Poziv slovenske rekorderke: "Če ste malo nore, pridite"

FOTO: Guliverimages.

S Tino Šutej smo v intervjuju klepetali o novih velikih uspehih, ki jih je ta mesec dosegla, skrivnostih skoka s palico, kroničnih težavah s poškodbo, svetovnem prvenstvu v Tokiu, pomanjkanju medijske pozornosti, skoku čez pet metrov, strahu, kalvariji s transportom palic in še marsičem.

Tina Šutej je v Apeldoornu še tretjič v nizu postala dvoranska evropska podprvakinja, s srebrno medaljo pa se vrnila tudi z nedavnega dvoranskega svetovnega prvenstva v Nanjingu. To sta bili njeni peta in šesta medalja z velikih tekmovanj.

36-letna slovenska rekorderka v skoku s palico – pa tudi rekorderka po številu medalj in nastopov na velikih tekmovanjih (kar 26) -, v zadnjih letih kolajne na evropskih in svetovnih prvenstvih nabira kot po tekočem traku in kljub starosti daje vtis, da je lahko še nekaj časa v svetovnem vrhu. Če ji načrtov ne bodo prekrižale poškodbe.

“Moja tetiva je kronično vneta. Trenutno ni bolečin, a nikoli ne vem, kdaj se to lahko spremeni,” nam je povedala o zdravstvenih težavah, ki jo pestijo. Lani so ji vzele sanje o olimpijski medalji. Letos bo lovila še edino, ki ji manjka s svetovnih in evropskih prvenstev – v Tokiu bo napadla kolajno s svetovnega prvenstva na prostem.

Čeprav je v zadnjem času večkrat poudarila, da ne dela dolgoročnih načrtov, smo se jo v daljšem intervjuju, ki smo ga opravili ob robu sprejema po prihodu s Kitajske, drznili vprašati tudi o tem, ali bi se lahko zgodilo, da jo vidimo na olimpijskih igrah leta 2028. “Nima smisla zapirati nobenih vrat,” je odgovorila.

S srebrnima medaljama iz Apeldoorna in Nanjinga. FOTO: Peter Kastelic/AZS.

Preden sva se usedla, po nekaj že opravljenih pogovorih, ste me prosili, če si lahko vzamete nekaj minut premora. Vam intervjuji in medijske obveznosti predstavljajo velik napor?

Niti ne, ni tako težko. Načeloma ne, ampak trenutno sem res izredno utrujena. Nenaspana, prehlajena … Najraje bi šla domov spat.

Težave s spanjem, ki ste jih imeli v Nanjingu zaradi časovne razlike, ste omenili že večkrat. Kako hudo je bilo?
Na poti tja, imela sem nočni let, sem spala eno uro. Ob dveh zjutraj smo prišli v Nanjing. Tisto prvo noč sem spala zelo dobro, saj sem bila utrujena, ker sem bila praktično celo noč pokonci. Potem pa je bilo zelo slabo.

Pred finalom sem spala okoli pet ur, noč pred tem pa samo tri in še noč poprej vsega štiri ure. Ko se to nabere, telo in možgani enostavno niso pripravljeni na tekmo. Najhuje je bilo, ker sem zaspana postala ob deveti uri zjutraj, ampak takrat nisem smela spati, saj je bil finale na sporedu dopoldne.

Če bi takrat zaspala, bi bila na dan tekme zaspana, kar seveda ne bi bilo idealno. Morala sem se prisiliti, da sem ostala pokonci tudi takrat, ko sem dejansko želela spati.

Koliko počitka si boste zdaj vzeli?
Ne prav veliko. En teden. Že v ponedeljek začnem s treningi. Prvi teden bo lahkoten. Sezona je bila kar dolga, ampak dvoranska sezona je vseeno relativno krajša kot poletna, tako da ne izgubiš toliko pripravljenosti, kot se to mogoče zgodi poleti.

V tem tednu počitka ne bom toliko izgubila, po dveh tednih treninga bom nazaj. Če bi imela dva, tri tedne dopusta, pa bi bilo preveč. Poletna sezona se začne že sredi maja, čez manj kot osem tednov. V tem času moram priti do neke ravni fizične pripravljenosti, da lahko začnem s tekmovanji.

Kje se boste pripravljali na novo sezono?
Definitivno doma. Upam, da bo lepo vreme, da bom lahko pred mitingom diamantne lige v Dohi, kjer bom začela s sezono, naredila tudi kak trening na prostem. Bomo videli. Načeloma pa tako ali tako lahko treniram v dvorani, zato me res ne mika, da bi hodila na priprave v tujino, saj že tako ogromno potujem in je naporno.

Letos pozimi ste osvojili dve srebrni medalji z velikih tekmovanj. Bi ju, ko sva se pogovarjala pred začetkom sezone, sprejeli?
Verjetno bi. Ne vem. Težko je govoriti za nazaj. Sicer nisem razmišljala, kakšnega leska bosta, a sem definitivno ciljala na medalji z obeh tekmovanj. Ne vem … Če bi mi rekli, da bom prinesla dve srebrni … Verjetno bi sprejela.

Nisem pa takrat niti vedela, katera dekleta bodo tekmovala. Na koncu je nastope odpovedalo kar nekaj tekmovalk. Imele so težave s poškodbami. Ampak, da … Verjetno bi takšno ponudbo pred začetkom sezone res sprejela, čeprav si seveda želim tudi zlate medalje.

Katera od teh medalj vam je ljubša?
V Apeldoornu je bilo boljše vzdušje, boljša organizacija … Vse je bilo veliko bolje. Glede na samo počutje na tekmi bi pa rekla, da mi je medalja s svetovnega prvenstva pomeni še več, saj vem, da sem bila v slabšem položaju. Slabo sem se počutila in sem iz sebe res iztisnila maksimum.

Koliko se zdaj, ko ste spet v svetovnem vrhu, spomini vračajo v leto 2024, ko ste v olimpijskem letu zaradi poškodbe ostali praktično brez vsega. Se pogosto sprašujete, kaj bi bilo, če bi bilo?
Ne. Na to sploh ne pomislim. Odkar sem začela s treningi za novo sezono, kar je bilo oktobra lani, o lanskem letu nisem razmišlja, saj to res nima smisla. Sezona je bila takšna, kot je bila. Vračati se nazaj in razmišljati o tem, kaj vse je šlo narobe, je brez veze. Na to se spomnim samo, ko me novinarji o tem sprašujete v intervjujih.

Kako je trenutno s poškodbo, ki vas je mučila lani?
Tetiva je kronično vneta, ampak me trenutno ne boli. Kdaj se bo to spet razbolelo, ne vem. Upam, da se ne bo. Veliko delam na preventivi. Treninge skušamo organizirati tako, da nisem vsak dan v sprintericah, ki so kar agresivne. Dobro je, da tetiva čim več počiva.

Vsaj, kar se tiče teh tresljajev, karbonskih športnih copat, je dobro, da ni preveč teh obremenitev. Nikoli pa ne vem, kdaj se bodo težave spet pojavile, saj je tetiva kronično zadebeljena. Vedno lahko pride do trenutka, ko me bo spet začela boleti. Ko se to zgodi, je bolečine zelo težko omiliti. Upam, da se mi letos izide.

Poleti pa po medaljo še na svetovno prvenstvo na prostem v Tokiu?
Da, tega ne skrivam. Želja je, da osvojim še edino medaljo, ki mi manjka s svetovnih in evropskih prvenstev. Na zadnjem prvenstvu v Budimpešti je šlo za las. Bila sem četrta z istim izidom kot tretjeuvrščena. Upam in želim si, da se mi tokrat vrne.

Bo pa na Japonskem konkurenca bržčas precej močnejša. Poleg vseh, ki so v svetovnem vrhu v zadnjih letih, sta se zdaj pojavili še dve konkurentki. Sestri dvojčici, 20-letni Američanki Amanda in Hana Moll. Prva je letos preskočila 491, druga pa 481 centimetrov. Kako komentirate njune dosežke?

Super, lepo. Mladi dekleti, ki napredujeta. Bomo videli, katera se bo uvrstila na prvenstvo. Američanke imajo kvalifikacije, državno prvenstvo, na katerem se še morajo uvrstiti na svetovno prvenstvo. Na njem bodo ZDA sicer lahko izjemoma imele tri tekmovalke, saj si je Katie Moon kot svetovna prvakinja nastop v Tokiu že zagotovila.

Bomo videli, katera se bo uvrstila in uspela zadržati dobro formo do takrat. Vem, da v ZDA – vsaj kar se tiče študentskih tekmovanj – potekajo praktično od januarja do junija, zato se veliko študentov iztroši do poletja. Bomo videli, ali jima bo uspelo zadržati formo ali ne, ampak super. Prihajajo vedno novi obrazi, kar je logično. Ljudje se menjajo, športniki se menjajo, ampak nekateri vztrajamo in se trudimo, da še kar ostajamo v svetovnem vrhu.

Do zdaj je nastopila že na štirih olimpijskih igrah. FOTO: Guliverimages.

Rekli ste, da o dolgoročni prihodnosti ne razmišljate, ampak vas bom vseeno vprašal – ne o naslednjem letu, drznil si bom iti še veliko dlje. Se lahko zgodi, da vas vidimo na olimpijskih igrah leta 2028?

O tem za zdaj niti malo ne razmišljam. Imam res kratkoročne cilje. Dejansko na to še ne mislim. To je tako daleč stran, da možgani trenutno sploh ne morejo sprocesirati, da bi tekmovala tam.

Ne boste pa zaprli vrat do Los Angelesa?
Ne, to pa ne. Nima smisla zapirati nobenih vrat.

Leta 2023 ste po odlični sezoni dejali, da upate na skok prek petih metrov. Še vedno verjamete v ta podvig?
Morda možnosti obstajajo, ampak o tem ne razmišljam več. Ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi preskočila pet metrov. Možnosti so verjetno majhne. Izredno majhne.

Zato tudi ne razmišljam več o tem. Verjamem, da lahko popravim državni rekord in preskočim več kot 482 centimetrov, o tako visokih skokih, da bi šla čez pet metrov, pa trenutno res ne razmišljam.

Zadnjič sem prešteval in ugotovil, da je za vami kar 26 velikih velikih tekmovanj. Res ogromna številka …
Da, prebrala sem članek. Moram priznati, da tega nisem vedela. Tudi jaz sem bila zelo presenečena. Res velika številka. Imam že zelo dolgo kariero, potem pa se nabere tudi veliko tekmovanj … (smeh)

Zanimivo pa je, da ste medalje začeli osvajati šele v zadnjih štirih letih. Kaj se je zgodilo?
Ne vem. Verjetno so se stvari sestavile. Treba pa je vedeti tudi to, da sem medalje začela osvajati, ko sem prestopila v Celje in prišla pod okrilje Milana Kranjca.

Prvo leto sem se še nekako lovila, potem pa so njegovi treningi, mentorstvo, znanje pripomogli, da sem se fizično in tehnično izboljševala. Enostavno se je vse sestavilo, začela sem konstanto skakati prek 470 centimetrov, kar je posledično prineslo medalje.

V pogovoru s trenerjem Milanom Kranjcem. FOTO: Aleš Fevžer.

Seveda, nekaj besed morava spregovoriti tudi o Milanu Kranjcu. Kako bi ga opisali, kakšen je vajin odnos?
Odlično se razumeva. Vidiva se vsak dan. Moje zmage so tudi njegove zmage. Moji porazi so tudi njegovi porazi. Čuti vse, kar čutim jaz. Ko sem zadovoljna, je izredno srečen. Ko se meni kaj zalomi, pa je zelo žalosten. Zelo sva povezana.

Ni mu lahko, ko kaj ne gre. Tudi sam razmišlja o tem, išče vzroke v sebi, ampak jaz mu vedno govorim, da do poškodb in slabih rezultatov pride. Več dejavnikov je, da se kaj zalomi. Zelo dobro se razumeva, nikoli se ne skregava. Včasih sem jaz morda malo tečna, ampak to mojo tečnobo zelo dobro prenaša.

Imate v slovenskih medijih dovolj pozornosti, vas na ulicah kdo prepozna?
V Celju se zgodi, da me kdo ustavi. Glede medijske prepoznavnosti pa … Verjetno bi je lahko bilo več. Letos smo imeli svetovno in evropsko dvoransko prvenstvo, pa na niti eni tekmi ni bilo nikogar z Radiotelevizije Slovenije.

Na tako pomembnih tekmah v tako množičnem športu ni bilo kamer in novinarjev z javne televizije, kar je malce žalostno … Vsaj na evropsko prvenstvo, ki je bilo dovolj blizu, na Nizozemskem, na njem pa sva bili dve kandidatki za medalje in ju tudi osvojili, bi lahko prišli.

Tu stvari malce šepajo, nenazadnje gre za atletiko, kraljico športov. Se pa glede pojavnosti atletike v slovenskem prostoru v zadnjem času premika na bolje, kar je tudi prav. Atletika je osnoven šport. Mislim, da si tudi glede na rezultate, ki jih dosegamo, zaslužimo pozornost.

Vidite kak nov obraz, ki bi vas lahko nadomestil, tudi v slovenski atletiki?
Za zdaj ne. V Sloveniji se s skokom s palico ukvarja bistveno premalo ljudi, da bi kdo prišel do članske konkurence in začel tam dosegati vrhunske rezultate. Če v treh letih začne skakati pet deklet, moraš imeti kar srečo, da bo ena od teh vrhunska.

Ni kvantitete, tako da je težko. Ampak tudi, ko sem jaz začela skakati s palico, nas je bilo malo, pa mi je nekako uspelo. Res pa je vprašanje, kdaj bo naslednja.

Fotografija z olimpijskih iger leta 2016. FOTO: Aleš Fevžer.

Kako pa ste vi začeli skakati s palico?
Ko sem prišla k mojemu nekdanjemu trenerju Slavku Černetu, me je vprašal, ali bi skakala s palico, in sem pač rekla, da bi. Videti je bilo zabavno, zraven je bilo tudi malo adrenalina in enostavno mi je bilo všeč. Hitro sem tudi začela dosegati dobre rezultate. Ko v nečem uživaš in imaš ob tem dobre rezultate, pa seveda ni težko nadaljevati.

Omenili ste adrenalin. V skoku s palico pri skakanju v višave so se dogajale tudi hude poškodbe. Če padeš mimo blazine s skoraj petih metrov, je lahko hudo. Se je vam v vseh teh letih že zgodila kakšna nesreča?
Nekajkrat sem padla nazaj na tartan, ampak to se je zgodilo, ko še nisem skakala tako visoko. Enkrat se mi je zgodilo tudi to, da sem s trtico priletela nad korito, kjer je bila lesena deska, ki je varovala luknjo med blazino in tlemi. Priletela sem na njo, bilo je res boleče, ampak na srečo ni bilo hujše poškodbe.

Včasih se zlomi tudi kaka palica. Narediš tudi kak skok, ko letiš v napačno smer, ampak se da z izkušnjami veliko situacij rešiti. Na srečo do zdaj nisem imela nobenih hujših pripetljajev in poškodb.

Pa vas je pred skokom še kdaj strah?
Ne, o tem sploh ne razmišljam. Če bi, potem sploh ne bi odrinila.

Vzornico ste kdaj imeli?
Moja vzornica je bila definitivno Jelena Isinbajeva, ampak potem, ko sem rasla, o teh vzornikih ne razmišljaš. Če bi me zdaj vprašali, kdo je moj vzor, vam ne bi znala povedati, saj ga nimam.

Jelena Isinbajeva je svetovna rekorderka (506 cm), dvakratna olimpijska in trikratna svetovna prvakinja. FOTO: Guliverimages.

Ste pa danes marsikateri atletinji zagotovo vzornica vi. Kako se ob tem počutite?
Super, res lep občutek, da lahko vplivaš na mlade športnike, atlete. S tvojo energijo imajo dodatno motivacijo. Ko vidijo, da mi gre dobro, so še bolj motivirani, da trenirajo dalje.

Ni pa tega tako veliko ali pa pač niti ne zaznam. Definitivno v Celju čutim, da sem marsikomu vzor. Zelo veliko otrok je, ki me radi vidijo. Srečna sem, da lahko pozitivno vplivam na njih.

Kako bi dekleta, ki morda razmišljajo o tem, povabili, da se začnejo trenirati skok s palico?
To se sicer ne bo slišalo dobro, ampak … Če ste malo nore, pridite in se mi pridružite, začnite skakati s palico … (smeh) No, zdaj pa malo bolj resno – če si želijo malo adrenalina in dobre družbe, naj pridejo. Ko se spominjam svojih začetkov, smo se imeli res lepo. Vsi smo seveda tekmovali, želeli napredovati, ampak tudi družba je bila tista, ki nas je vlekla nazaj na treninge.

Torej če si želijo dobre družbe in adrenalina, je skok s palico zagotovo pravi šport za njih. Vprašanje pa je, kako je z možnostmi, saj v večini klubov sploh nimajo pravih pogojev za skok s palico. V Celju, v Ljubljani, v Novi Gorici, v Brežicah … Potem pa se zgodba počasi konča. Drugje imajo težave, ker ni palic. Te namreč niso tako poceni, da bi klubi kupovali palice, pa sploh ne bi vedeli, ali jih bo kdo uporabljal.

Transport palic na tekmovališče. FOTO: Aleš Fevžer.

Koliko pa te palice sploh stanejo?
Moja tekmovalna palica, skupaj z davkom in carino, stane okoli tisoč evrov.

Koliko jih imate?
Nekje 20. Za vse različne zalete.

Kako pa je s transportom teh palic?
Kar naporno je. V zadnjih letih je veliko letalskih družb prenehalo s prevažanjem tako dolgega tovora. Imajo omejitve na tri metre in pol. Po Evropi zato praktično letim le z Ryanairom. Včasih pride tudi kak let vmes, ampak to je bolj izjema kot pravilo.

Za Nanjing je bilo tako, da sva se morala odpeljati do letališča v Beograd, šele potem pa sva lahko letela naprej, saj v okolici – Dunaj, Zagreb, Benetke, Ljubljana – ni bilo mogoče dobiti povezave, po kateri bi lahko prevažala palice.