Vrnitev nekdanjega kralja slovenske atletike

Luka Janežič upa, da se bo letos vrnil na staro raven. FOTO: Aleš Fevžer.

Luka Janežič, vrsto let najboljši slovenski atlet, v letošnjo sezono vstopa z željami po tem, da bi se približal rezultatom, ki jih je dosegal pred hudo poškodbo.

Luka Janežič je bil med letoma 2017 in 2019 kralj slovenske atletike. Trikrat v nizu je bil izbran za najboljšega slovenskega atleta leta in vrsto let predstavljal smetano slovenske atletike. Še štirikrat je v izboru za naj atleta namreč pristal na drugem mestu.

Trenutno je od krone precej oddaljen. Slovenski rekorder v teku na 400 metrov, dvakratni polfinalist olimpijskih iger (2016 in 2021) in dvakrat peti na evropskih prvenstvih (2016 in 2018), si je leta 2022 strgal tetivo, kar je ena najhujših poškodb, ki lahko doleti atleta.

Po enoletnem mukotrpnem okrevanju se je lani vrnil, a sezono končal z rezultatom 47,35, kar je precej skromneje od njegovega odličnega rekorda 44,84 in tudi precej počasneje od 45,36, kolikor je leto pred poškodbo tekel na olimpijskih igrah v Tokiu.

Po dveh letih odsotnosti iz vrha svetovne atletike se je zato znašel v položaju, ko letos trepeta za nastop na velikih tekmovanjih. Paradoksalno je, čeprav je norma slabša (45,40), precej bolj oddaljen od evropskega prvenstva, ki bo junija v Rimu, kot od avgustovskih olimpijskih iger v Parizu (45,00).

Zakaj je tako, nam je pojasnil v tokratnem intervjuju, v katerem je vnovič potrdil optimistično naravo in odločnost, da se spet vrne v vrh. “Ker vem, kako je bilo, ko sem bil tam, imam toliko večji zagon, da mi uspe,” je povedal 29-letni zvezdnik slovenske atletike, ki je najprej odgovarjal kratko, potem pa se razgovoril in povedal marsikaj zanimivega.

Na zadnjih olimpijskih igrah v Tokiu se je uvrstil v polfinale. FOTO: Profimedia.

Kako ste?
V redu. Super. Odštevam do nove sezone.

Kdaj boste z njo začeli?
Po vsej verjetnosti 11. maja na mednarodni atletski ligi v Kranju.

Kako so potekale priprave na novo sezono?
Načeloma je šlo vse po načrtih. Lanska sezona je minila v znamenju vračanja. Trening sem prilagajal. Čeprav sem potem tudi tekmoval, je bila priprava na sezono malce drugačna. Letos je bilo podobno tistim časom pred poškodbo.

Treniral sem solidno. Najbolj pomembno je, da nisem imel težav. Tako kot vedno smo šli v začetku leta na Tenerife, kjer sem bil štiri, pet tednov. Klasične priprave. Tja hodimo predvsem zaradi vremena. Zdaj, ko smo v Sloveniji in je vreme mrzlo, bi bilo dobro iti nazaj. (smeh)

Je huda poškodba že pozabljena?

Pozabljena ne bo nikoli. Težko bi rekel, da na poškodbo ne pomislim več, čeprav treniram normalno. Na treningih nimam težav, strahu. Zaenkrat je vse okej. Seveda pa včasih na poškodbo pomislim. To me bo verjetno spremljalo do konca kariere. Ampak mislim, da sem se s tem dobro spopadel.

Polfinalist je bil tudi na olimpijskih igrah 2016 v Riu de Janeiru. FOTO: Aleš Fevžer

Ste zaradi tega, kar se vam je zgodilo, kaj prilagajali način treninga?
Nič bistvenega. Način treninga je ostal enak. Je pa res, da sem moral letos pridobiti nazaj veliko. Predvsem količino teka. Pozna se, da dve leti nisem mogel normalno trenirati. Zato je bilo količinsko tega letos malo več. Malo dlje sem opravljal bazični trening. Moral sem dobiti nazaj občutke in opraviti veliko količino teka.

Lani ste po vrnitvi tekli 47,35, kar je precej slabše od vaših najboljših izidov. Kakšne rezultate pričakujete letos?
Lansko leto je minilo v znamenju tega dokazovanja, da sem spet sposoben tekmovati. Letošnji cilj je, da se vrnem tudi rezultatsko. Težko pa rezultate napovedujem. Postopoma se želim vrniti na raven, na kateri sem že bil. Maja bom odprl sezono, potem bomo videli, kako bom skozi tekmovanja napredoval.

Z nastopom na velikem tekmovanju se spogledujete? Letos je najprej na sporedu evropsko prvenstvo v Rimu, potem še olimpijske igre v Parizu.
Cilj ostajajo olimpijske igre. To sem govoril, odkar sem se poškodoval. Glede evropskega prvenstva, ki bo na sporedu že v začetku junija, je težava v tem, da imam res malo časa za nabiranje točk, ki so potrebne za uvrstitev. Jaz namreč začenjam z ničle. Tako da je norma, ki je postavljena pri 45,40, praktično edini način.

Za olimpijske igre je časa za nabiranje nekoliko več. Zato je Pariz zame lažje dosegljiv od Rima. Norma za olimpijske igre je sicer še bolj zahtevna, okroglih 45,00. Se pa zavedam, da bo v vsakem primeru treba teči dobre rezultate, če želiš nabirati točke.

Tako da stremim k temu, da se približam rezultatom blizu norm. Da pridem na neko raven, s katero se lahko pojavim na velikem tekmovanju. To je zagotovo moj cilj. Bodo pa olimpijske igre glede tega morda celo lažje dosegljive od evropskega prvenstva, pa čeprav se morda sliši čudno.

Kako pa je z nastopom na velikem tekmovanju s štafeto, o kateri se veliko govori?

Tega sistema uvrščanja štafet na velika tekmovanja niti ne razumem točno oziroma se z njim nisem ubadal preveč, ker sem imel toliko dela s samim sabo.

Imamo pa Slovenci že nekaj časa številne dobre tekače in tudi tekačice na 400 metrov. Kot sem rekel že večkrat, bo štafeta dobra le takrat, ko bomo vsi zdravi in v formi. Takrat bomo lahko naredili rezultat. Če ne bo tako, bo težko.

Trenutno se s štafeto ne ubadam preveč. Če bom dober in bom zraven, bom začel razmišljati tudi o tem. Leta 2022 je slovenska štafeta na evropskem prvenstvu v Münchnu tekla zelo dobro. Če bom dober, zagotovo računajo tudi name, ampak najprej se bom moral rezultatsko vrniti. Šele potem bom lahko pomagal.

V družbi Roka Ferlana. FOTO: Aleš Fevžer

V teku na 400 metrov je letos z uvrstitvijo v polfinale in osebnim rekordom 46,61 na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Glasgowu navdušil Rok Ferlan. Kako ste pospremili njegov nastop?
Super. Spremljal sem ga, tako kot skoraj vse nastope naših atletov in atletinj. Takrat sem bil ravno na pripravah na Tenerifu. Odtekel je vrhunsko. Dober rezultat na veliki tekmi je bil tisto, kar mu je manjkalo. Na koncu je bil sedmi na svetu, kar je vrhunski rezultat. Dobil je neko potrditev, da je lahko dober tudi na velikih tekmovanjih. Odtekel je super osebni rekord. V Sloveniji smo očitno dobili še enega vrhunskega tekača na 400 metrov.

So na vas zdaj, ko vas ni več na vrhu, ljudje pozabili?
Definitivno je razlika. Bil sem eden od najboljših, potem pa pride poškodba in te ni več. S tem se moraš sprijazniti in se fokusirati predvsem nase. Jaz sem se spopadel s to poškodbo. Vedel sem, da moram trdo delati, da pridem nazaj. Nisem se obremenjeval s tem, kdo je pozabil name in kdo ni. Tega, da me bodo ljudje klicali, da se bo o meni govorilo in pisalo, niti nisem pričakoval.

V središču pozornosti si, ko so rezultati. Če jih ni, te ni. To je normalno. S tem se res nisem obremenjeval. Preprosto sem imel preveč dela s samim sabo. S treningi, s poškodbo. Vem pa, kako je, ko si na vrhu. Tudi zato sem prepričan, da je vredno vztrajati. Upam, da bo letošnja sezona ta, v kateri se bom vrnil nazaj.

Kako pa se je vaša odsotnost poznala finančno? Vemo, da v atletiki ni preveč denarja. Je šlo?
Kar se tiče financ, se gotovo pozna. Če vrsto let tekmuješ na res visoki ravni, imaš pogodbo z zvezo, zaposlitev, nekaj prineseš tudi s tekmovanj, tu je še osebni opremljevalec in tako naprej. Potem pride poškodba in finančni izpad. Tega ne morem zanikati.

Z letom 2021 in obdobjem pred tem se trenutno ne more primerjati, a sem imel sam to srečo, da sem bil prej toliko let na visoki ravni, da sem zdaj finančno prišel skozi brez težav. Hvala bogu sem zaslužil dovolj, pa tudi preudarno ravnal z denarjem, da zdaj nisem imel težav s kritjem stroškov. Je pa res, da utegne v prihodnosti postati drugače. Če se letos ne bom vrnil, bom čutil posledice.

Pohvali se lahko tudi z zlato in bronasto medaljo z evropskega prvenstva do 23 let. FOTO: Profimedia

Dvakrat ste bili v polfinalu olimpijskih iger, dvakrat ste bili peti na evropskem prvenstvu in trikrat najboljši slovenski atlet leta. Koliko vam v teh slabših časih misli uhajajo na vaše največje uspehe?
Predvsem mi ti uspehi dajejo neko upanje, ker vem, da sem na tej ravni že bil. Vem, česa sem sposoben. Je pa res, da je vmes prišla ta huda poškodba, po kateri je vseeno zelo težko. Na nek način mi ti rezultati pomenijo veliko, po drugi pa mi čisto nič ne koristijo. Ne pomagajo mi izkušnje, občutki od prej.

Cela moja zgodovina je izbrisana. Tako da mi ti rezultati v tem trenutku v tem pogledu ne pomenijo nič. Skušam se vrniti na raven, na kateri sem bil pred letom 2022, ko sem se poškodoval. Začel sem z ničle. Mi pa moja preteklost daje zagon. Doživel sem občutke, ko si na res najvišji ravni. Vem, kako je. Te občutke bi rad še enkrat doživel. Zato je vredno vztrajati.

Koliko časa še nameravate vztrajati?
Spogledujem se s tem, da bi tekel še en olimpijski cikel. Do naslednjih iger, ki bodo leta 2028 v Los Angelesu. Rad bi še enkrat tekel na olimpijskih igrah. To je definitivno moj cilj. Je pa res, da bo to, koliko časa bom vztrajal, veliko odvisno že morda od letošnje sezone. Ko bom izvedel, kako visoko še lahko pridem. Bomo videli. Načeloma pa nameravam biti v profesionalnem športu še en štiriletni cikel.