Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Bob Ramsak je vodja oddelka za trajnostni razvoj na mednarodni atletski zvezi in je močno vpet tudi v atletsko begunsko ekipo, ki nastopa na atletskem svetovnem prvenstvu v Budimpešti. Z uglednim nekdanjim ameriškim novinarjem smo se pogovarjali o tem, kaj počne, o razvoju atletike in še o marsičem.
Bob Ramsak se je rodil v Sloveniji oziroma v Jugoslaviji in z družino kot zelo mlad odšel v ZDA. Pred 20 leti se je vrnil domov in pri nas ostal do pred dvema letoma, ko ga je služba spet vodila v tujino. Zdaj živi v Franciji, kjer ima sedež mednarodna atletska organizacija, za katero dela skoraj 20 let. Pred tem je bil samostojni novinar, ki je pisal o športu, politiki, kulturi in tudi šovbiznisu, predvsem pa o atletiki, ki je njegova velika ljubezen.
“To je edini šport, ki sem ga kadarkoli imel zares rad. Od majhnih nog. Drugih športov ne spremljam. Atletika je prelep in enostaven šport. Kako hitro lahko tečeš, kako daleč in visoko skačeš, kako daleč mečeš … Je osnova za vse,” pravi ugledni atletski delavec, ki ga za rokav cukajo na vsakem koraku. Tako je bilo tudi med intervjujem, ki smo ga v medijskem centru atletskega stadiona v Budimpešti opravili z njim.
Na letošnjem svetovnem prvenstvu je vpet tudi v delovanje petčlanske begunske ekipe. Ta je eden od projektov skupine za trajnostni razvoj na mednarodni atletski zvezi, na čelu katere je.
“Trudimo se, da bi z atletiko poskrbeli za boljši jutri,” je povedal o svojem delu in nam ob koncu, kot se za njegovo vlogo spodobi, podaril flaško za polnjenje vode, ki je v teh vročih dneh na Madžarskem dobrodošla namesto plastenk, s katerimi je na tisoče ljudi ustvarilo ogromno odpadkov. Škoda, da se za intervju z njim nismo usedli že prej …
Kakšen je status, ki ga atletika v svetu uživa danes? Gre v pravo smer?
Je drugačen, kot je bil, a danes je v ospredju pač drugačna generacija. Je pa zvezdnikov še vedno veliko. Poglejva gor, imamo Monda Duplantisa (na televizijskem ekranu v medijskem centru so ravno prikazovali njegove skoke), ki je velik zvezdnik. Osvaja zlate medalje in podira rekorde. Popravil jih je že res ogromno. Res je, nimamo več Usaina Bolta, a to ne pomeni, da ni velikega števila res dobrih atletov. Kenijka Faith Kipyegon, na primer. Neverjetno je, kaj počne že vsa ta leta.
Ampak globalnih atletskih zvezd skorajda ni več. Včasih je vsak znal našteti 15, 20 najboljših atletov na svetu, danes je zgodba precej drugačna.
To je res, ampak tako je predvsem zaradi velike konkurence. Toliko drugih športov in drugih oblik zabav je, ki tekmujejo za pozornost, da je precej težje. Bazen je veliko, veliko večji. Je pa atletika še vedno glavni olimpijski šport, zato je zelo pomembna in bo vedno tudi ostala. Vsakega zanima, kdo je najhitrejši človek na svetu. Noah Lyles ima veliko možnosti, da postane globalna zvezda. Na tem prvenstvu je naredil velik korak v to smer.
Sam sem se, ko sem poročal s prvenstva v Budimpešti, spet prepričal, kako velik dogodek je atletsko svetovno prvenstvo. Kako v to, da je atletika res pomemben šport, prepričati druge?
Ne vem točno, kako odgovoriti na to vprašanje. Treba je najti način, kako atletiko narediti bolj vidno. To je težava. Problem je, ker je toliko konkurence. Veliko vlogo v tej zgodbi igra tudi denar. Nogomet je tako dominanten tudi zaradi tega, ker se v njem vrti toliko denarja, ki stoji za tem športom. Promocija je ogromna.
Ampak na koncu je atletika verjetno najbolj globalen šport. Na tem prvenstvu je več kot 200 držav. Verjetno 80, 90 je takšnih, ki bodo imele na tem prvenstvu vsaj enega tekmovalca med desetimi najbolje uvrščenimi.
V ženskem teku na 400 metrov je bilo v finalu osem tekmovalk iz osmih držav. V nobenem drugem športu ni niti približno tako. To je živ dokaz, da gre za res globalen šport. Evropejci na to morda gledamo drugače, ampak v ampak v Afriki imajo svoje velike atletske zvezde. V Južni Ameriki prav tako. Yulimar Rojas, ki je tudi v Budimpešti osvojila naslov svetovne prvakinje v troskoku, je tam velika zvezda.
Kje ima atletika največ rezerv za popularizacijo?
Treba je iskati nove načine za promocijo. Družabni mediji so zagotovo zelo pomembni. Na mednarodni atletski zvezi imamo na vseh platformah milijone sledilcev. Ravno ta teden smo jih presegli enajst milijonov. Veliko je atletov in atletinj, ki imajo številne sledilce, kar je zelo pomembno. Potrebujemo mlade atlete, ki so pripravljeni promovirati šport. Treba pa je seveda tudi izkoriščati velika tekmovanja, na katerih je atletiko najlažje promovirati.
Kako vam je všeč prvenstvo v Budimpešti?
Zelo. Super je, čudovito. Fantastičen stadion, perfekten za atletsko svetovno prvenstvo. Ravno prav je velik, na njem ni “slabega” sedeža. Tudi zelo akustičen je. Atleti in atletinje so super. Poskrbeli so za kup res vrhunskih rezultatov.
Videl sem tudi nekaj inovacij, ki so mi zelo všeč. Ena od njih je zagotovo podelitev medalj v navijaški coni. Navijači so zdaj zelo blizu atletov in obratno. Je kot na rock koncertih, zraven je glasba. To je super.
Za koga na atletskih tekmovanjih bolj stiskate pesti – Slovenijo ali ZDA?
Trenutno najbolj za begunsko ekipo, v katero sem zelo vpet. To je “moja” ekipa, zraven sem že od začetka. Sicer pa nisem navijač, ki bi atlete delil po državah. Nikoli nisem bil nacionalist. Rad imam določene atlete, športnike. Rad imam tekmovanje.
Kako vam je všeč zdajšnji rod slovenske atletike, ki že dolgo ni bil tako uspešen in številčen?
Zelo. Kar nekaj res odličnih slovenskih atletov in atletinj nastopa na letošnjem svetovnem prvenstvu. V prvi vrsti seveda Kristjan Čeh, ki je nastopil v enem od najbolj razburljivih finalov na tem prvenstvu. Moški met diska je bil res spektakularen. Zelo dobra tekma, ki je bila odločena dobesedno v zadnjem metu. Po takšni tekmi nezadovoljen ne more biti nihče, še najmanj on. Bil je drugi, je še zelo mlad, ne bo šel nikamor. Samo še boljši bo.
V Budimpešti nastopa tudi petčlanska begunska ekipa, s katero sodelujete. Povejte kaj več o njej.
Na mednarodni atletski zvezi želimo na oddelku za trajnostni razvoj imeti tudi družbeni vpliv. Atletika za boljši svet, to je naš moto. Del tega projekta je tudi begunska ekipa, ki smo jo pomagali ustanoviti. Leta 2017 je ekipa beguncev prvič nastopila na velikem tekmovanju. Kandidatov je več, potem moramo izbrati tiste, ki bodo nastopili. Od takrat smo vedno zraven.
Letos so tukaj Anjelina Nadal Lohalith iz Južnega Sudana, ki je tekla na 5.000 metrov. Maročan Fouad Ibdafdil je nastopil v teku na 3.000 z zaprekami in Perina Lokure Nakang iz Južnega Sudana na 800 metrov. Mohammad Amin Alsalami iz Sirije je skakalec v daljini in je prvi begunec, ki je nastopil v tehnični disciplini.
Omar Hassan iz Etiopije se je za nastop v maratonu kvalificiral glede na lestvico rezultatov. Tachlowini Gabriyesos iz Eritreje, ki pa je moral nastop na žalost odpovedati, je naš najuspešnejši atlet in je normo v maratonu izpolnil. Vse boljši so. Zelo ponosni smo nanje.
Kako ta projekt poteka? Kdo vse je lahko priključen zraven?
V osnovi lahko nastopi šest atletov na prvenstvo. Lahko tudi več, če se za prvenstvo kvalificirajo. Zraven je lahko načeloma vsak, ki ima status begunca Združenih narodov. Nastopajo pod okriljem mednarodne atletske zveze, namesto zastave imajo naš logotip. Potem jih vključimo v program.
V Evropi imamo eno pripravljalno bazo, v Keniji, kjer so predvsem atleti in atletinje iz Eritreje, Južnega Sudana in Sudana, pa drugo. Pomagamo jim s financami, organizacijo.
Olimpijska begunska ekipa je na igrah prisotna vsake štiri leta, naša naloga pa je, da jim nastopanje na velikih tekmovanjih omogočamo vmes. Podobno se trudijo tudi nekatere druge, celinske zveze. V Afriki, Evropi … Evropska zveza je pri tem zelo striktna, drugje je malce drugače, a projekt napreduje iz leta v leto.
Nameniva za konec nekaj besed še projektu trajnostnega razvoja, ki ga vodite.
Z veseljem, to je moja glavna naloga. Ko smo se na mednarodni atletski zvezi odločili za velike spremembe, smo skušali ugotoviti tudi to, kje lahko izkoristimo svoj vpliv, da bi atletiko in svet spremenili na bolje. Lahko govorimo ljudem, naj nehajo uporabljati plastiko, ampak najbolje je, če dajemo zgled s tem, na kakšen način organiziramo naše največje dogodke.
Atletika za boljši svet, to je naš projekt, s katerim bomo postavljali standarde za ocenjevanje tekmovanj in njihovo trajnostno izvedbo. Gledamo na vse. Na porabo energije, kakovost zraka, porabo vode, nastanitve, potovanja … Do leta 2030 želimo postati karbonsko nevtralni. Pilotiramo že nekaj let, organiziramo seminarje, informativne seje …
Izdelali smo priročnik za organizatorje, ki je izšel v 16 jezikih. V njem je zelo podrobno razloženo, kako na najbolj trajnosten način organizirati veliko tekmovanje. Družbeni vpliv velikih tekmovanj je zelo pomemben. Vprašati se je treba, kaj lahko narediš za družbo. Okoljski del je ključen.
Prihodnje leto bo ta način postal del celotnega procesa ocenjevanja tekmovanj. Diamantnih lig in največjih tekem. Za organizatorje svetovnih prvenstev bo postal pogodbena obligacija. Pritiska na organizatorje bo še več. Začeli bomo s svetovnim prvenstvom 2027, katerega gostitelj bo izbran marca prihodnje leto.
Ena od zahtev za organizatorje bo, da bodo prvenstvo predstavili z načrtom, ki bo zadovoljil vsaj zlato raven trajnostnih standardov. Obstajajo sicer še platinasti, srebrn in bronasti. Vsako svetovno prvenstvo v prihodnosti bo moralo imeti vsaj zlatega.
Kako je s tem v Budimpešti?
Ne vemo še, prvenstvo bomo morali še oceniti, a lahko že zdaj povem, da so se organizatorji v Budimpešti zelo potrudili, pa čeprav v to niso bili primorani, kar je seveda dobro. Naredili so veliko. Menedžerja za trajnostni razvoj so določili že pred osmimi meseci, od takrat delamo na tem. Tedenski seminarji, sestanki … Naredili smo marsikaj. Nekaj vidite, nekaj ne.
Kaj ste naredili?
Če pogledava naokoli, lahko opazite, da je v tem medijskem centru vsaka stvar namenjena večkratni uporabi. Vodo je treba dotočiti, ni plastenk. Spodbujamo možnost ponovne uporabe. Drugje po stadionu je sicer drugače, a tudi to je prvi korak. Ni namreč lahko, sponzorji želijo biti vidni, zato so pogajanja z njim težka, ampak naredili smo nekaj korakov naprej.
Vseeno je tukaj približno tisoč ljudi. Ocenili smo, da smo iz obtoka odstranili približno 340 tisoč plastenk, kar ni malo. Spodbujamo tudi reciklažo in pametno ravnanje z odpadki. Organizatorji ciljajo, da bo kar 60 odstotkov odpadkov s tega prvenstva ponovno uporabljenih oziroma recikliranih, kar je za lokalne standarde precej.
Naj ob tem omenim še Slovenijo, s katero smo že večkrat sodelovali. Ljubljanski maraton je v tem pogledu dober zgled. Ko ljudem, s katerimi delamo na tem, govorim, od kod prihajam, Slovenijo vseskozi hvalijo in pravijo, da je precej boljša od njih. Ves svet se zgleduje po Sloveniji. Na to bi morali biti ponosni. Pa če verjamete ali ne. Ljudje od drugod to očitno opazijo. Ko hodim po tujini, opazim marsikaj in sem pogosto zelo razočaran, kaj vidim. V Ljubljani je petkrat bolje.
Je atletski svet pripravljen delati za boljši jutri?
Je. Jaz mislim, da je. Vsi sponzorji so pripravljeni na to, predvsem pa v tej smeri želijo delati atleti in atletinje, kar je najbolj pomembno. Lani smo med svetovnim prvenstvom naredili anketo, v kateri je sodelovalo okoli tisoč atletov in atletinj. Kar 77 odstotkov jih je odgovorilo, da so zelo zaskrbljeni, več kot 90 odstotkov pa jih meni, da lahko mednarodna atletska zveza odigra veliko vlogo in prinese veliko spremembo. Atleti so ekološko zelo ozaveščeni. Zelo pomembno je, da je tako. To so mladi ljudje, na katerih svet stoji. Oni so naša prihodnost. Mlajši rodovi so v tej smeri zelo osveščeni. Zelo sem vesel, da je tako.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!