Večna najstnica, ki že "sto" let vztraja v svetovnem vrhu

Tina Šutej je ena največjih v zgodovini slovenske atletike. FOTO: Guliverimages.

Tina Šutej je včeraj še tretjič v nizu postala evropska dvoranska podprvakinja v skoku s palico in poskrbela za nov uspeh v karieri, ki traja že celo večnost.

“Zdi se, da je z nami že celo večnost,” je, ob njeni zmagi v prvem nastopu sezone na skakalnem spektaklu v Rouenu v Franciji, januarja letos govoril komentator Eurosporta in imel še kako prav.

Tina Šutej je na velikih tekmovanjih skorajda neprekinjeno zraven že od dvoranskega evropskega prvenstva leta 2007 v Birminghamu.

Velikih tekmovanj se je v njeni bogati karieri, verjeli ali ne, nabralo že kar 25.

V polno pa je na prestižnem mitingu v Franciji zadela tudi slovenska rekorderka, ki je skakala ob glasbeni spremljavi uspešnice iz leta 1984 Forever Young (večno mlad). Zdi se, da si boljše pesmi ne bi mogla izbrati.

Čeprav je stara 36 let, je v Ljubljani rojena skakalka s palico, ki pa že vrsto let nastopa za Celje, videti skorajda enako, kot je bila, ko je pod vodstvom legendarnega trenerja Slavka Črneta svojo bogato kariero pri ljubljanskemu atletskemu klubu ŽAK začela že več kot 20 let nazaj. Kot da bi ustavila čas.

Tudi njena starša sta izbrala posrečeno ime. Najbrž veste, kaj pogovorno v angleškem jeziku pomeni beseda “teen”. Če se torej malo pošalimo – Teena, pardon, Tina, bo za vselej ostala najstnica.

Nase je prvič opozorila daljnega leta 2006

Prvič je nase močno opozorila na mladinskem svetovnem prvenstvu v Pekingu daljnega leta 2006, ko je s preskočenimi 425 centimetri postala mladinska svetovna podprvakinja.

“Dekle, ki bo Sloveniji prinašalo medalje z velikih tekmovanj,” smo zapisali takrat.

Čeprav je vrsto let kazalo, da smo se morda zmotili, se je v zadnjih letih izkazalo, da smo imeli še kako prav.

Nekaj let za podvigom na Kitajskem je odšla na študij v ZDA. Na Univerzi v Arkansasu je nizala uspehe in rekorde v tamkajšnji močni študentski atletiki.

Državni rekord Teje Melink (430 centimetrov) je popravila že leta 2010, ko je preskočila 450 centimetrov, v naslednjih 15 letih pa ta rekord premikala skorajda do onemoglosti.

Vse do leta 2023, ko je preskočila aktualni 482 centimetrov, ki jo na večni evropski lestvici postavlja na 12. mesto.

Z 18 leti je debitirala na velikem tekmovanju

Prvič je na velikem tekmovanju nastopila s komaj 18 leti, ko je skakala na že omenjenem dvoranskem evropskem prvenstvu v Birminghamu in obstala v kvalifikacijah. Že na naslednjem velikem tekmovanju se je prvič uvrstila v finale. Na evropskem prvenstvu 2010 na prostem je bila deseta.

Leto za tem je v Daeguju debitirala še na svetovnem prvenstvu, ki se jih je v naslednjih 12 letih zvrstilo še pet.

Na olimpijskih igrah je bila prvič zraven leta 2012 v Londonu in skakala tudi na naslednjih treh, zanimivo pa je, da se je na prav vseh uvrstila v veliki finale in je ena od zgolj desetih v zgodovini ženskega skoka s palico, ki se lahko pohvalijo s tremi nastopi v finalih najpomembnejšega športnega tekmovanja na svetu.

V družbi trenerja Milana Kranjca. FOTO: Aleš Fevžer.

Z Milanom Kranjcem sta začela pot na vrh

Leta 2016 je zamenjala trenerja in začela sodelovati z Milanom Krajncem, s katerim sta postala nerazdružljiv par in začela pot v sam svetovni vrh.

Šutej je, čeprav je bila na velikih tekmovanjih vseprisotna, kandidatka za najvišja mesta namreč postala šele v četrtem desetletju življenja.

Do prve medalje na največjih tekmovanjih je prišla na dvoranskem evropskem prvenstvu leta 2021 v Torunu na Poljskem, kjer si je okoli vratu nadela kolajno srebrne barve.

Leto pozneje je tako na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Beogradu kot na evropskem prvenstvu na prostem v Münchnu prišla do bronaste, leta 2023 pa na dvoranskem evropskem prvenstvu v Istanbulu ubranila naslov evropske podprvakinje in osvojila še eno srebrno medaljo.

Veliko smole na dveh najpomembnejših tekmovanjih

Poleti 2023 je s skokom prek 480 centimetrov navdušila v finalu svetovnega prvenstva v Budimpešti, a kljub izjemnemu dosežku na največjem atletskem odru spet ostala brez medalje. Z istim izidom, a manj popravki na prejšnji višini, ji je bronasto medaljo pred nosom speljala Finka Wilma Murto.

Šutej na dveh največjih atletskih tekmah – ob svetovnem prvenstvu so to seveda tudi olimpijske igre – do zdaj res ni imela sreče. Večkrat je bila zelo blizu stopničk, a nikoli na njih. Leta 2021 je bila na olimpijskih igrah v Tokiu peta, na svetovnem prvenstvu 2022 v Eugenu v ZDA pa četrta.

“To je moja najboljša tekma na prostem nasploh. Ponosna sem, da mi je uspela ravno tam, kjer najbolj šteje. Ampak ostaja pa grenak priokus,” je dejala pred dvema letoma po izjemnem finalnem nastopu v Budimpešti, kjer je le malo manjkalo, pa bi postavila nov slovenski rekord. Na 485 centimetrih jo je od uspeha ločilo res malo.

Ko bi morala pobrati “smetano”, je sledilo grozno leto

Konec tistega leta je bila izbrana za drugo najboljšo slovensko športnico leta, na podelitvi v Cankarjevem domu pa napovedala velike stvari.

“Cilj za naslednjo sezono? Preskočiti pet metrov, to je realen cilj. Sposobna sem skočiti tako visoko, ni pa nujno, da bom,” je povedala takrat.

Počutila se je močno kot še nikoli, a takrat ni vedela, da ji bo olimpijsko leto 2024, v katerem je računala na tako želeno medaljo, prineslo veliko gorja.

Najprej je morala zaradi poškodbe odpovedati marčevsko svetovno dvoransko prvenstvo v Glasgowu, potem je po ogrevanju pred kvalifikacijami odpovedala še nastop na evropskem prvenstvu v Rimu, na olimpijske igre v Pariz pa vseeno prišla.

Tam se je po nevsakdanjem spletu okoliščin sicer uvrstila v finale, v katerem je nastopilo kar 19 tekmovalk, a za visoka mesta ni bila konkurenčna. V finalu je pristala na zadnjem mestu.

Letos se je ekspresno vrnila v vrh

Takrat smo se bali, da se utegne celo upokojiti, a se to ni zgodilo. Hvala bogu.

“Nisem želela oditi na tak način,” kot nam je dejala tik pred začetkom dvoranske sezone in ob tem dodala, da je pripravljena bolje, kot je kadarkoli bila.

Osebnih rekordov pred odhodom na dvoransko evropsko prvenstvo sicer ni skakala, je bila pa na močnih mitingih zelo suverena. V na začetku omenjenem Rouenu je zmagala, v drugem nastopu sezone v Ostravi prav tako. V Karlsruheju je bila druga, v Lievinu pa v zelo močni konkurenci tretja.

Na finalu zlate dvoranske serije Svetovne atletike v Madridu je končala na drugem mestu in izgubila skupno zmago, ki ji jo je pred nosom vzela Molly Caudery.

Ko je Britanka zaradi poškodbe odpovedala nastop v Apeldoornu, je postalo jasno, da so Tini, ki je pred tem na treh tekmah letos letela prek 470 centimetrov, vrata do nove medalje odprta.

Ponujeno je vzela z obema rokama in na Nizozemskem prišla do pete kolajne z največjih tekmovanj. Še tretjič v nizu je postala evropska dvoranska podprvakinja.

Veselje po novi srebrni medalji v Apeldoornu. FOTO: Peter Kastelic/AZS.

Poleti končno do tako želene medalje?

Zdaj je pred njo poletna sezona, ki septembra prinaša velik vrhunec atletskega leta 2025, svetovno prvenstvo v Tokiu.

Morda tam dobi zadoščenje za vso smolo, ki jo je na največjih tekmovanjih na prostem do zdaj imela, na Japonskem končno pride do tako želenega uspeha in mogoče s tem dobi zagon, da kariero nadaljuje vse do Los Angelesa 2028.

Takrat bo sicer že na pragu 40. leta, a kdo ve. Nenazadnje beseda teče o atletinji, ki je večno mlada …

Večna najstnica, ki že “sto” let vztraja v svetovnem vrhu