V cilju je obležal, potem pa navdušil z zgodbo o ljubezni do gora

Tine Žižmond. FOTO: SK.

Spoznajte Tineta Žižmonda, mladega primorskega gorskega tekača, ki se je podpisal pod najvišjo slovensko uvrstitev v za širše množice najbolj atraktivni disciplini evropskega prvenstva v Kamniku in na Veliki planini, 52 km dolgem trailu. Po prihodu v cilj je dolgo časa ležal na tleh, potem pa stopil pred novinarje, začel govoriti o ljubezni do gora in zaživel.

“Zadnjih 15 kilometrov sem se matral. Veliko je bilo ravnine. To ni bil več pravi gorski tek, ampak nekoliko bolj pomehkužena različica. Sicer pa je bilo super. Organizacija je bila odlična, res lepo je bilo. Malo je bilo blatno, malo je drselo, zato je bilo še hitreje. Odlično je bilo,” je povedal Tine Žižmond, ki je zasedel 36. mesto med 95 tekmovalci. Pet jih ni prišlo v cilj.

Ne gre jim zameriti. Ob tem, da so morali premagati 52 km, so se morali spopasti še z 2450 m vzponov in 2450 m spustov. Naš sogovornik je z nečloveško preizkušnjo opravil pod mejo, ki si jo je zadal.

“Načrt je bil, da bi tekel pod petimi urami. Zadovoljen sem. Moral bi še delati na teku po ravnem, če bi želel takšno progo res obvladati. Gorski teki so mi bili vedno všeč. Na Veliki planini je bilo res lepo,” je povedal gostobesedni 21-letni Primorec iz Lok pri Novi Gorici, ki je rezultatski načrt krepko presegel. Od starta do cilja je potreboval štiri ure, 29 minut in sekundo.

Med tekom po Veliki planini. FOTO: Luka Vovk/Sportida.

Ko je vstal, se mu je jezik razvozlal

”Na koncu sem sprintal, ker so me navijači spodbujali, zato sem si rekel, da bom dal vse od sebe. Če bi šel malo počasneje, bi bilo vse v redu, tako pa sem bil kar izmučen,” je v smehu razložil, zakaj je bil po nastopu tako izmučen. Po prihodu v cilj je namreč obležal na tleh in ni vstal kakšnih 15 minut, zato smo se že bali, da ne bo zmožen za intervjuje. Pošteno smo se zmotili. Ko je prišel pred novinarske diktafone, se mu je jezik razvozlal.

”Nisem vedno tako izmučen, ampak to je bila tako velika tekma, da sem moral dati vse od sebe. Pogosto po tekmah še ohranim veliko energije in grem potem še hodit ali teč, tokrat pa je bilo drugače,” je pojasnil in dodal, da je na poti zelo užival.

“Hribi, lepi razgledi in vsi ljudje, navijači. Res je bilo lepo. Vzdušje je bilo izjemno. Tudi reprezentanti so močno navijali za vse nas. Organizacija je bila odlična. Vsi so se potrudili. Skratka, sijajno,” je povedal.

Usodni pogled s stadiona na Sabotin

V nadaljevanju smo ga povprašali o tem, kako je v trail oziroma gorskih tekih pristal.

”Tečem že od nekdaj. Najprej sem se lotil atletike v okviru skupinske vadbe na stadionu v Novi Gorici, od koder se vidi Sabotin. Vedno sem gledal tisti Sabotin in si mislil: greš gor, dol, vidiš razgled, moram poskusiti. Potem sem začel hoditi na Sabotin in tako pristal tam, kjer sem danes. Res uživam v gorskih tekih in razgledih. Več kot je višinske razlike, bolj uživam,” je razložil študent geologije.

”Moj študij in tek po gorah gresta skupaj,” se je zasmejal. ”Sicer pa najraje tečem po hribih. Po gorah. Lani na svetovnem prvenstvu v Španiji je bilo zelo hribovito, gorsko. Super je bilo. V gorah res uživam. To imamo v družini. Hribi, uživanje v razgledih. Ni pomembno, ali hodiš ali tečeš. Pomembno je, da vidiš naravo, gore in razglede,” je večkrat ponovil Žižmond, ki je bil na lanskoletnem svetovnem prvenstvu v trail teku 34. med kar 171 tekači, na domačih tekmovanjih pa je vseskozi v vrhu.

Strukturiran trening mu ni všeč, ravna se po vremenu

”Kako treniram? Ni mi všeč strukturiran trening, saj se orientiram po vremenu in hribih. Če je lepo vreme in so razmere v hribih dobre, bom šel tja,” je povedal.

“Prednost dajem hribom, to je bistvo teka. Čim več raziskovanja, tem bolje,” je dodal in za konec odgovoril na vprašanje, ali se – glede na to, da je, sploh za trail tekača, še zelo mlad – v prihodnosti vidi v vrhu svetovnega trail teka.

“Za zdaj, tudi če dam vse od sebe, še nisem tam. Težko rečem. Ne vem, bomo videli,” je sproščeno zaključil.

Kam ga bo pripeljala tekaška pot, bo pokazal čas, a če gre soditi po njegovih besedah, je zanj tako ali tako najpomembnejše, da bo še naprej užival v gorah, razgledih in v naravi, kjer se počuti najbolj doma.

V cilju je obležal, potem pa navdušil z zgodbo o ljubezni do gora

Ko je vstal, se mu je jezik razvozlal

Usodni pogled s stadiona na Sabotin

Strukturiran trening mu ni všeč, ravna se po vremenu

Kakšno je tvoje mnenje o tem?