Mlada Maša Medjimurec je po vsega letu in pol treninga letos ekspresno opozorila nase. Avgusta je v devetih dneh postala peta najboljša mladinka na svetu na 400 m, z mladinsko štafeto 4x400 za las zaostala za zgodovinsko medaljo in s člansko štafeto 4x400 m kot najstnica debitirala na velikem tekmovanju. Slovenska atletika je v njej po Živi Remic očitno dobila še en talent svetovnega kova.

“Do junija ne bom tekmovala, saj imam maturo. Zdaj se bom osredotočila na šolo. Potem bom zagotovo skušala teči še bolje od dvoranskega osebnega rekorda. Glavni cilj sezone pa bo svetovno mladinsko prvenstvo. Ne vem, v kakšni formi bom takrat, ampak zagotovo si želim teči pod 54 sekund,” nam je povedala Maša Medjimurec sredi maja, ko je zmagala na uvodnem mitingu mednarodne atletske lige v Mariboru in na 300 m konkurenco prehitela za več kot pol sekunde.

Takrat 18-, danes pa 19-letna nadarjena atletinja ljubljanskega AD Kronos, ki je pozimi nase opozorila z dvoranskim osebnim rekordom 54,04, potem zaradi šole res več kot mesec dni ni tekmovala. Ko se je junija vrnila, pa je zablestela.

Željo po teku pod 54 sekundami je krepko presegla. Potem ko se je že v začetku julija na mitingu v Novem mestu spustila pod 53 sekund (52,76), je na mladinskem svetovnem prvenstvu v Eugeneu v finalu zablestela z rezultatom 52,37, se močno približala slovenskemu mladinskemu rekordu in zasedla peto mesto na svetu. Dosegla je celo povsem enak čas kot četrtouvrščena tekmica.

Ni slabo za dekle, ki se – potem ko je pred tem devet let trenirala gimnastiko in nekaj časa tudi plezanje – z atletiko ukvarja šele leto in pol.

“Tega zagotovo nisem pričakovala”

“Tega zagotovo nisem pričakovala. Na prvenstvo sem prišla s 14. rezultatom med prijavljenimi. O finalu sem sanjala, a si nisem mislila, da mi bo uspelo. Peto mesto … Še zdaj nisem dojela,” je povedala Medjimurec, ki je v ZDA tekla tudi v štafeti 4 x 400 m in z dekleti skoraj prišla do zgodovinskega uspeha.

V finalu so mlade Slovenke z novim mladinskim rekordom 3:32,26 zasedle četrto mesto in za vsega 18 stotink zaostale za medaljo. Pred njimi so končale le atletske velesile Velika Britanija, Avstralija in ZDA.

Ta nastop v štafeti je bil za mlado Ljubljančanko – po treh tekih na 400 m in kvalifikacijskem nastopu v štafeti – že peti v petih dneh, a še ne zadnji. Takoj po koncu tekmovanja v ZDA se je namreč odpravila na drugi konec sveta.

Iz ZDA neposredno v Birmingham

Po dnevu in pol potovanja se je pojavila na evropskem prvenstvu, kjer je debitirala še na velikem članskem tekmovanju in v petek v Birminghamu tekla v štafeti 4 x 400 m. Po ne najbolj posrečenem nastopu Slovenk, ki so z rezultatom 3:35,82 tekle več kot tri sekunde počasneje kot mladinke na ameriških tleh, smo se z njo tudi pogovarjali.

“Morda danes ni bila najboljša tekma, ampak že to, da smo med najboljših 16, je super. V preteklosti smo že dokazale, da znamo dobro teči. Verjamem, da bomo v prihodnosti še boljše,” je povedala po nastopu in priznala, da je precej utrujena.

“Utrujena sem od res dolgega potovanja, nisem se še niti privadila na časovno razliko, prav tako pa je bil to moj šesti tek na 400 m v devetih dneh. Sploh ne vem, od kod mi energija, sem pa zdaj res že kar utrujena. To je bila moja zadnja tekma sezone, zdaj si bom malo odpočila. Sem pa nastopa na evropskem prvenstvu res vesela. To je zagotovo velika izkušnja za prihodnost,” se je razgovorila.

“Atletike ne dajem na prvo mesto, a bo v prihodnosti drugače”

S sezono, ki je za njo, je seveda zadovoljna.

“Definitivno sem presenečena. Vedela sem, česa sem sposobna, sem pa vesela, da mi je potem to uspelo dokazati tudi na tekmah in teči celo bolje od pričakovanj,” je razložila varovanka Nika Muhiča, ki letošnjo jesen zapušča srednješolske klopi in bo v prihodnosti študirala kineziologijo.

“Atletike še ne dajem na prvo mesto, a bo verjetno v prihodnosti drugače. Da vidimo, kam pridem,” se je zasmejala suhljata atletinja, ki je še neizbrušen diamant.

“Imam še veliko rezerv, predvsem pri tehniki”

“Definitivno imam še veliko rezerv. Predvsem pri tehniki. Tudi povsem osnovne tekaške vaje mi ne gredo najbolje, kar je logično. Če bi šla bolj počasi, bi se temu bolj posvetila, ampak za to bo še čas. Tehnika definitivno, potem pa še vse ostalo,” je povedala in dodala, da je nevajena tudi velikih tekmovanj.

“V Eugeneu sem bila v kvalifikacijah res živčna. Grozno je bilo. Rekla sem si, da ne vem, ali je to zame. Potem pa sem v finalu res uživala. Ko sem pogledala po stadionu, videla, koliko je navijačev in kje dejansko sem, sem res uživala. Potem sem si rekla, da morda je pa to to,” je razkrila Medjimurec, ki z novo sezono izstopa iz mladinskih vrst.

Glede na rezultate, ki jih je dosegla po vsega letu in pol atletskega treninga, pa lahko od nje kmalu pričakujemo tudi posamične nastope na velikih članskih tekmovanjih.

Morda že prihodnje leto? “Ne vem. Zelo nerada govorim o tem, kaj se bo zgodilo. Grem s tokom in potem sem v tistem trenutku presenečena in zadovoljna. Nič ne bom rekla, kaj bo. Bomo videli,” je povedala za konec.

Kaj bo prihodnost prinesla, seveda ne moremo vedeti, a glede na to, kaj ji je uspelo po manj kot dveh letih treninga atletike, se je lahko skupaj z njo zelo veselimo …