Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
S Primožem Fegušem, novim prvim človekom slovenske atletike, smo se pogovarjali o njeni sedanjosti in predvsem prihodnosti, v kateri bo eden njegovih glavnih ciljev infrastruktura. "Obetajo se številne izboljšave" pravi predsednik Atletske zveze Slovenije.
Novi prvi mož slovenske atletike je pravnik, ki izhaja iz odvetniške družine. Po uspešno opravljeni diplomi na Pravni fakulteti v Ljubljani leta 2006 je pravnik postal tudi sam. Magister prava, specialist za gospodarsko pravo. V atletiki je že od nekdaj. Sprva kot perspektiven atlet v mlajših selekcijah. Leta 2016 je kot član upravnega odbora Atletske zveze Slovenije v atletiko vstopil kot funkcionar. Leta 2020 je postal podpredsednik in konec lanskega leta še njen predsednik.
Na čelo slovenske atletike je vstopil po burnem dogajanju, ko je njegov predhodnik Roman Dobnikar odstopil s svojega položaja in se pozneje znašel tudi pod drobnogledom zaradi domnevnih zakulisnih igric. Na najvišjih evropskih ravneh naj bi blatil slovensko zvezo in njenega kandidata za svet evropske atletske zveze Gregorja Benčino. Primer se je znašel celo na policiji.
“Ob mojem prihodu je bilo nekaj finančnih težav, tudi z likvidnostjo, a smo to zdaj uredili,” je povedal Primož Feguš o samih začetkih v vlogi predsednika Atletske zveze Slovenije. “Moram reči, da mi predsedniška funkcija vzame precej časa, kot sem mislil, da mi bo. Ampak mi uspeva. Za zdaj svari tečejo tako, kot morajo,” je v prvih osmih mesecih še dodal 40-letni Celjan, ki delo na AZS opravlja brezplačno, z njim pa ne namerava končati januarja 2025, ko se mu izteče zdajšnji mandat. “V dveh letih bomo težko dokončali vse cilje, ki smo si jih zadali. Naravna pot bi bila nadaljevanje v še en mandat,” je dejal in predstavil vse cilje, ki si jih je z najožjimi sodelavci v majhni pisarni AZS zadal.
V slabo uro dolgem pogovoru smo odprli številne teme. Veliko smo se pogovarjali o statusu, ki ga atletika trenutno uživa v Sloveniji, in razlogih, zakaj ni več takšen, kot je bil nekoč. Težav je več, ena od njih je zagotovo tudi slaba infrastruktura, na področju katere pa se v bližnji prihodnosti obeta kopica sprememb. Največja z izgradnjo velikega atletskega centra v Ljubljani. “Predsednik evropske atletske zveze Dobromir Karamarinov mi je dejal, da bo to eden najlepših atletskih kompleksov v Evropi,” je dejal trenutno najvišji funkcionar v slovenski atletiki. Pogovor z njim smo začeli pri dogodkih, po katerih je prišel na vrh.
Kaj se je zgodilo, da je prejšnji predsednik Roman Dobnikar odstopil?
Eden od večjih državnih sponzorjev je izpostavil njegovo problematično obnašanje. Po prejemu tega pisma je prejšnji predsednik sam podal odstopno izjavo, ki jo je Upravni odbor seveda sprejel. Potem smo nadaljevali s procedurami, ki so sledile.
Odnosi znotraj zveze očitno niso bili najboljši. Po odhodu se je njegovo ime spet pojavilo v povezavi z domnevnim blatenjem kandidata AZS za svet evropske zveze Gregorja Benčine, ki naposled v to funkcijo ni bil izvoljen.
To se je začelo dogajati v začetku tega leta. V trenutku, ko je Gregor Benčina postal naš kandidat za svet evropske atletske zveze. Takrat so se pojavile anonimke, ki so blatile mene, zvezo in našega kandidata. Pozneje, v dneh pred volitvami, se je zgodilo tudi to, da so predsedniki in direktorji različnih evropskih nacionalnih zvez, ki so bili delegati, začeli prejemati telefonska sporočila našega prejšnjega predsednika z zelo podobno vsebino, kot je bila v tistih anonimnih elektronskih sporočilih. Sprožena je bila preiskava tako v okvirih evropske atletske zveze kot na Olimpijskem komiteju Slovenije, ki je v povezavi s tem podal tudi prijavo na policijo. Preiskava je zdaj v teku.
V kakšnem stanju je bila AZS, ko ste prišli na predsedniški položaj?
Kar se tiče financ, je obstajal določen minus, na katerega je UO že nekaj časa opozarjal. Lani se je zgodila eksplozija dobrih rezultatov in atletov oziroma atletinj, ki so odhajali na velika tekmovanja. Tukaj je nastal precej večji strošek, kot smo predvidevali.
Bilo je nekaj zapletov glede likvidnosti, ki pa smo jih skupaj z direktorjem zveze Nejcem Jerašo in drugimi uspešno rešili. Situacija je pod kontrolo. Rezultatsko so bili atleti že lani na zelo visoki ravni, letos pa te rezultate še nadgrajujejo. Resnično si želim, da bi bili dobri nastopi kronani z naslovom svetovnega prvaka na letošnjem svetovnem prvenstvu v Budimpešti.
Katere cilje ste si ob prihodu na mesto predsednika zadali?
Trije so. Prvi je organizacija večjega tekmovanja oziroma tekme. Za zdaj se bolj nagibamo k izvedbi nekega večjega mitinga evropske, delno tudi svetovne ravni. To bi bilo mogoče v Slovenski Bistrici, ki je do zdaj vsako leto organizirala vrhunski miting. Letos je gostila miting ravni challengerja, želja pa je, da bi naslednje leto v Slovenijo pripeljali miting svetovne bronaste serije. Nekaj podobnega, kot je bilo v preteklosti v Velenju oziroma morda še višje ravni.
Zelo intenzivno se pogovarjamo tudi o tem, da bi k nam pripeljali evropsko prvenstvo v gorskih tekih. Ekipa, ki je to tekmovanje v preteklosti že organizirala, je zelo ogreta, da bi to ponovila. Za velika tekmovanja v stadionski atletiki pa je treba narediti še določene analize, razmišljanja …
Drugi cilj je povezan s trenerji in sodniki. Ugotavljamo, da prihaja do rahlega zaostanka. V naslednjem mandatu bi si želeli izboljšati položaj trenerjev in sodnikov. Zlasti sodniška organizacija je ostarela. Treba je dobiti neke mlade ljudi. Morda kake bivše atlete in atletinje, ki kariere ne nadaljujejo kot trenerji in bi v atletiki radi ostali prek sodniške funkcije.
Tretji cilj je izboljšanje infrastrukture, ki je zastarela. Atletski stadioni so dotrajani, zato smo letos zagnali akcijo prepričevanja in opozarjanja na ta problem. Veliko energije smo usmerili za obiske pri županih mest, ki imajo stadione. Na tem področju se zadeve spreminjajo. Veseli smo, da na mnogih koncih prenove že potekajo.
V Mariboru se ravno te dni zaključuje obnova stadiona, ki bo pripravljen za olimpijski festival evropske mladine. V Celju se pospešeno pripravljajo za začetek gradbenih del. Prenavlja se oziroma se bo tudi v Brežicah, Radečah, Bledu, Ivančni Gorici, Ilirski Bistrici … Glavna novost pa se seveda obeta v Ljubljani, kjer je že pridobljeno gradbeno dovoljenje, tako da smo zdaj pa res v intenzivnih pogovorih o tem, kdaj se bo gradnja začela.
Kdaj naj bi bil atletski center v Ljubljani zgrajen?
Vse kaže, da se bo gradnja začela prihodnje leto. Trajala naj bi 30 mesecev. Do konca prihodnjega mandata si želim, da bi bila dokončana. Ko se bo to zgodilo, bomo lahko organizirali tudi kako večje tekmovanje, kar je tudi želja ljubljanskega župana Zorana Jankovića.
Kaj vse bo nudil ta center?
Po besedah predsednika evropske atletske zveze Dobromira Karamarinova bi to lahko bil eden najlepših atletskih kompleksov v Evropi. Vseboval bo glavni in pomožni stadion, ki sta pogoja za organizacijo kateregakoli velikega tekmovanja. Imel bo pokrito krožno dvorano, pokrito dvorano za mete, zraven bodo tudi prostori za spremljevalne aktivnosti z medicinskega področja, bio meritve in tako naprej. Tukaj bo veliko možnosti za sodelovanja različnih področij. Tudi z nogometnim klubom Bravom, ki bo ostal na stadionu, kar se mi zdi okej, saj so objekti namenjeni športnikom in temu, da živijo.
Ta objekt, ki bo sprejel 5.500 gledalcev, bo slovenski atletiki zagotovo prinesel ogromno. Na prepoznavnosti, predvsem pa ji bo odprl številne možnosti. Trenirati bo možno v veliko večji meri kot doslej. Ideja je tudi, da to postane reprezentančni center, v katerem bi se dobivali najboljši atleti in atletinje. Imeli bi skupne priprave, bodisi za ekipna prvenstva bodisi za štafete. Da bi se tukaj dogajalo bistvo slovenske atletike. Odprle bi se tudi možnosti za tujce. V Ljubljani, ki nudi fantastične nastanitve in odlično izhodišče za potovanja na največje mitinge, bi se lahko pripravljali nekateri najboljši atleti in atletinje na svetu.
Bi se odprle tudi možnosti za organizacijo kakšnega večjega tekmovanja?
Zagotovo. Ne sicer evropskega članskega prvenstva, za katerega je treba imeti stadion s kapaciteto 25 tisoč gledalcev, se pa bodo odprle možnosti za številne druge atletske spektakle.
Kako ste zadovoljni z delom, ki ste ga v vlogi predsednika zveze opravili do zdaj?
Finančni rezultati so dobri, rezultati atletov in atletinj prav tako, kritik ni. S tega vidika lahko ocenim, da je prva polovica leta, ki je za nami, uspešna. Naredili smo tudi marsikak preskok in korak naprej, kar se tiče vsebine. Zato sem za zdaj zadovoljen, zagotovo pa je pred nami še veliko ciljev in dela, da bomo lahko govorili o tem, da smo slovensko atletiko spravili na zavidljivo raven.
Kakšen je letni proračun AZS in kako težko ga je pokriti?
V preteklih letih je bil proračun v višini 1,5 milijona evrov, letos pa ga bomo krepko presegli. Seveda je to povezano tudi z določenimi sistemskimi sredstvi, ki so namenjeni za olimpijski festival evropske mladine v Mariboru, a smo naredili tudi nekaj korakov naprej pri pridobivanju teh sredstev. Uspešno črpamo sredstva, ki so na voljo pri Fundaciji za šport kot tudi na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport.
Na drugi strani smo bili uspešni tudi pri novačenju sponzorjev. Tukaj se je zgodilo precejšnje povečanje. Mislim, da zdaj lahko govorimo že o 50-odstonem povečanju. Ni pa iskanje sponzorjev lahko. Ne javljajo se sami, treba je trkati na vrata. Obiskom podjetij in njihovih direktorjev, ki jim predstavimo naše aktivnosti, namenjamo ogromno energije. Vsaj za zdaj smo uspešni.
V kakšni kondiciji je trenutno slovenska atletika? Ne samo vrhunska, ampak na splošno.
V zdravi. Vidi se, da naša atletika temelji na nekje 10, 20 močnih klubih iz vse Slovenije, ki lahko izvedejo organizacijo celotnega pogona, od najmlajših do članov in lahko podprejo tudi sodniško organizacijo, imajo dovolj trenerjev. Želel bi si, da bi bila ta kondicija še močnejša, saj so klubi hrbtenica slovenske atletike. Če bi se zgodilo, da bi začeli propadati, to nikakor ne bi bilo dobro. Zato bomo naredili vse, da bodo klubi slovensko atletiko še naprej držali pokonci oziroma bodo postali še močnejši.
Kako je z vpletenimi v slovenski atletiki, z večino gledate v isto smer?
Moram priznati, da iz atletskih krogov ni nobenih polen pod noge. Vlada precejšnja enotnost, kar je prišlo do izraza tudi na zadnji skupščini, na kateri kljub zelo dobri udeležbi ni bilo niti enega glasu proti. Čeprav smo obravnavali tudi določene vsebinske teme.
Jaz si na tekmah vzamem veliko časa, da se pogovorim s trenerji, predstavniki klubov. Njihove ideje skušamo, kolikor se da, vključiti v naše delovanje. Moramo pa gledati širšo sliko, tako da vsemu ne moremo ugoditi. Ampak se trudimo. Menim, da imamo veliko podporo. Za zdaj nekih kritik ni bilo.
Prepoznavnost najboljših slovenskih atletov in atletinj je daleč od tistega izpred dveh, treh desetletij, ko so bili to največji zvezdniki slovenskega športa. Kako jo povrniti nazaj?
Sam menim, da je prepoznavnost tistih najboljših, ki so stalni udeleženci največjih tekmovanj, na dovolj visoki ravni. Javnost jih prepozna. Je pa res, da niso zvezdniki. Morda tudi zaradi njihovega značaja. V tem pogledu je atletika skromnejša, takšni so tudi naši atleti. Ne želijo se preveč izpostavljati. Želijo predvsem nastopati na mitingih in tekmovanjih, borijo se za norme, točke in medalje. Več energije kot v svojo promocijo vlagajo v rezultate.
Ampak promocija je danes zelo pomembna, nenazadnje se za to trudite tudi vi. Koliko vam pri tem pomagajo naši najboljši atleti in atletinje?
Z vsemi vrhunskimi atleti imamo v povezavi z našo službo za odnose z javnostjo zelo dobre odnose, odlično sodelujemo. Zelo so odzivni. Poročajo nam o svojih aktivnostih, se javljajo s priprav. Ko nastopajo na tekmah, pošljejo kakšno izjavo v video obliki. Sodelovanje je res dobro. Lahko si le želim, da bi šlo tako tudi naprej.
Kako ste zadovoljni s pojavnostjo atletike v medijih?
Zagotovo si želimo, da bi bilo bolje. Se pa dela na tem. Želeli bi si, na primer, tudi to, da bi imela atletika v menijih največjih spletnih medijev svoje mesto. Zdaj je namreč uvrščena v kategorijo preostalih športov. Glede novic, ki jih mediji ustvarite, smo lahko zadovoljni. Vse več jih je, na to kažejo vsi kazalniki.
Tukaj je veliko dela naredil Peter Kastelic, naš predstavnik za odnose z javnostjo, ki pripravlja tako pisno kot slikovno vsebino. Na tem delamo veliko. Bi bilo pa seveda dobro, če bi katere od večjih televizij prenašala diamantno ligo, kakšno tekmo članskega državnega prvenstva. Svetovna, evropska prvenstva in olimpijske igre pa so dobro pokrita s strani nacionalne televizije.
Padec priljubljenosti atletike seveda še zdaleč ni samo slovenski, ampak tudi globalni problem. Včasih so bili najboljši atleti in atletinje veliki zvezdniki svetovnega športa, danes ni več tako.
Morda je problem, ker zdaj ni več posameznikov, ki bi bili v vrhu daljše časovno obdobje. Pridejo in grejo. Rekordi se ves čas rušijo, rezultati so vedno boljši. Vrh svetovne atletike se spreminja tako hitro, da ga javnost ne spremlja v zadostni meri. V preteklosti je bilo drugače.
Ampak vseeno se zdi, da je težava bolj v tem, da je atletski svet zamudil s prehodom v novo dobo, ko je za prepoznavnost pomembno še marsikaj drugega. Lep primer je tudi maratonec Eliud Kipchoge, okoli katerega je Nike ustvaril veliko zgodbo za ves športni svet.
Da, seveda so zelo pomembne tudi druge stvari, kot so filmi, serije pri ponudnikih pretočnih vsebin in še kaj. Že zdaj obstajajo poskusi, kako atletiko v tem pogledu spraviti na višjo raven. Temu sledimo tudi v slovenski atletiki. Mi si, na primer, zelo prizadevamo, da bi bili čim bolj prisotni na vseh družabnih omrežjih. Na naši spletni strani tudi redno objavljamo novice s področja domače in tuje atletike. To je trend, ki smo ga zaznali in ga tudi uporabljamo.
Kako je z zanimanjem najmlajših za atletiko? Je v poplavi drugih športov in uspehov naših najboljših športnikov (Luka Dončić, Tadej Pogačar, Primož Roglič, Jan Oblak, Benjamin Šeško, Janja Garnbret …) zaznati upad?
Ne, prej nasprotno. Vpis otrok v atletiko raste. Naše poudarjanje vrlin, ki jih atletika nudi za razvoj, je padlo na plodna tla. Starši otrok prepoznavajo prednosti, ki jih ponuja atletika. Vpis je iz leta v leto večji. Je pa prestop iz otroške atletike v mladinsko selekcijo težak. Tukaj pride do precejšnjega osipa. Ne bi rekel, da do tega prihaja zaradi konkurenčnosti z drugimi športi, ampak predvsem zaradi tega, ker otroci pridejo v puberteto, dobijo neke druge interese. Potem se zgodi, da v atletiki oziroma športu ostane le določen odstotek otrok.
Kako najmlajše v atletiko novačite?
Po dveh linijah. Na eni strani z aktivnostmi klubov, ki spremljajo dogajanje v šolski atletiki. Prepoznavajo tiste, ki so za atletiko zainteresirani in imajo talent. Takšne povabijo k sebi. Na drugi strani AZS v povezavi s sponzorji redno izvaja promocijske aktivnosti v nakupovalnih centrih, v mestnih središčih oziroma tam, kjer so množice ljudi. Na teh dogodkih ljudem predstavimo določene atletske discipline. Prisoten je tudi kdo od vrhunskih atletov ali atletinj, ki sodelujejo in s tem pritegnejo dodatno pozornost.
Kako se je obnesla Mednarodna atletska liga, ki je nastala v času prejšnjega predsednika, in je šla letos s sedmimi mitingi, ki bodo šteli za njo, v peto sezono?
Prva faza te lige je bila zelo uspešna. Atletska liga je postala prepoznavna v javnosti. Mediji poročate o njej, tudi atleti in atletinje v njej radi nastopajo in zasledujejo končno nagrado, ki ni zanemarljiva. Je pa res, da jo je treba zdaj spraviti na višjo raven, kar načrtujemo z naslednjim letom. Radi bi, da bi bil eden od teh mitingov bronaste svetovne serije, eden ali morda dva pa na ravni challengerja.
Verjetno bomo, glede na intenzivnost sezone, ligo tudi zmanjšali za en miting. Naši najboljši atleti in atletinje namreč dobivajo veliko vabil za največje mitinge na svetu, kar seveda spodbujamo tudi mi, zato je sezona včasih preveč natrpana.
Nedavno je slovenska reprezentanca nastopala na drugi ligi evropskega pokala in za uvrstitvijo v prvo ligo zaostala za vsega pol točke?
Žalostno, da nam ni uspelo in smo zaostali za tako malo. Pred odhodom na tekmovanje smo preračunali, da nam lahko uspe, kar bi bil za slovensko atletiko velik podvig. Kaj takega, da bi se uvrstili med najboljših 16 reprezentanc v Evropi, nam še nikoli ni uspelo.
Škoda, da sta se nam zgodili dve poškodbi, zaradi katerih smo ostali brez točk. Zagotovo bo treba čez dve leti, ko bo tekmovanje spet na sporedu, delati na tem, da bo ekipa delovala še bolj homogeno in nam bo uspelo. Lahko bi nam tudi tokrat, če ne bi prišlo do ene poškodbe mišice in tega, da en tekmovalec do cilja ni prišel zaradi slabosti.
Da, predvsem nastop Vida Botolina v teku na 5.000 metrov, ki mu je do cilja pomagal hrvaški sotekmovalec, je v javnosti zbudil veliko pozornosti. Na koncu je bil, čeprav je prišel do cilja, diskvalificiran in Slovenija je ostala brez točke.
To je bila nedovoljena poteza v skladu s pravili svetovne atletike, ampak na ta dogodek ne smemo gledati iz tega zornega kota. To je bila izjemna človeška poteza hrvaškega tekmovalca, ki je nenazadnje zapravil tudi točke za svojo ekipo. Dejanje Dina Bošnjaka je izjemno, zanj si zasluži nagrado za fair play s strani evropske zveze. Sicer pa naš atlet, ki je bil vidno onemogel, verjetno niti ne bi zmogel zadnjih 150 metrov in ne bi prišel do cilja.
Kako pomembno tekmovanje je za slovensko atletiko evropski pokal?
Temu tekmovanju namenjamo veliko pozornosti. Tam se lahko primerjamo z najboljšimi. Pred dvema letoma smo se prebili iz tretje v drugo ligo. Letos je kazalo, da bomo prišli do prve, a nam na žalost ni uspelo. Verjamem, da nam že naslednjič bo. Glede na starost atletov in atletinj, ki prihajajo, in glede na možnost razvoja njihovih rezultatov, je to zelo realno.
V finančnem smislu to tekmovanje sicer ne prinaša nič, nudi pa večjo prepoznavnost. Mislim, da je podobno pomembno, kot je osvajanje medalj na največjih tekmovanj. To je trenutek, ko se lahko AZS predstavi z vrhunskim dosežkom.
Priložnost za to bo avgusta letos, ko bo v Budimpešti na sporedu svetovno prvenstvo za člane. Kaj od njega pričakujete?
Odkrito si želimo novega naslova svetovnega prvaka Kristjana Čeha v metu diska. Letos dosega vrhunske rezultate. Zmagal je praktično povsod, kjer je nastopil. Konkurenca za njim zaostaja za nekaj metrov. Upam, da bo čez mesec dni v vrhunski formi in bo potrdil izjemne mete, ki jih kaže letos.
Želja je še kakšna medalja, ki je dosegljiva. Tina Šutej v skoku s palico ali pa Anita Horvat v teku na 800 metrov, denimo. Želimo si tudi, da bi se čim več atletov in atletinj uvrstilo v finala. Celotno prvenstvo bo v večernih terminih prenašala nacionalna televizija, tako da bo lahko naše najboljše spoznala vsa Slovenija.
Želel bi si, da vsak večer nastopi kdo od naših. Sicer pa je Budimpešta zelo blizu, zato vse atletske navdušence vabim, da najdejo čas in prvenstvo obiščejo. Že dolgo niso imeli možnosti najboljše atlete in atletinje na svetu spremljati tako blizu. Vprašanje je, kdaj jih bodo lahko naslednjič.
Se v Sloveniji rojeva nov zlati, morda celo diamantni atletski rod?
Jaz mislim, da se. Če gledamo generacijo atletov in atletinj, starih med 15 in 23 let, ki tekmujejo na največjih tekmovanjih mlajših kategorij, so rezultati res dobri. Zelo dobro nastopajo tudi številni v članski konkurenci, za njimi pa je rod, ki prihaja. Verjamem, da lahko postane zlati.
Predvsem bo pomembno, da bodo vztrajni, zdravi in odločeni posegati po najboljših rezultatih. Dejstvo je, da atletika na najvišji ravni pomeni precejšnje odrekanje in veliko garanja. To pa zmorejo samo najuspešnejši.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!