Zlata deklica hrvaškega športa s slovenskim podpisom

Sara Kolak. FOTO: Profimedia.

Sara Kolak je v Birminghamu osvojila naslov evropske prvakinje v metu kopja in po desetletju trpljenja spet postala velika junakinja hrvaškega športa, potem ko je leta 2016 zmagala na olimpijskih igrah. Do obeh uspehov jo je popeljal slovenski trener, a ne isti.

Sara Kolak, preprosto dekle iz Ludbrega na Hrvaškem, je avgusta 2016 čez noč postala zvezdnica hrvaškega športa, ko je v Riu de Janeiru nepričakovano postala olimpijska prvakinja.

Pravzaprav je nase opozorila že nekoliko prej. Le mesec dni pred tem je osvojila bronasto kolajno na evropskem prvenstvu v Amsterdamu, leta 2014 pa tudi bron na mladinskem svetovnem prvenstvu.

Toda nič je ni v orbito izstrelilo tako kot met, dolg 66,18 metra, s katerim je še drugič v dveh dneh izboljšala hrvaški rekord – potem ko je v kvalifikacijah vrgla 64,30 metra – in na olimpijskih igrah v Braziliji šokirala precej bolj uveljavljene tekmice. V prvi vrsti dvakratno olimpijsko prvakinjo in svetovno rekorderko Barboro Špotakovo.

S Slovencem sta šokirala atletski svet

Do uspeha kariere in enega največjih uspehov hrvaškega športa, še posebej atletike, jo je popeljal slovenski trener Andrej Hajnšek, s katerim sta začela sodelovati, potem ko je morala nadarjena Hrvatica zaradi operacije počivati kar 15 mesecev.

Živela in trenirala je v Celju, kjer se je na treningih vsak dan merila z našo rekorderko Martino Ratej in za njo povečini zaostajala, na velikih tekmah pa zablestela ter dokazala, da je iz pravega testa.

Ko je leta 2017 na mitingu v Lozani, kmalu po dopolnjenem 22. letu starosti, kopje vrgla 68,43 metra daleč, kar jo še danes uvršča na 11. mesto večne lestvice, se je zdelo, da je meja le nebo.

Kmalu zatem je postala še evropska prvakinja do 23 let. Na svetovnem prvenstvu v Londonu istega leta je sicer doživela razočaranje in za las ostala brez medalje, a vseeno dokazala, da kljub mladosti spada v sam svetovni vrh.

Padec v brezno, iz katerega se dolgo ni pobrala

Toda z vrha je hitro padla daleč navzdol. Zaradi težav s komolcem je izpustila celotno sezono 2018, po vrnitvi pa na trenutke sicer zablestela, a prave konstantnosti ni bilo več. V iskanju poti nazaj na vrh se je razšla tudi s Hajnškom in v naslednjih letih menjavala trenerje.

Sodelovala je tudi z Gorazdom Rajherjem, nekdanjim trenerjem Kristjana Čeha, ter s svojim vzornikom, dvakratnim olimpijskim prvakom v metu kopja Norvežanom Andreasom Thorkildsnom, a se iz povprečja ni zmogla dvigniti.

Bile so tudi sezone, ko kopje ni poletelo niti čez 60 metrov, na velikih tekmovanjih pa je bila daleč od medalj.

Na olimpijskih igrah leta 2021 v Tokiu je obstala v kvalifikacijah, podobno se ji je zgodilo tudi na svetovnih prvenstvih 2022, 2023 in 2025, do finala pa ni zmogla niti na evropskem prvenstvu 2022.

Fant, trener in … spet Slovenec

Manjši preblisk je doživela leta 2024, ko se je v Rimu prvič po petih letih uvrstila v finale velikega tekmovanja in evropsko prvenstvo končala na 11. mestu.

Precej močneje je nase opozorila nekaj mesecev pozneje na olimpijskih igrah v Parizu, kjer je bila četrta. Z metom, dolgim 63,40 metra, je za novo olimpijsko kolajno zaostala le za 28 centimetrov.

Takrat je že trenirala pod vodstvom zdajšnjega trenerja in tudi življenjskega sopotnika Mišela Žeraka, nekdanjega slovenskega alpskega smučarja, ki je med letoma 2012 in 2016 nastopal tudi v svetovnem pokalu. Brez vidnejših uspehov, saj se mu niti enkrat ni uspelo uvrstiti v finalno vožnjo.

V Birminghamu se je vrnila na vrh

Precej bolje pa se Štajerec, ki danes živi v Šentjurju, očitno znajde v atletskih trenerskih vodah. Sprva je s Saro sodeloval kot fizioterapevt, potem pa je med njima preskočila iskrica. Ob tem, da sta postala par, pa je postal tudi njen trener.

Po žarku, ki je na njeno kariero posvetil v olimpijskem letu 2024, je bilo lansko leto spet slabše. Kopje je le enkrat vrgla prek 60 metrov.

Letos je na mitingu v Ostravi z drugim mestom in metom prek 62 metrov spet dala vedeti, da na evropsko prvenstvo ne bo odšla kot “turistka”, potem pa prav v Birminghamu doživela nov vrhunec in postala evropska prvakinja.

Njeni letošnji najboljši dosežki – izid sezone znaša 62,61 metra – so sicer precej krajši od metov iz najboljših let njene kariere, a v pravem trenutku in na pravem mestu, v finalu evropskega prvenstva na stadionu Alexander v Birminghamu, je premagala vse tekmice in prišla do novega velikega uspeha.

“Vse solze so se splačale”

Skoraj natanko deset let po velikem uspehu, s katerim je šokirala atletski svet, je sporočila, da je še vedno tu. Spet pod vodstvom slovenskega trenerja.

“Splačalo se je čakati. Splačal se je ves trud. Splačale so se vse solze. Enostavno nisem hotela obupati. V zadnjih desetih letih se je zgodilo ogromno. Bilo je veliko slabih, pa nekaj tudi dobrih dni. Vztrajala sem, dala sem vse od sebe. Če ne bi bilo mojega trenerja in fanta Mišela, me danes ne bi bilo tukaj,” je v solzah in v brezhibni slovenščini po birminghamskem zmagoslavju povedala našemu novinarskemu kolegu.

Zlata deklica hrvaškega športa je nazaj.