Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
''Nikoli več ne boš hodil,'' so bile pred zdaj že skoraj desetletjem besede, na katere tedaj še ne 12-letni Tim Marovt ni želel pristati. Nekdanji alpski smučar danes nastopa na desetkilometrskih tekaških preizkušnjah, načrtuje maraton in kot vrhunec nove tekmovalne kariere sanja o nastopu na Ironmanu.
V svetu cenenih in pogosto praznih motivacijskih puhlic premore Tim Marovt, ki je bil prisiljen odrasti in dozoreti že kot najstnik, nekaj precej močnejšega in resničnega – zgodbo. Osebno zgodbo, ki je navdih. ”Vem. Preko zasebnih sporočil so me ljudje že obveščali, da jih je moja zgodba prepričala v prelomna dejanja,” na našo opazko brez lažne skromnosti odvrne 21-letni Konjičan, ki je, mimogrede, zadnji osebni praznik slavil v Dallasu, med drugim tudi ob vnovičnem srečanju z Luko Dončićem.
A pot do Dallasa, kjer je na tamkajšnjem maratonu znova pretekel 10 kilometrov, je bila izjemno dolga in še zdaleč ne samoumevna. Predvsem po 2. 7. 2014, ko se je po enem od ledeniških smučarskih treningov na Zermattu z družino opravil na dopust na Havaje, nato že prvi dan med deskanjem začutil nenavadno bolečino v hrbtu, le nekaj ur zatem pa ostal brez nadzora nad nogami. Surferska mielopatija se je glasila takojšnja diagnoza.
”Gre za poškodbo hrbtenjače, do katere naj bi prišlo ob hiperekstenziji. Ob stisnjeni žili so živci v hrbtenjači odmrli. Nihče natančno ne ve, kako je prišlo do tega. Zdravniki so mi dejali, da imam na voljo tri do štiri dni, da bi lahko shodil. Napovedi niso bile obetavne,” se spominja študent zadnjega letnika podjetništva na mariborski Ekonomsko-poslovni fakulteti, v smučarskih časih sotekmovalec aktualnega mladinskega svetovnega prvaka v smuku Roka Ažnoha in mlajši brat reprezentančnega slalomskega specialista Tijana Marovta. ”Tudi jaz sem sanjal o smučarski karieri. O globusih, o olimpijski kolajni. V trenutku so se sanje končale,” pripoveduje Tim. A tukaj se njegova zgodba šele začenja …
INTERVJU: TIM MAROVT
Kakšen je lahko odziv enajstletnika, ko ga zdravniki soočijo z oceno, da bo ostal prikovan na invalidski voziček?
Zame ta možnost ni obstajala. Ni! Vedel sem, da bom hodil. Zaradi tega sem zavrnil tudi predlagane terapije, saj so bile prav vse povezane z življenjem na invalidskem vozičku. Prepričan sem bil, da bo slednji zame le kratkoročno prevozno sredstvo.
A vseeno … S kakšnimi vzvodi ste kot otrok in zdravniški laik lahko kljubovali strokovnim ocenam?
Od nekdaj sem bil trmast. Ko sem si nekaj zapičil v glavo, sem to poskušal izpeljati. Bil sem športnik. Vedel sem, da je za rezultate treba garati. Kot osnovnošolec med poletnimi počitnicami nikoli nisem spal do enajstih. Zjutraj sem treniral, ker sem želel biti pripravljen na zimo. In na takšen način sem sprejel tudi ta izziv. Nisem vedel, kako mi bo uspelo. Tudi neke drame nisem zganjal. Pa nisem bil v dobri koži. Telo je bilo tako šibko, da nisem bil zmožen niti sedeti. Bil pa sem odločen. S pomočjo bližnjih sem se takoj lotil dela. Brez obupavanja in smiljenja samemu sebi. Verjamem pa, da je bil to velik šok za družino. Sam se tedaj nisem zares zavedal razsežnosti poškodbe. Obenem se mi tudi ni sanjalo, da bom potreboval celo desetletje za zdajšnje stanje. Sprva kar dve leti nisem mogel brez invalidskega vozička. Prvi uspeh je bil, da sem se z vozička prestavil na posteljo. Pa prvi koraki, po kakšnem letu in pol. Najprej sem hodil z opornicama, nato sem napredoval. Tudi danes napredujem. Še vedno ne morem reči, da normalno hodim. Sem pa pri hoji dovolj suveren.
Veliko govorite o volji, o prepričanju. Kaj pa kakšni operativni posegi ali druge oblike medicinske pomoči?
Ne, brez operacij. Hitro sem tudi uvidel, da predlagane terapije niso zame. Poskušali smo z elektro stimulacijami in drugačnimi prijemi. Precej bolj me je gnala neka kmečka logika. Obdal sem se z družino, fizioterapevtom in kondicijskim trenerjem. Poskušali smo okrepiti mišice. Predvsem pa sem delal na količini.
Se vam je uspelo dokopati do kakšnega podobnega primera?
Kolikor vem, so vsi ostali na vozičku. Nisem se želel poglabljati v to, kaj se mi je pripetilo, v čem se razlikujem od drugih … Vedel pa sem, da me čaka veliko dela. Verjetno gre za proces, ki se nikoli ne bo končal. Zame je najslabše, če sem neaktiven. Če ne vlagam v svoje telo, nazadujem. Tako bo tudi takrat, ko bom star 50 ali 60 let. Tudi na to želim gledati s svetle plati. To je zdaj moj način življenja. Zase pravim, da sem moral pri enajstih letih čez noč odrasti. Znam oceniti, kaj v življenju res nekaj pomeni. Ponosen sem nase in na osebo, v kakršno sem se izoblikoval.
Kako pa uradna medicina komentira vaš napredek?
Lani sem opravil pregled z magnetno resonanco. Slika je skorajda enaka kot pred desetletjem. Ne vem, kako potekajo signali, ki sprožajo gibanje. V prihodnje pa bi, tudi ob napredku medicine, rad prišel do teh odgovorov. Tudi zaradi tega, ker bi rad pomagal ljudem s podobnimi težavami. Zdaj pa, kot ste sami dejali, lahko pomagam kot inspiracija. Odzivi so zelo dobri.
Ste kdaj sodelovali s kakšnim psihologom?
V šali rad rečem, da sem pripravljen pomagati, če kakšen psiholog potrebuje pomoč. Ne, nisem potreboval psihološke pomoči. Seveda na moji poti ni šlo brez kriz. A to so bile kratkotrajne krize. Vedno sem se znal pobrati ali pač poiskati nove poti.
In danes? Stalni udeleženec tekaških prireditev. Bodoči maratonec.
V dolgih letih vsakodnevnega treninga nisem imel težav z motivacijo. Seveda, želel sem shoditi. To je bil zelo splošen cilj. Kot nekdanji alpski smučar sem pogrešal tekmovanja. In tako sem se v domačih Slovenskih Konjicah prijavil na petkilometrski tek. S palicama sem se postavil na štart in opravil nalogo. Užival sem. Predvsem zaradi neke mentalne priprave, tekmovalnega adrenalina in celotnega procesa. Lahko vam sicer povem, da sem kot otrok sovražil tek. Zame je bila to najhujša oblika kondicijskega treninga. Zdaj se je obrnilo drugače. Po konjiškem teku sem v enem letu odtekel kar petnajst desetkilometrskih tekov. Prevzelo me je. Na progi sem sam. Ne primerjam se z drugimi, temveč z lastnimi časi.
In kakšni so vaši časi?
Moj najboljši čas je ura in 44 minut na 10 kilometrov. V enem letu sem rezultat popravil za deset minut. Ne gre le za hitrost, temveč tudi za boljši položaj nog.
Tečete s palicama, a ju tik pred ciljem odvržeta. Kakšna je sporočilna vrednost te poteze?
Prvič sem to storil spontano. Pozneje je postala rutina. To je način veselja, znak konca in dokaz, da mi je uspelo.
Nazadnje ste tekli v Dallasu. Kaj sledi?
V letu 2024 načrtujem vsaj eno polmaratonsko razdaljo. Vztrajal bom. Dolgoročni cilj pa je 42 kilometrov. Morda bi mi lahko uspelo v roku petih let. Pri tem se ne bo zaustavil. Osrednji cilj je udeležba na slovitem havajskem Ironmanu. Čez deset ali 15 let.
”Krivec” za omenjeno pot v Teksas je bil verjetno kondicijski trener Anže Maček, ki tam pomaga Luki Dončiću. Kakšno je vajino sodelovanje?
Poznava se že zelo dolgo, sodelujeva pa že pet let. Sem sicer dovolj čvrst in samodiscipliniran, da ne potrebujem stalnega nadzora. Vesel sem, da Anže pripravlja moj program. Zame je pomembno, da sva kompatibilna. Zaupam mu.
Spoznali ste tudi način delovanja Dallas Mavericks.
Gre za težko predstavljivo raven delovanja. Za košarkarji stoji izjemen štab, poleg vseh objektov. Vesel sem, da sem to lahko spoznal. Hvaležen sem Dončiću, ki me navdušuje s svojo preprostostjo. Slava in uspešnost ga nista spremenila. Prav zaradi tega se z njim dobro razumem. Je pa zame velik navdih. Vem, koliko je garal, da je prišel do današnje ravni. Tudi on je celotno življenje podredil uspehu.
Kaj pa financiranje vaše nove športne poti?
Vse je na družinskih plečih. Od prvega trenutka naprej mi ob strani stojita starša. Lastne prihodke ustvarjam preko prodaje oblačil z blagovno znamko. Zdaj razvijam rehabilitacijski napravo za raztegovanje zadnje stegenske mišice.
Razmišljate tudi o širši zgodbi, o društvu ali morda fundaciji?
Nisem shodil čez noč. Tudi fundacije, ki sicer je moja želja, ne bi rad postavil na hitro. Korak ta korakom. Imam veliko izkušenj. Strnjene so v slogan the power of the mind (moč uma). Zakaj? Vse se je začelo v glavi. Brat mi je premikal noge, jaz pa sem ob tem razmišljal, kako jih premikam. To je moj ključ. Nekoč bi ga rad predstavil ljudem.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!