Anita Horvat se je z bronasto medaljo, ki jo je v teku na 800 metrov osvojila na dvoranskem evropskem prvenstvu v Apeldoornu, na sijajen način vrnila po slabši sezoni 2024, se še bolj čvrsto zapisala v zgodovino slovenske atletike, in pokazala, da je iz pravega testa.

Po letih 2022 in 2023, v katerih se je ekspresno izstrelila v evropski in tudi svetovni vrh teka na 800 metrov, je Anita Horvat, slovenska rekorderka na enkrat krajši razdalji, lani doživela več razočaranj.

“Če Švicarka ne bi padla name, bi verjetno zmagala”

Atletika

9. Mar 2025 4

Atletika

9. Mar 2025 4

Slovenki nadaljevali niz, na prvega Slovenca še čakamo

Atletika

10. Mar 2025 0

Atletika

10. Mar 2025 0

Leta 2022 je navdušila in se uvrstila v finale svetovnega prvenstva na prostem in tam zasedla sedmo mesto.

V tekaški meki ZDA se je prvič spustila pod mejo dveh minut, to ji je uspelo kar dvakrat, in odtekla nov osebni rekord 1:59,60. Za kako velik uspeh gre v družbi številnih Afričank in Američank, potrjuje pogled na imena osmih finalist.

Ob zdajšnji olimpijski prvakinji v teku na 800 metrov Keely Hodgkinson je bila v finalu edina Evropejka.

Britanska zvezdnica je bila tudi edina, ki jo je na dvoranskem evropskem prvenstvu pol leta za tem prehitela. V Istanbulu je prišla do prve medalje z velikih tekmovanj in Sloveniji pritekla srebrno kolajno.

Po menjavi discipline ekspresen vzpon v vrh

To ji je uspelo po vsega letu, dveh ukvarjanja s kraljevsko tekaško disciplino, ki od atletinj (in atletov) zahteva tako vzdržljivost kot hitrost, pred tem je namreč tekla na 400 metrov in pokazala veliko.

Nastopi na velikih tekmovanjih:

Dvoransko EP 2017: 400 m (kvalifikacije). SP 2017: kvalifikacije (400 m). Dvoransko SP 2018: kvalifikacije (400 m). EP 2018: polfinale (400 m). Dvoransko EP: polfinale (400 m). SP 2019: kvalifikacije (400 m). Dvoransko EP: kvalifikacije (800 m). OI 2021: kvalifikacije (400 m). SP 2022: finale, 7. mesto (800 m), kvalifikacije (400 m). EP 2022: kvalifikacije (800 m). Dvoransko EP 2023: finale, 2. mesto (800 m). SP 2023: polfinale (800 m). EP 2024: polfinale (800 m). OI 2024: kvalifikacije (800 m). Dvoransko EP 2025: finale, 3. mesto (800 m).

Nenazadnje je v tej disciplini krepko popravila slovenska rekorda tako na prostem (51,22) kot v dvorani (52,22), 400 metrov pa tekla na več velikih tekmovanjih, tudi olimpijskih igrah, in na sredozemskih igrah osvojila zlato medaljo.

Toda potem je ugotovila, da v tej disciplini sicer dosega odlične rezultate, a spet ne tako izjemnih, da bi lahko z njimi krojila svetovni ali pa vsaj evropski vrh.

Po razhodu s prejšnjim trenerjem, nekdanjim odličnim slovenskim sprinterjem Rokom Predaničem, se je priključila skupini Tevža Korenta, se posvetila novi disciplini in začela vzpon.

Zadnji dan EP: Horvat bronasta, Femke Bol začela in končala z zmago

Atletika

9. Mar 2025 5

Atletika

9. Mar 2025 5

Po prvi veliki medalji je v poletju 2023 pričakovala še en korak naprej in ga z novim osebnim 1:58,73 na junijskem mitingu na Finskem tudi najavila, potem pa na svetovnem prvenstvu naredila korak nazaj.

V Budimpešti je bila daleč od uvrstitve v finale. Polfinale in končno 16. mesto v tako močni konkurenci sicer nista bila kdo ve kako veliko razočaranje, a zagotovo manj od pričakovanj, precej drugače pa velja za leto 2024.

Razočaranji v Rimu in Parizu

V njej je zimsko sezono izpustila, sezono pa konec aprila začela z državnim rekordom v teku na 600 metrov (1:25,58) in najavila velike stvari. Dobesedno. “V Rim odhajam po medaljo,” je napovedala pred junijskim evropskim prvenstvom, potem pa tam prejela velik udarec. Skozi sito kvalifikacij se je sicer prebila, a v polfinalu tekla 2:04,30 in v svoji skupini zasedla zadnje mesto.

“Desetkrat sem spotaknila. Tekmovalka za mano me je pohodila. Potem sem se priključila skupini, ampak so me tekmovalke zaprle. Morala sem se ustaviti, drugače bi padla. Kako zelo razočarana sem? Od ena do deset – 15!” je povedala po prihodu v cilj.

Nesrečno se je za njo razpletlo tudi evropsko prvenstvo na prostem leta 2022 v Münchnu, ko je bila prav tako med favoritkami za medalje, a v kvalifikacijah padla in v cilj pritekla daleč za preostalimi tekačicami – z rezultatom 2:23,76, če ga je sploh treba omenjati …

Po razočaranju v večnem mestu je lani vse misli usmerila v Pariz in v mestu ljubezni takoj na začetku doživela lepo presenečenje. Na otvoritvi olimpijskih iger je pred njo na kolena padel njen spremljevalec, jadralec Žan Luka Zelko, in jo zaročil.

Na tekmovališču se je na žalost razpletlo manj romantično. V dveh tekih – kvalifikacijah in repasažu – se ni uspela spustiti pod dve minuti in s tekmovanjem končala v prvem krogu.

Tudi v Parizu je imela ob prerivanju s tekmicami nekaj težav.

Večna slovenska lestvica v dvorani:

1:55,82 – Jolanda Čeplak (3. marec 2002)
2:00,44 – Brigita Langerholc (3. februar 2007)
2:00,35 – Anita Horvat (28. februar 2025)
2:01,65 – Maruša Mišmaš Zrimšek (14. februar 2021)
2:03,03 – Sonja Roman (16. februar 2008)

Selitev na španski otok in izjemen tek v Madridu

Lansko leto, vsaj kar se tiče atletike, zagotovo ni bilo najboljše in verjetno se je tudi zato odločila, da se v naslednji zimi preseli na enega od Kanarskih otokov, Lanzarote. Tam je trenirala celo zimo in prihajala na mitinge v Evropo.

Sezono je konec januarja začela z za dvorano solidnim rezultatom 2:02,03, še precej bolje pa nastopila nekaj dni za tem v Val-de-Reuilu v Franciji, kjer je tekla 2:00,92. Dva tedna pozneje je tekla še v Lyonu in po novem spotikanju, v katerega se zapletla, odstopila. Kot da bi bila zakleta …

Ranjena od novega zapleta in predvsem lanskega leta se je potem za dva tedna umaknila s tekmovanj in se na stezo vrnila na zaključnem mitingu zlate dvoranske serije Svetovne atletike v Madridu, kjer je pokazala zelo odločen obraz, grizla do zadnjega in navdušila. Z zmago in novim osebnim rekordom v dvorani 2:00,35.

Od prvega od zadnjega dne je kazala zobe

To je bila odlična generalka pred prihodom na dvoransko evropsko prvenstvo v Apeldoornu, na katerem je bilo dekle, ki na prvi vtis deluje sramežljivo in tudi malce bojazljivo, vse prej kot to.

Od prvega do zadnjega koraka, ki ga je naredila v nabito polni dvorani Omnisport, je kazala zobe in dajala vtis, da bo ne glede na vse izpolnila cilj – na Nizozemsko je prišla po novo medaljo.

“Malo me je zagrabila panika, ampak potem sem se spomnila občutkov, ki sem jih imela vsakič, ko mi na tekmah ni uspelo, in sem si rekla … Ne, ne, ne. To se tokrat ne bo zgodilo,” je povedala po polfinalnem nastopu, podobno pa se je obnašala tudi v velikem finalu, v katerem je bilo, tako kot je v tekih v dvorani pogosto, spet veliko prerivanja.

Toda tokrat je bila tista, ki je potegnila kratko, njena velika tekmica in lastnica najboljšega letošnjega izida med tekmovalkami na letošnjem evropskem prvenstvu.

Švicarka Audrey Werro je približno sto metrov pred koncem padla, Anita pa se je medtem podala v sprint in prišla do druge medalje z velikih tekmovanj.

“V zadnjih stotih metrih sem dobila občutek, da bom zmagala, a potem mi je Švicarka padla na nogo, izgubila sem korak, ampak sem še vedno prišla do bronaste medalje, kar je super,” je novinarjem razlagala takoj po koncu, glede na to, da je finiš eden njenih glavnih adutov, pa ji lahko verjamemo.

Dekle, ki nadaljuje niz sijajnih Slovenk

Kakorkoli že, zlata ali bronasta, z novo medaljo se je že zdaj v zgodovino slovenske atletike zapisala z globoko vgraviranimi črkami in nadaljevala niz odličnih slovenskih tekačic na 800 metrov.

V prvi vrsti je to seveda nekdanja evropska prvakinja na prostem in v dvorani, bronasta z olimpijskih iger 2004 Jolanda Čeplak, katere svetovni rekord 1:55,82 je bil na semaforju večkrat izpisan tudi v dvorani v Apeldoornu, nekoliko v njeni senci pa je v približno istem času navduševala tudi Brigita Langerholc, četrtouvrščena z olimpijskih iger 2000 in peta na svetovnem prvenstvu 2007.

Nekje v obdobju, ko sta se omenjeni zvezdnici poslovili od atletike, je v Ljubljani svoje prve tekaške korake naredila njuna naslednica, ki je v zadnjih letih postala zvezdnica slovenske atletike in ta status letos še utrdila.

Stara je 28 let, a v teku na 800 metrov še nabira izkušnje, tako da lahko od nje v naslednjih letih pričakujemo veliko.

Sploh pa se lahko prihodnosti skupaj z njo veselimo, če bo tudi v naslednjih letih na atletski stezi to, kar je bila v zadnjih dneh – princeska, ki kaže zobe.

Večna slovenska lestvica na prostem:

1:55,19 – Jolanda Čeplak (26. avgust 2007)
1:58,41 – Brigita Langerholc (26. avgust 2007)
1:58,73– Anita Horvat (13. junij 2023)
2:01,52 – Veronika Sadek (29. junij 2022)
2:02,30 – Maruša Mišmaš Zrimšek (14. februar 2021)