Kolumna o pestrem nogometnem dogajanju, ki je bilo v zadnjih 48 urah v središču pozornosti sveta. In Aleksandru Čeferinu, predsedniku Uefe, ki je od torka močnejši, kot je kadarkoli bil, saj je dosegel veliko zmago. Pa je zasluga res njegova in ali je to sploh zmaga?

Ko se je Aleksander Čeferin kot popoln anonimnež v svetovni nogometni javnosti jeseni leta 2016 povzpel na predsedniški stolček Uefe, na katerem je po veliki aferi nasledil skorumpiranega predhodnika Michela Platinija, je bila večina prepričana, da je tam samo zato, da ga bo pogrel naslednjemu kandidatu.

Danes na njem sedi že peto leto. Po dogodkih v zadnjih 48 urah bolj udobno kot kadarkoli do zdaj. Če so se tudi najpomembnejši nogometni deležniki septembra 2016 spraševali, kdo je to, ga danes poznajo v vsakem kotičku sveta.

Čeferin je zelo sposoben gospod, o tem ni dvoma. O tem, da je danes v očeh nogometne javnosti velik zmagovalec, še manj. Bil pa bi lahko še večji poraženec. Skorajda so mu pred nosom ukradli Ligo prvakov in poskrbeli za največji pretres v zgodovini klubskega evropskega nogometa.

Že res, da je človek raje naiven kot lažnivec, kot je Čeferin dejal v verjetno najbolj gledanem slovenskem intervjuju zunaj slovenskih meja za sredino oddajo 24ur zvečer, ampak ko kaj takega predsedniku najbogatejše športne organizacije zakuha človek, s katerim se je v zadnjih letih nenehno pojavljal v javnosti in z njim tudi dopustoval, je to najmanj nevsakdanje.

Toliko bolj zato, ker so Andreo Agnellija mediji z nastankom nove Superlige povezovali že dolgo časa. Ne tisti lokalni, ki skrbijo za številne neresnice, na katere se kot predsednik Uefe ne more vedno odzivati, kot je Čeferin prav ob zanikanju istih govoric malce pokroviteljsko v preteklosti večkrat odgovoril, ampak najpomembnejši insajderji svetovnega nogometnega dogajanja. Tisti, ki so v nedeljo popoldne prvi v svet spravili informacije in stresli nogometni svet.

O Superligi in tem, da zdajšnji format največjega klubskega tekmovanja za najboljše ni ustrezen, je Italijan govoril tudi javno. In nenazadnje, prav Agnelli je bil tisti, ki je marca lani, ko je bil Josip Iličić s soigralci evropski hit, poskrbel za precej razburjenja, ko je dejal, da si Atalanta kot klub brez tradicije po samo eni dobri sezoni ne zasluži mesta v Ligi prvakov.

Na koncu se glavnemu obrazu mogočne italijanske družine s stoletno tradicijo ni izšlo in Čeferin je danes zmagovalec. Toda bolj kot zaradi svojega lobiranja, groženj z ostrimi sankcijami in ostrih besed, ki jih je izrekel ob ponedeljkovem govoru na kongresu v Švici, potem pa jih ponovil še dan pozneje, je to postal zaradi neverjetnega piarovskega fiaska ustanoviteljev in njihove osornosti.

Milijarderji, za katerimi stoji ameriški kapital, so močno podcenili evropskega nogometnega uporabnika in se osredotočili predvsem na neraziskan trg, ki ga želijo osvojiti.

Že s polnočno naznanitvijo, ki zagotovo ni bila naključje, so poslali jasno sporočilo, na koga merijo. Potem sta sledila serija spodrsljajev in buren odziv množic. Ko so zaznali utrip javnosti, so, tako kot to počno, na “pravi” vlak skočili še politiki, v paniki so se začeli umikati tudi sponzorji, zanihale so vrednosti najbogatejših nogometnih klubov na borzi in dvanajsterici upornikov so se pod nogami stresla tla.

Klubi, skupaj z milijardami evrov postavljeni na novo superligaško mizo, so začeli padati kot domine. Najprej vsi Angleži, jutro za tem še Italijani in tretji španski predstavnik. Danes zvečer je je padla tudi Barcelona. Ob Realu edina, ki med dvanajsterico nista v lasti zasebnih lastnikov, predsednika namreč volijo navijači. Madridčani za zdaj še vztrajajo.

Mimogrede, termin izstopa iz omare je kačam in izdajalcem, kot jih je opisal na Uefinem kongresu, v včerajšnjem odmevnem intervjuju pod nos vrgel tudi Čeferin. Malce licemerno. Florentino Perez in prijatelji, ki so revolucijo izvedli mimo vseh preostalih nogometnih deležnikov, tudi sodelavcev v svojih klubih, so resda želeli izpeljati nepravo stvar, a niso počeli nič drugega, česar zdaj že več kot dve desetletji počnejo pri Uefi. Gledali so na to, kako bi dobili čim več denarja od televizijskih pravic za Ligo prvakov.

Z naslova teh z elitno evropsko nogometno ligo Uefa zapolni polovico svojega letnega proračuna, ki se je v zadnji sezoni ustavil pri treh milijardah evrov. Pot tega denarja potem transparentno razporedi po piramidi navzdol in ga vlaga tudi v razvoj nogometa. Tega, kako bi to storili, pri Superligi niso niti poskusili predstaviti. Jim je pa jasno, da ga veliko večino ustvarijo oni. In imajo še kako prav.

Mislite, da bodo uporniški Arsenal, Chelsea, Manchester City, Manchester United in Real, vsi so letošnji polfinalisti obeh evropskih tekmovanj, izključeni iz tekmovanja? Z 99,99 odstotno gotovostjo lahko trdimo, da ne bodo. Niti v tej sezoni in niti v naslednji. Pa nismo jasnovidni.

Združenje evropskih klubov (ECA) ima pod seboj več kot 200 klubov, Uefa jih ima tisočkrat toliko. Zakaj potem tak alarm, če ostane brez dvanajsterice oziroma dvajseterice? Zato, ker bi Uefa brez svojih 20 najboljših klubov končala podobno klavrno kot Superliga. Točno ta stotinka odstotka vseh evropskih klubov je namreč tista, ki danes skupaj z Uefo monopolno upravlja evropski nogomet. Da je to zelo narobe, smo lahko, tudi v nogometu, ugotovili ob veliki svetovni finančni krizi leta 2008.

V ligi prvakov možnosti za majhne obstajajo samo v teoriji, v praksi pa jih ni. Reforme tega tekmovanja in tudi preostalih evropskih pokalov, v katerih bo za klube, kot so slovenski, že z naslednjo sezono do večjega koščka pogače priti še težje, potekajo že desetletja.

Največja se je zgodila leta 1992, ko se je rodila Liga prvakov. Tekmovanje, v katerem so nekoč nastopali samo prvaki. Danes lahko ugotovimo, da je Real tri od štirih evropskih naslovov med letoma 2014 in 2018 osvojil brez priponke španskega prvaka.

Drugo veliko spremembo, vmes je bilo še veliko manjših posegov, smo dočakali na prelomu tisočletij, ko so kar štiri mesta v ligi prvakov dobili predstavniki najmočnejših lig.

Tretjo so pri Uefi za leto 2024 napovedali v začetku tega tedna, a je njena naznanitev v luči afere Superliga povsem zvodenela. Korenito so po željah najbogatejših in najmočnejših spremenili sistem tekmovanja in ga tudi razširili za štiri mesta. Dve bosta šli v roke klubov z najvišjimi evropskimi koeficienti, ki si neposredne uvrstitve v tekmovanje niso zagotovili skozi domače prvenstvo.

Ne, to ne bo Maribor, ampak Liverpool in Tottenham, če upoštevamo trenutne lestvice državnih evropskih nogometnih lig. Pa tudi če bi sezono končala na 11. in 12. mestu prvenstvene lestvice.

Že tako zelo elitistična Liga prvakov – za njo naj bi, podobno kot za Superligo, po novem stalo več kot šest milijard evrov zasebnega kapitala -, bo čez tri leta postala še bolj zaprta. Prava Superliga 2, če malce pretiravamo.

To, da se o novih konkretnih rezih v korist elite skorajda nič ne govori, je še ena Čeferinova velika zmaga z začetka tega tedna.

In če mislimo, da je Nasser Al-Khelaifi, eden izmed redkih predstavnikov najbogatejših evropskih klubov, ki v nedeljo zvečer niso obrnili hrbta Uefi, to storil zaradi ljubezni do nogometa, kot je to v včerajšnjem intervjuju povedal Čeferin, smo najverjetneje sanjači.

Katarski milijarder je prvi mož podjetja BeIN Sports, ki je z Uefo leta 2019 podpisalo triletno pogodbo za trženje televizijskih pravic Lige prvakov od sezone 2021/22 naprej, vredno več kot milijardo evrov. Je tudi član organizacijskega odbora prvega zimskega nogometnega svetovnega prvenstva 2022 v Katarju, od koder nenehno prihajajo vesti o hudih kršitvah človekovih pravic in smrti več kot 6500 migrantov, ki so gradili tamkajšnje stadione.

Toda o tem se ne govori prav veliko. Lepše je sanjati in govoriti o rešiteljih nogometa. Sploh če v njihovem imenu suvereno nastopa Čeferin. Njegovi javni nastopi so v luči  dialoga, ki smo ga v zadnjem času vajeni od samega slovenskega političnega vrha, pravcati balzam za ušesa.

Tudi v sredo zvečer, v zmagovalnem intervjuju po spodletelem ropu stoletja je bilo tako. Poslušali smo nogometnega Robin Hooda, ki je rešil nogomet, ampak v resnici so ga majhnim veliki “ukradli” že zdavnaj.

Ne Čeferin, ampak drveči vlak, na katerega se je pred petimi leti ob Uefo in vodilne posameznike iz najmočnejših evropskih klubov zgolj usedel. Mnogo prepozno, da bi ga lahko ustavil.