Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Z Luko Janežičem, trikratnim slovenskim atletom leta, ki je nedavno pri vsega 29 letih končal kariero, smo se pogovarjali o ozadju njegove presenetljive odločitve, njegovi bogati karieri, načrtih za prihodnost in tudi o rekordu, ki ga je nepričakovano hitro po odhodu v pokoj izgubil.
“Izpolnil sem otroške sanje. Kot otrok sem si želel, da bi atletika postala moja služba, da bi od nje živel in tekel na velikih tekmah, mitingih, na olimpijskih igrah. To življenje sem živel deset let,” nam je na vprašanje, kaj mu je atletika dala, nekaj tednov po odločitvi o koncu kariere s ponosom v glasu odgovoril Luka Janežič.
V atletski pokoj je odšel presenetljivo hitro, pri 29 letih, v resnici pa se je njegova kariera na najvišji ravni končala že tri leta prej – s hudo poškodbo ahilove tetive marca 2022.
“Tako sem se odločil, ker sem ugotovil, da na tak način ne bom mogel več teči vrhunskega rezultata, s povprečjem pa se nisem želel zadovoljiti,” je iskreno priznal trikratni slovenski atlet leta (2017, 2018 in 2019), ki je bil zelo neposreden tudi ob vprašanju o pregovornem životarjenju atletov in atletinj, ki ne spadajo v sam svetovni vrh in ne osvajajo medalj na največjih tekmovanjih.
“Na živce mi gre, ker je atletika zaznamovana kot šport, v katerem ni denarja. To ni res. S športi, kot so nogomet, košarka in še nekateri, je ne bom primerjal, ker je to nesmiselno, toda jaz sem z atletiko nekaj zaslužil in ta denar tudi unovčil, tako da danes imam kaj od tega,” je brez dlake na jeziku povedal dolgoletni slovenski rekorder v teku na 400 metrov, ki je brez tega rekorda ostal le nekaj dni po koncu kariere.
Seveda smo spregovorili tudi o tem, tudi ob odgovoru na to vprašanje pa ni hlinil brezbrižnosti – priznal je, da je to malce ranilo njegov ego. Preverite, kaj vse še nam je v debelo uro dolgem in zelo iskrenem poslovilnem intervjuju povedal.
Nekaj tednov je minilo od odločitve o koncu kariere. Kaj ste počeli od takrat?
Nič posebnega. Bil sem prost treningov, potovanj in tekmovanj. Prvič po 13 letih se mi je zgodilo, da imam poletje prosto. To je zame velika sprememba, tako da se še malo iščem v tem novem življenju. Bomo videli, kako bo šlo naprej.
Se sprašujete, ali je bila odločitev pravilna?
Odločitve nisem sprejel čez noč. Približno mesec dni sem razmišljal o koncu kariere. Takrat je bilo težko, a ko sem odločitev sprejel in jo tudi javno naznanil, se s tem vprašanjem ne ubadam več. Poti nazaj ni več.
No, pravzaprav je. Veliko je bilo športnikov, ki so se vračali iz pokoja. Se lahko podobno zgodi tudi z vami?
Ne. To lahko trdim z gotovostjo. Že iz principa ne bi naredil česa takega. Ne bom si premislil. Zagotovo ne.
Poslovilne tekme ne boste organizirali?
Pogovarjali smo se, da bi nastopil na državnem prvenstvu in bi bila to moja poslovilna tekma. Pa še v Celju je – moj klub je Kladivar – zato bi bilo to smiselno. Preden sem svojo odločitev o koncu kariere sporočil javnosti, sem poklical vse, ki so pomembno vplivali na mojo kariero, tudi predsednika celjskega kluba, Staneta Rozmana, ki je predlagal, da se poslovim na tak način, a trenutno še ne vem, ali bo do tega res prišlo.
“Letos bom dopolnil 30 let, prezgodaj bi bilo za slovo,” ste dejali v pogovoru, ki sva ga imela aprila, potem pa le tri mesece pozneje sporočili, da se poslavljate. Kdaj ste ugotovili, da imate dovolj, in zakaj?
Relativno kmalu po najinem pogovoru, in sicer zaradi tega, ker sem imel ves čas težave s poškodbami, zaradi katerih sem moral trenirati po prilagojenem programu. Ugotovil sem, da na tak način ne bom mogel več teči vrhunskega rezultata, s povprečjem pa se nisem želel zadovoljiti. Kot sem rekel, sem o tem premišljeval dlje časa; odločitve nisem sprejel z vročo glavo, čez noč.
Ste odločitev sprejeli tudi po pogovoru z ljudmi, ki so vas obkrožali na atletski poti?
Dokler nisem dodobra premislil, o tem niti nisem govoril z drugimi. Težko je bilo predvsem teden, dva, ko sem še treniral, a sem bil na pol pri stvari. Takrat je bilo res težko. Naporno je bilo. Kot profesionalec pač ne moreš priti na trening in ob tem razmišljati, ali boš kariero sploh še nadaljeval. Takrat sem ugotovil, da sta samo dve poti: ali končam kariero ali pa grem na polno naprej.
Po kakšnih dveh tednih sem se pogovoril z družino, seveda tudi s trenerjem. Zanimivo je, da so me povečini vsi prepričevali, naj ne neham. Da bi bilo zdaj, ko sem vložil toliko truda v vrnitev po poškodbi, škoda obupati, ampak enostavno nisem imel več prave motivacije. Na koncu sem se, ne glede na vsa mnenja, odločil tako, kot sem se.
Zanimivo je, da ste presenetljivo hitro ostali brez državnega rekorda na 400 metrov, potem ko je Rok Ferlan odtekel izjemnih 44,70. Vas je ta rekord presenetil?
Malce me je, a dejstvo je, da je Rok Ferlan v zadnjih treh letih konstantno napredoval. Ves čas je tekel 45 sekund. Ko je tako, pa prej ali slej pride tudi kak še boljši rezultat. Tudi z mano je bilo podobno. Zdaj je velik preskok uspel tudi njemu. Nimam kaj – le čestitati mu lahko.
Pa ob tem, da ste tako hitro ostali brez rekorda, vseeno malce zaboli?
Zagotovo kot športnik stremiš k temu, da si najboljši, tako da ti to zagotovo malce rani ego. Po drugi strani pa je to za atletiko dobro. Vsak rekorder je tarča vseh, ki prihajajo za njim. Vsi ga želijo zrušiti. To se je zdaj tudi zgodilo. Jaz zaradi tega ne bom živel nič slabše, Rok pa precej bolje.
Rekord je odtekel na evropskem ekipnem prvenstvu v Mariboru. Kako to, da niste vztrajali do tega tekmovanja? Tako velik dogodek na domačih tleh ni bil dovolj velik motiv?
Vztrajal bi, če bi bil zdrav, ampak sem imel težave. Do ekipnega evropskega prvenstva se verjetno ne bi mogel pripraviti. Pa tudi če bi se, skoraj zagotovo ne bi bil tako dobro pripravljen, kot bi si želel, da bi bil. S povprečjem pa se, kot sem rekel, enostavno ne morem zadovoljiti. Če bi bil zdrav, bi bilo drugače. Potem verjetno zdajle ne bi sedela in se pogovarjala o tem, da sem končal kariero.
Sloveniji se je v Mariboru prvič v zgodovini uspelo uvrstiti v elitno ligo evropskega ekipnega prvenstva. Kako velik uspeh je to?
Zagotovo velik, to je super. Slovenija si zagotovo zasluži biti med elito. Rezultati, ki jih naši atleti in atletinje dosegajo v zadnjih letih, kažejo, da se je to enostavno moralo zgoditi. To je bila tudi nagrada za vse navijače, ki so prišli na stadion in bodrili naše atlete. To je slovenska atletika potrebovala.
Maribor je bil super promocija za slovensko atletiko, ki se je v zadnjih letih res močno dvignila. Zdi se mi, da imamo trenutno res veliko atletov, ki so na vrhunskem nivoju – ne več le enega ali dveh posameznikov. Ne vem, ali smo kdaj imeli toliko atletov in atletinj, ki so sposobni nastopati v svetovnem merilu. Če bomo z velikim atletskim centrom res dobili tudi novo infrastrukturo v Ljubljani, bo to še en velik korak naprej.
Pravijo, da je preskok iz profesionalne kariere športnika v normalno življenje vedno zahteven. Se ga bojite?
Mislim, da bo to še prišlo za mano. Trenutno se predvsem veselim poletja, v katerem bom lahko užival. Zagotovo je to velika sprememba. Kar naenkrat ni več treningov, ni treba paziti na prehrano, spanec in tako naprej. Za zdaj je super, bomo pa videli, kako bo. Zagotovo bom skušal ohraniti zdrav življenjski slog, saj je to lahko le koristno. Skušal bom najti neko srednjo pot.
Boste zdaj, ko se z atletiko profesionalno ne boste več ukvarjali, športno še aktivni?
Da, zagotovo. Če ne zaradi drugega, zato da ostanem v kolikor toliko dobri formi. Prevelik šok bi bil, če bi se po letih vrhunskega športa zanemaril in se zasedel. Ne bom delal specifičnih treningov, bom pa aktiven.
Rekel sem si, da bi rad nastopil na Ljubljanskem maratonu in tekel na deset kilometrov. Glede na to, da nikoli v življenju nisem pretekel več kot tri kilometre, bo to kar zalogaj. Zdaj sem se že začel malce pripravljati – pripravljam se s tekaško skupino Žana Rudolfa.
Rekli ste, da bi radi ostali v atletiki. Že veste, na kak način?
Svoje znanje bi rad predajal naprej, saj verjamem, da sem si skozi leta vrhunskega športa nabral ogromno izkušenj. Rad bi se usmeril v področja, kjer sem najmočnejši – to so hitrost, hitrostna vzdržljivost, moč, eksplozivnost in predvsem tehnika teka. Vidim se tudi v delu z drugimi športniki, ne nujno zgolj atleti – naj bo to nogometaš, košarkar ali kdo drug, ki bi rad izboljšal hitrost ali tehniko teka.
Za zdaj še nimam vsega povsem definiranega, a sem si rekel, da bom to poletje namenil pripravi in razvoju ideje. Nekaj pogovorov in idej že obstaja, a še nič ni realizirano. Moj cilj je, da bi jeseni, nekje oktobra, počasi začel s tem novim poglavjem.
Ste zadovoljni s tem, kar ste v atletiki dosegli? Ste izpolnili svoj potencial?
To je vprašanje za milijon dolarjev. Delno zagotovo sem. Ponosen sem, da sem izpolnil otroške sanje. Kot otrok sem si želel, da bi atletika postala moja služba, da bi od nje živel in tekel na velikih tekmah, mitingih, na olimpijskih igrah. To življenje sem živel deset let. V rezultatskem smislu pa bi kariero razdelil na dva dela – pred in po poškodbi.
Na žalost se je zgodila huda poškodba, ki je mojo kariero obrnila v drugo smer. Kdo ve, kaj bi dosegel, če se to ne bi zgodilo. Verjamem, da bi lahko pokazal še marsikaj, a tega na žalost nikoli ne bom izvedel. Sem pa tudi v tej poškodbi skušal najti pozitivne stvari. Zaradi te poškodbe so se mi zgodile stvari v zasebnem življenju, ki se mi sicer ne bi.
V življenju je vedno treba iskati pozitivne plati. Čeprav nisem pristaš klišejev, je dejstvo, da lahko v vsaki stvari najdeš nekaj dobrega. Če na življenje gledaš s pozitivne plati, boš vedno našel kaj dobrega. Če gledaš le negativno, pa bo seveda obratno. Tega se držim.
Kako močno pa vam manjka medalja z velikih članskih tekmovanj?
To mi manjka, zagotovo. To bi bila tista pika na i, ob kateri bi lahko rekel, da sem se še bolj približal vsem ciljem, ki sem jih imel. Večkrat sem bil blizu, ampak mi je vedno zmanjkala kakšna stotinka ali pa se je zgodilo kaj drugega – kot je bil prestop na evropskem dvoranskem prvenstvu v Beogradu.
Imam pa dve medalji z evropskih prvenstev do 23 let, ki mi pomenita veliko. Na nek način sem s tema medaljama potešil to željo, čeprav je res, da v članski konkurenci medalje nikoli nisem dobil. Nimam kaj – tako je. S tem bo treba živeti naprej.
So stvari, ki bi jih na vaši poti spremenili in napake, ki bi jih popravili?
Tisti, ki pravi, da ničesar ne bi spreminjal, zagotovo ni iskren. Seveda bi, ampak življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev. Če bi vseskozi sprejemal prave odločitve in bi šla krivulja vedno navzgor, bi bilo nezanimivo, ampak …
Če bi lahko zavrtel čas nazaj, zagotovo ne bi tekmoval na tisti tekmi, na kateri sem se poškodoval. Ta poškodba je bila zelo nesmiselna. Na precej nepomembni tekmi sem se odločil, da kljub bolečinam v tetivi nastopim, kar je bila neumna odločitev. Želel sem teči – in tudi sem – strgal sem si tetivo, padel v cilj, mi pa smo odtekli državni rekord, ki je še vedno veljaven.
Če bi lahko kaj spremenil, bi zagotovo to, da bi takrat poslušal svoje telo. Glede na to, da sem bil precej izkušen, za mano je bilo veliko tekem, in sem tvegal takšno poškodbo na balkanskem prvenstvu, ki ni ravno najpomembnejše tekmovanje, bi zagotovo lahko ravnal pametneje.
Kaj vam je atletika dala?
To, da sem deset let živel življenje, ki sem ga sanjal kot otrok. Počel sem natanko to, o čemer sem kot desetletnik govoril, da bom počel. Vsi otroci imajo sanje, a le redkim se izpolnijo. Meni so se, kar je privilegij.
Pa finančno? V atletiki veliko denarja zaslužijo le redki …
Na živce mi gre, ker je atletika zaznamovana kot šport, v katerem ni denarja. To ni res. S športi, kot so nogomet, košarka in še nekateri, je ne bom primerjal, ker je to nesmiselno, toda jaz sem z atletiko nekaj zaslužil in ta denar tudi unovčil, tako da danes imam kaj od tega.
Zagotovo ne morem reči, da s finančnega vidika od atletike nimam nič. Imam. Nenazadnje bo tudi zaradi tega prehod v drugo kariero zame bolj udoben. Seveda se mojega zaslužka ne da primerjati s tistim, ki ga nekdo z iste ravni zasluži v nogometu, ampak te primerjave nimajo smisla. Zase lahko rečem, da ni bilo slabo, zato se ne smem pritoževati.
S katerih naslovov pa atleti dobivate denar?
V osnovi si kot vrhunski športnik zaposlen v policiji ali vojski. Potem so tu pogodba z Atletsko zvezo Slovenije, pogodba z opremljevalci, denar od nastopov na tekmah, osebni sponzorji, nekaj malega prispeva tudi klub …
Ko vse to združiš, se nekaj da tudi prihraniti, ne le pokrivati stroškov treninga. Je pa ogromno odvisno od rezultatov. Pogodbe so skoraj vedno enoletne, kar postane velik problem, če se poškoduješ. V enem ali dveh letih lahko izgubiš praktično vse.
Kdaj ste prvič začutili, da bi atletika lahko postala vaše življenje?
Morda takrat, ko sem se prvič uvrstil na veliko tekmovanje. Mislim, da je bilo leta 2011 na svetovnem prvenstvu za mlajše mladince – takrat sem še tekel na 200 metrov. To je bil tudi moj prvi nastop za reprezentanco. Takrat sem videl, da sem sposoben marsičesa. To je bila morda prelomnica. Prvič sem tekmoval izven Slovenije in videl, kako je, ko si na velikih tekmah.
Med člani pa ste prvič na velikem tekmovanju nastopili leta 2015, ko ste tekli na svetovnem prvenstvu v Pekingu in se odrezali odlično – iz rok ste vzeli rekord Matiji Šestaku.
To je zagotovo tekma, ki mi bo ostala v spominu za celo življenje. Prvo člansko svetovno prvenstvo in še odličen rezultat. Prvič v življenju sem v živo videl zvezdnike, ki sem jih pred tem občudoval prek televizijskih zaslonov: Usaina Bolta, Justina Gatlina, Davida Rudisho, Renauda Lavillenieja …
To je bilo zame nekaj neverjetnega. Videval sem jih na ogrevalnem stadionu, v hotelu … Ne s tribun, kot so jih gledalci. Spomnim se, da sem spremljal Bolta med treningom, ko je tekel 150-metrske distance … Zame je bilo to fascinantno. Ob prvi priložnosti sva se z Žanom Rudolfom z njim tudi fotografirala. To fotografijo hranim še danes.
Leto za tem ste tekli še na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru.
Takrat sem izpolnil sanje, ki jih ima vsak športnik. Ta tekma je zagotovo moj najlepši spomin. Če bi moral izpostaviti eno tekmovanje, bi bile to zagotovo olimpijske igre leta 2016 – prvi nastop na največjem tekmovanju na svetu.
Igre, ki so bile leta 2012 v Londonu, sem spremljal prek televizijskega zaslona in sanjal o tem, da bi nekoč na olimpijskih igrah nastopil tudi sam – že na naslednjih pa sem bil zraven. Lep spomin in velik cilj, ki sem ga izpolnil. Ko sem prišel domov, sem si v to čast dal narediti tudi tetovažo z olimpijskimi krogi.
Kaj iz Ria de Janeira se vam je najbolj vtisnilo v spomin?
Olimpijska vas. Res neverjetno je, da so tam na kupu res vsi športniki. Greš v jedilnico, pa zagledaš Michaela Phelpsa, Usaina Bolta, zvezdnika iz košarkarske lige NBA … Takrat se čutiš kot polnopravni del tega spektakla. Vidiš, da je to tudi za njih velika stvar, in občutiš, da ti je uspelo nekaj velikega, če so zraven tudi tako veliki zvezdniki svetovnega športa.
Leta 2021 ste bili tudi v Tokiu.
Da, na žalost pa so bile tiste igre precej drugačne. Zaradi koronavirusa ni bilo gledalcev, bilo je veliko omejitev, maske in konstantna testiranja … Iz olimpijske vasi sploh nismo smeli, že takoj po nastopu smo šli domov, medtem ko smo bili v Riu de Janeiru še vsaj en teden, tako da sem si lahko ogledal marsikatero znamenitost.
Zato sem toliko bolj vesel, da sem lahko pred tem izkusil prave olimpijske igre – z gledalci in vsem, kar pride zraven. Res mi je žal za športnike, ki so olimpijske igre doživeli samo v Tokiu.
Kako težko pa je bilo spremljati lanskoletne olimpijske igre v Parizu, kjer vas ni bilo?
Mislil sem, da bo težje. Ko si sam na olimpijskih igrah, imaš občutek, da se ves svet ustavi in govori samo o tem. Ko nisi zraven, pa ugotoviš, da življenje teče naprej.
Meni je bilo zanimivo, ker sem jih lahko spremljal z drugačnega zornega kota. Po televiziji sem na vse skupaj gledal bolj kot gledalec, ne kot udeleženec. Je pa bil grenak priokus, da se mi ni uspelo uvrstiti v Pariz, saj je bil to moj velik cilj, a ko sem se s tem sprijaznil, sem v igrah vseeno lahko užival.
Konkurenca v tekih je v atletiki tako huda, da je praktično nemogoče osvojiti olimpijsko medaljo. Kako sploh verjeti, da vam lahko uspe?
Moraš verjeti, sicer vse izgubi svoj smisel. Moraš verjeti, da je mogoče – ker na nek način tudi je. Nenazadnje so to dokazali tudi nekateri slovenski športniki. Seveda pa je atletiko z drugimi športi glede na množičnost nemogoče primerjati, a se vseeno tudi v atletiki da. Pa čeprav gre za ekstremno konkurenčen šport, s katerim se ukvarja dobesedno ves svet. Praktično ni države, v kateri se ne bi ukvarjali s teki.
Koliko ob tem zaboli, ko se v javnosti, ki povečini priznava samo medalje, v primeru izpada v kvalifikacijah pojavljajo očitki o “turistih”?
Ljudje, ki spremljajo šport oziroma atletiko, dobro vedo, kaj pomeni, da se sploh uvrstiš na velika tekmovanja. Polemizirati z nekom, ki tega ne ve, nima smisla. Brez veze je izgubljati energijo. Sam s takšnimi komentarji nikoli nisem imel težav. Najprej moraš razčistiti sam pri sebi.
Se boš obremenjeval s takimi opazkami ali pa boš zamahnil z roko in šel naprej? Jaz sem se držal te druge poti in mislim, da je tako tudi prav. Verjamem pa, da marsikoga zaboli, saj ve, koliko truda je vložil, da je sploh prišel na svetovno prvenstvo ali pa olimpijske igre, potem pa posluša očitke o turizmu.
Znano je, da ste velik navijač nogometnega kluba Olimpija. Nekoč ste dejali, da vas moti, ker vas več ljudi prepozna po tem kot pa po atletiki.
Kdaj me je morda res zmotilo, da se je namesto o atletiki, v kateri sem bil dober, o meni govorilo o nogometu, a ko zdaj pogledam nazaj, razmišljam drugače. Nenazadnje se je pisalo tudi o mojih atletskih uspehih, marsikaj pa je bilo o atletiki napisanega tudi zaradi nogometa. Morda mi je to prišlo celo prav. Vsekakor je bila to nenazadnje tudi publiciteta za atletiko. Mislim, da je bilo na koncu to celo pozitivno.
Od kod ljubezen do Olimpije in nogometa?
Sem športnik, ki zelo rad spremlja šport – v prvi vrsti nogomet. Že kot osnovnošolec sem spremljal Olimpijo v košarki, hokeju na ledu in seveda tudi v nogometu.
Z Žanom sva potem začela hoditi na tekme Olimpije, kar naenkrat pa je to postala velika zgodba. Meni se je zdelo čudno, zakaj je tako, a javnosti je bilo očitno zanimivo. Začele so se pojavljati najine fotografije s tekem Olimpije, na katerih sva bila pomešana z navijači.
Zanimivo je bilo predvsem zato, ker sva bila na severni tribuni, skupaj z Green Dragons. Nisva bila ena od tistih, ki zgolj rečejo, da navijajo za Olimpijo, ampak sva se dejansko pojavljala na navijaški tribuni. Potovala sva tudi z vlakom na derbi v Mariboru – in to v časih, ko sem bil še profesionalni atlet in je bilo za kaj takega bolj malo časa.
No, zdaj pa bo časa precej več.
Seveda. Veliko več. Z veseljem bom zdaj še pogosteje hodil na tekme Olimpije. Če sem to počel, ko sem bil profesionalni športnik, zakaj ne bi zdaj, ko bom imel veliko več časa?
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje