudi iz nebesedne govorice, razbereš marsikaj. Morda dobiš kakšno sled za nadaljnje raziskovanje.
Tudi športniki bi morali razumeti, da je to sestavni del igre. Tako kot so vprašanja o zmagi in porazu, so legitimna tudi vprašanja o poštenosti in dvomih.
Je pa ravno doping izvrsten primer, zakaj poglobljenega novinarskega prispevka ni mogoče napisati čez noč. Raziskovanje tovrstnih primerov ne zahteva tednov, ampak mesece trdega dela, ki morda na koncu ne obrodi niti vrstice besedila.
Vrniva se nazaj na atletiko. Kako bi ocenili njen trenutni status? Zdi se, da je bila pred 20, 30 leti precej bolj prepoznavna. Takrat je skoraj vsak znal našteti vsaj deset najboljših atletov na svetu. Danes temu ni več tako. Zakaj?
Strinjam se, status atletike je danes precej slabši, kot je bil nekoč. Kot nekoga, ki ima atletiko zelo rad, me to zelo žalosti.
V ozadju pa vidim več razlogov, zakaj je prišlo do tega. Nekateri so posledica slabih odločitev. Skoraj vsi se strinjamo, da je bila ukinitev zlate lige in prehod na diamantno ligo slaba poteza. Podpišem se pod to. Poleg tega se mi zdi, da je velikih tekmovanj že preveč – zaradi tega posamezne tekme izgubijo težo, ki so jo imele nekoč.
Nekaj pa je tudi posledica širših družbenih trendov. V ospredje prihajajo novi športi. Pred 25 leti v Sloveniji recimo nismo prav veliko pozornosti namenjali športnemu plezanju. Danes je drugače. To ni nič slabega, a dejstvo je, da se del pozornosti preusmerja drugam. Tako kot plezanje bi lahko omenil še vrsto drugih športov.
Atletika je poleg tega precej netelevizijski šport. Težko prikažeš spektakularne panoramske posnetke, ob katerih bi ljudje poleti zadremali pred televizijo. Težko ujameš ritem, ki ga imajo ekipni športi. Veliko je namreč prekinitev, tišin, ki jih današnje občinstvo v svetu nenehnih dražljajev težko prenaša.
Tretji vidik pa je, da je ogromno atletskih disciplin takšnih, da si ne moreš privoščiti nastopanja vsak drugi konec tedna, če hočeš doseči vrhunski rezultat. Zato vrhunski atleti pogosto niso stalno prisotni. Šport kot takšen preprosto ni več v koraku s sodobnim tempom.
Zato se mi zdi, da bi se morala atletika bolj opreti na svoje tradicije in se hkrati razširiti. Zelo pozitivno ocenjujem prizadevanja za povezovanje s cestnimi teki in teki v naravi. To, kar smo videli na nedavnem evropskem prvenstvu v cestnih tekih, je po mojem mnenju odlična poteza.
Dejstvo je, da je veliko lažje monetizirati cestne teke kot stadionsko atletiko. Svetovna in evropska prvenstva ter kakšen miting, kot je tisti v Zürichu, morda še razprodajo stadion, sicer pa je širše občinstvo težko pridobiti.
Z rekreacijo je precej drugače. Za newyorški maraton je vsak rekreativni tekač pripravljen plačati zelo visoko ceno, samo da je tam. Tam se ustvarja denar, ki bi ga bilo mogoče, vsaj deloma, kanalizirati tudi k vrhunskim atletom.
Če sem malce utopičen – naloga odgovornih bi morala biti, da del sredstev, ki jih nek ameriški podjetnik recimo nameni za nastop svojih 20 zaposlenih na maratonu, pride tudi v žep Vida Botolina ali Neje Filipič. Zakaj pa ne?
Kako pa gledate na razmah rekreativnega teka v zadnjih desetletjih?
Veseli me, da vsaj del atletike uspeva, a to ni celotna atletika, zato bi si želel, da bi vsaj del te pozornosti in prepoznavnosti dosegla tudi stadionska atletika. Ne govorim o množičnosti, ampak o tem, da bi imela večji javni odziv in ugled.
To, da je tekaški bum zajel svet, je v resnici precej logično. Vse več ljudi ima namreč pisarniška, sedeča delovna mesta, fizičnega dela je vse manj. V ZDA se je to zgodilo že pred 50 leti in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo ta val prišel tudi k nam.
Zdi se mi pa, da v zadnjem obdobju vse več ljudi raje teče v naravi kot na cesti. Tudi vodje tekaških skupin pravijo, da je bil največji razcvet okoli leta 2010, danes pa število rekreativnih cestnih tekačev nekoliko upada.
Kakšno je vaše mnenje o novem tekmovanju Grand Slam Track, ki se osredotoča le na teke, skokov in metov pa sploh ni zraven? Ustanovil ga je legendarni Michael Johnson in precej vehemetno sporočil, da lahko reši teke, atletike pa ne …
Za nami je šele en miting, zato je še prezgodaj za konkretno oceno. Lepo je, da obstaja volja po inovaciji, a vseeno imam nekaj pomislekov glede izbrane smeri.
Ena največjih prednosti atletike je prav njena tradicija. Od antičnih časov naprej se skače, teče in meče. To je dediščina, ki vsaka štiri leta na olimpijskih igrah spet zablesti v vsem svojem sijaju. Atletika bi se morala tega bolj zavedati in ceniti. Ne v smislu, da obtiči v preteklosti, ampak da zna iz teh korenin črpati moč.
Zato se mi zdi problematično, da novo tekmovanje že v izhodišču izloča določene discipline. Da se nekdo odloči, da skoki, meti ali tehnične discipline niso vredne vključitve v prestižni format, v katerem se delijo visoke nagrade. To se mi zdi nepravično, skoraj ponižujoče do teh disciplin. To preprosto ni prava pot.
Koga izmed zdajšnjih zvezdnikov svetovne atletike najraje spremljate in zakaj?
Definitivno Femke Bol. Zelo mi je simpatična. Tako njen način teka kot njena pojavnost in način, kako proslavlja uspehe. Nekaj zelo flegmatičnega je na njej. Ko teče, deluje neverjetno sproščeno. Strašno všeč mi je.
Zelo rad spremljam tudi dogajanje v teku na 1500 metrov – to je trenutno ena najbolj razburljivih disciplin. Moj favorit je Britanec Jake Wightman, nekako mi je najbližje. Josh Kerr mi deluje nekoliko preveč nastopaško, Jakob Ingebrigtsen pa sploh.
Čeprav je res, da je Norvežan izjemno zanimiv, še posebej v kontekstu zgodb, ki prihajajo na dan o njegovem očetu in domnevni fizični zlorabi otrok. Krut model. Nočem izpasti kot hobi psiholog, ampak ko gledaš Ingebrigtsna, se zdi, kot da gledaš otroka, ki je prestal travmo – z vso to aroganco in nepopustljivostjo.
Zanimivo je, ker v teku na 1500 metrov nikoli ne veš, kdo bo koga premagal. Tu je še Američan Cole Hocker, ki je bil olimpijski prvak. Prava poslastica za spremljanje.
Od preostalih moram omeniti tudi Letsileja Teboga, ki je postal prvi afriški olimpijski sprinterski prvak. Zdi se mi, da je to ena najmočnejših zgodb zadnjih olimpijskih iger. Če pogledamo, koliko sužnjev je Afrika skozi zgodovino izvozila v ZDA in na Karibe … Slavo so potem prinašali potomcem teh ljudi, kot so Usain Bolt, Justin Gatlin in drugi, nikoli pa Afriki sami.
Na simbolni ravni se mi zdi res nekaj posebnega, da je prav Tebogo – po tragičnem letu, v katerem je izgubil svojo mamo in največjo navijačico – prišel do olimpijskega naslova in v finalu premagal bahavega Noaha Lylesa. Tega sem se zelo razveselil.
Zelo všeč mi je tudi Američan Ryan Crouser, ki je vrhunski suvalec krogle. Na prvi pogled morda deluje kot tipičen volivec Donalda Trumpa, ampak ko ga poslušaš, ugotoviš, da je res nekaj posebnega. Dejansko je ustvaril novo filozofijo in tehniko suvanja. Ni le izjemen izvajalec, je pravi mojster.
Koga pa najraje spremljate od slovenskih atletov in atletinj?
Zanimivi so mi vsi. Rad spremljam slovensko atletiko. Daleč od tega, da bi spremljal le velika tekmovanja. Zelo me razveseli, ko vidim, da se Rok Markelj približuje državnemu rekordu na 1500 metrov, da je Anže Svit Požgaj v dvorani tekel 3:45, da odlično nastopa Jan Vukovič, da padajo rekordi v mlajših kategorijah.
Od uveljavljenih imen pa moram seveda izpostaviti Klaro Lukan, ki je pravkar osvojila medaljo na evropskem prvenstvu v cestnih tekih. Težko je nekomu, ki ni v tem športu, razložiti, kaj pomeni rezultat 30:26 na deset kilometrov v ženski atletiki. Klara je že na tako visoki ravni, da ne potrebuje več velikih premikov. Dovolj je, da zadrži to raven, jo morda prenese na še daljše razdalje in lahko še dolgo ostane v svetovnem vrhu.
Poleg športne odličnosti je Klara tudi izjemno hvaležna sogovornica. Zelo me je nagovorila njena izjava, da je perfekcionizem v dolgih tekih lahko prednost, a hkrati tudi največja ječa. Pogovor z njo ponuja zanimiv vpogled v psihološko plat napora. To so teme, ki me kot nekdanjega športnika in zdajšnjega pisca resnično pritegnejo.
Da pa ne bo govora samo o njej, naj omenim še Luko Janežiča. Kakšna zgodba bi bila njegova uspešna vrnitev! Podobno velja za Marušo Mišmaš Zrimšek. Zame imata oba že zdaj “medalji” z velikih tekmovanj, čeprav ju nimata. Obema bi iz srca privoščil, da se jima enkrat izide, saj sta preživela hude poškodbe. Kot nekdo, ki se je tudi sam boril z zdravstvenimi težavami, se z njima še toliko lažje poistovetim.
Kako pomembno je, da bo Slovenija junija gostila evropsko ekipno prvenstvo in kaj to tekmovanje lahko prinese slovenski atletiki?
Težko poudarim, kako zelo pomembno. To tekmovanje je na neki način bolj merodajen pokazatelj kondicije slovenske atletike kot velika posamična tekmovanja. Atlet kova Primoža Kozmusa ali Kristjana Čeha se “zgodi”, seveda ob obilici trdega in strokovnega dela, ekipne uspehe pa je treba načrtovati nekoliko drugače.
Če bi se uvrstili med prve tri in napredovali v prvo ligo, bi bil to eden največjih uspehov v zgodovini slovenske atletike. Bo pa zelo težko. Reprezentance, ki so pred dvema letoma izpadle iz prve lige – Norveška, Turčija in Belgija -, so zelo kakovostne, po mojem mnenju še bolj kot denimo Litva, ki nas je nazadnje prehitela na Poljskem.
Ker bo v Mariboru nastopila tudi reprezentanca Izraela, se je na Atletsko zvezo Slovenije (AZS), ki sicer ne odloča o tem, ampak je to v rokah Evropske atletike (EA), usul plaz kritik in poziv k bojkotu tekmovanja. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Izrael v Gazi izvaja genocid – to ni moje mnenje, ampak poročilo preiskovalne komisije Združenih narodov. Moje mnenje pa je, da države, ki izvajajo genocid, nimajo kaj iskati na športnih tekmovanjih, pravzaprav si zaslužijo precej hujše sankcije od tega. Hudo mi je ob misli na nedolžne športnike, ki bi ostali brez pravice do nastopanja, toda na svetu obstajajo pomembnejše stvari od športa.
Ob tem se poraja vrsta pomislekov. Kaj bi se spremenilo, če bi AZS odstopila od organizacije? Najbrž bi jo EA dodelila nekomu drugemu. Kaj bi se zgodilo, če bi EA izraelskim atletom prepovedala nastopati? Izraelski premier Benjamin Netanjahu najbrž ne bi priznal, da je vojni zločinec samo zato, da bi lahko izraelska reprezentanca odpotovala v Maribor. Toda če razmišljamo v tej smeri, smo se že ujeli v zanko banalnosti zla.
Ta pojem je skovala nemška filozofinja Hannah Arendt, ko je v Jeruzalemu spremljala sojenje nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu. Banalnost zla na kratko pomeni, da najhujših zločinov ne omogočajo ljudje, ki so krvoločni psihopati, ampak ljudje, ki brez kritičnega premisleka vestno izpolnjujejo ukaze. Če bi Eichmann odstopil od organizacije deportiranja Judov v koncentracijska taborišča, bi oblast to nalogo dodelila nekomu drugemu.
Upam, da moj odgovor ne zveni, kot da AZS in EA obtožujem soudeležbe pri genocidu. Rad bi poudaril le, da se mi zdi mednarodni pritisk v tem trenutku izjemno pomemben in da odgovornosti ne gre prelagati na druge. Morda bi bilo v konkretnem primeru najbolj konstruktivno, če bi se oblikovala koalicija držav in Evropski atletiki zagrozila z bojkotom vseh tekmovanj, če ne izpolni njihovih zahtev.
Za konec nameniva še par besed o statusu atletike v slovenskem medijskem prostoru. Zdi se, da je zelo slab, čeprav gre za enega najbolj množičnih športov, ki ima eno najbogatejših tradicij. Nenazadnje smo to videli tudi ob nedavnih uspehih Tine Šutej, Anite Horvat in Klare Lukan. Kljub medaljam z največjih tekmovanj se niso znašle na naslovnicah, temveč nekje ob robu športnih strani …
To je po mojem mnenju povezano tudi z nekaterimi širšimi globalnimi trendi, o katerih sva že govorila. V poplavi različnih športov se atletika preprosto nekoliko izgubi, kar je škoda, saj gre vendarle za temeljni, bazični šport. Tega bi se morala zavedati tudi država. Če se kot narod deklariramo kot športni, potem mora biti atletika ena izmed prioritet. Brez dobro razvite atletike so temelji slovenske športne piramide trhli.
Nočem biti dežurni kritik naše nacionalne televizije, marsikaj kakovostnega se da tam pogledati, a dogajajo se tudi stvari, ki se mi zdijo popolnoma nerazumljive. Recimo nedavno evropsko dvoransko prvenstvo, ki bi ga lahko spremljal prek spletne strani krovne atletske evropske organizacije, a to ni bilo mogoče, ker je pravice zakupila RTV Slovenija.
Ta je sicer prvenstvo prenašala, a je med samim tekmovanjem prenos prekinjala zaradi takšnih stvari, kot je podelitve medalj z nordijskega svetovnega prvenstva. Gre za podelitev, ki bi jo brez težav predvajali s posnetkom, namesto tega pa prekinejo neposreden prenos atletske tekme. Posledično si dogodka ne moreš ogledati ne na televiziji ne na spletni strani zveze. Take “malenkosti” veliko povedo o tem, zakaj atletika pri nas ni bolj prepoznavna.
Kako bi to rešili?
Ne počnite tega! Morda to zdaj lažje povem. Dokler sem bil aktiven atlet, tega ne bi komentiral. Danes, ko razen ljubezni do nje z atletiko nimam več nobene neposredne povezave, pa lahko mirno rečem – kot športni narod bi morali postaviti atletiko na mesto, ki ji pripada. Tja, kjer je doma kraljica športov – na vrh.
Razumem, Tadej Pogačar je globalni fenomen, a način, kako smo denimo promovirali nedavno dirko Pariz–Roubaix, in morje novic, ki smo jih videli ob tem, je skoraj takšen, kot da gre za finale svetovnega prvenstva v nogometu. Medtem je Klara Lukan v športu, s katerim se ukvarja praktično ves svet, osvojila medaljo na evropskem prvenstvu v cestnem teku, pa si moral po večini medijev pobrskati čisto na dno strani, da si našel novico o tem. To se mi zdi narobe, to bi se moralo spremeniti.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje